Google+ Followers

sobota, 17. junij 2017

Luka- takšen je bil!





DED LUKA.


Po 2. svetovni vojni so za tiste, ki niso znali šparati jezika, prišli hudi časi.
Tudi ded Luka se je po nekaj bridkih izkušnjah sam pri sebi- po mukah in težavah s svojo vestjo- odločil, da bo- ker ni šlo drugače- povedal, kar misli na drugačen način : ''okol rit v varžet''.


Tako je naneslo, da je eden od politično nastavljenih mojstrov v Alpini vzel na piko njegovega sina Friderika. 


Na vse možne načine mu je metal polena pod noge zgolj zato, ker je bil kulakov sin.


Nekoč pa je naneslo, da je Luka trčil v tega mojstra v gostilni pri Bahaču. 


Stopil je do njega in mu rekel:''Veš kaj, tvojega očeta sem pa jaz poznal. Pa je bil pošten dedc, ni bil baraba. Pa rad sem z njim popil kakšen kozarec vina.''

Potem se je obrnil in odšel domov, kozarec z vinom pa je ostal na šanku nedotaknjen.

četrtek, 15. junij 2017

OGENJ, RIT IN KAČE NISO ZA IGRAČE, 2. DEL JE ŽE V PRIPRAVI

Predvidoma otobra izide drugi del knjige
Ogenj, rit in kače niso za igrače.
Podnaslov bo Babice, matere, hčerke


ZA POKUŠINO ZGODBA, KI NITI ŠE NI TAKO STARA

''...Posebno znan je bil Drečko, ki je hodil po številkah, kakor mu je bilo določeno, da je pri premožnejših družinah dobil hrano. Na prenočišče ga nihče ni hotel, ke je imel uši. Ob toplih dneh se je kam na samo zavlekel, se slekel in obiral uši. Otroci smo ga opazovali na skrivaj – na sakrivšno. Uši je pobijal med nohti obeh palcev. Tiste, ki so se zavlekle med šive na oblačili in jih ni mogel izbezati na prosto je pobijal kar s kamenčkom. Rob oblačila, ki je bil nasejan z ušmi in so jim s krvjo napiti zadki gledali iza šivov je položil na gladek predmet (kamen) in z manjšim kamenčkom tolkel po tej mrgolazni, da je kar škropilo. Včasih je kakšno posebaj rejeno uško vzel izza šiva, jo ogledoval in sam sebi v brk govoril :«Ko bi bila vsaj tako velika kakor jagnje«....''


sobota, 10. junij 2017

po 5

 

 

​Spoštovani,

bliža se zaključek šolskega leta: vi boste pospravili predale in do jeseni pomahali obveznostim v slovo, jaz pa želim prav tako ''pospraviti'' po omari, kjer leži še nekaj otroških knjig, ki (še) niso našle pot med bralce.

Morda me tudi vi bolj poznate po knjižni uspešnici Ogenj, rit in kače niso za igrače kot po pisanju otroške literature, a nič zato. Kar precej pišem tudi za najmlajše, veste!

Lahko tudi povem, da bo jeseni izšla nova knjiga, ki bo namenjena malčkom in njihovim babicam.

Še prej pa želim v omari narediti nekaj prostora. Tri knjige, ki jih imam na zalogi, ponujam po 5 € vsako.

* * *

Knjiga zgodb Pri hrastu na levo je bila nagrajena kot najboljša samozaložniška knjiga leta!

O detektivski uspešnici Pika na B. pa je našel veliko pohvalnih besed Denis Poniž.

O slikanici Gal in lačne hruške pa je Katarina Podrekar, specialna pedagoginja zapisala kot o najboljši popotnici za življenje vsakega malčka.

Če se vam zdi, da bi bile knjige dobrodošle tudi pri vas, se mi, lepo prosim, oglasite.

Milena

jutri2052@gmail.com

http://jutri-2052.blogspot.si/




petek, 09. junij 2017

Zakaj srečni ljudje tako malo razumejo?!













Zadnja tri leta, kar s svojo knjigo Ogenj, rit in kače niso za igrače obiskujem različne kraje po Sloveniji, ugotavljam, da smo zelo zanimiva dežela ''srečnih ljudi''.
Ne mine dan, da se ne bi našli takšni, ki ne verjamejo, da se lahko ljudem dogajajo tudi grde reči. Spominjajo me na Marijo Antoinetto, ki je dejala:"Če nimajo kruha, naj pač jedo potico." (Qu'ils mangent de la brioche).
Tisti, ki jim je šlo v življenju vse po sreči, tisti, ki niso nikoli doživeli padcev, tisti, ki so bili kar naprej zaviti v vato, zlepa ne razumejo onih drugih, ki jim ni bilo z rožicami postlano. 

To ni mogoče! To se ni dogajalo! 

Ko govorim o preteklosti pa beseda nanese na ženske, ki so nečloveško trpele tudi v najbolj intimnem trenutku svojega življenja, ogorčeno protestirajo:''To ni res, to so laži! Meni je babica pripovedovala čisto drugačne zgodbe! Trdila je tudi, da ji ni bilo hudega!''

Ko beseda nanese na čistočo, predvsem na umivanje, so spet glasni:''Milena- pretiravaš! Pri nas smo imeli kopalnico in smo imeli zmeraj čista ušesa!''
Ko beseda da besedo o dedih in pradedih, ki so radi skakali čez plot in ob tem tudi od lastnih žena zahtevali pokorščino, spet zamahnejo z roko, rekoč:'' Naš ded ni bil takšen.''

Kar z drugimi besedami pomeni: če naš ni bil takšen, tudi drugi niso bili.
Srečni ljudje, zaverovani vase in slepi od lastne sreče, so prepogosto gluhi za težave in tegobe sodobnega človeka. Ne mine teden, da ne bi kdo od teh srečnežev napisal mail, v katerem izraža nevero nad problemi, s katerimi se ubadajo tisti, ki jim v življenju ne gre vse najbolj gladko od rok.

Srečni ljudje na ''slovenski način'' ne morejo dojeti, da ne gre vsem po maslu, tako kot njim. 

Srečni ljudje so zaslepljeni s svojo srečo. Le-ta jim onemogoča, da bi videli svet okoli sebe še v kakšnih drugih, malo manj srečnih barvah.

Srečni ljudje na slovenski način se zmrdujejo nad vsem, kar ni narejeno točno tako, kot oni mislijo, da mora biti.

Srečni ljudje bodo od začudenja skomignili z rameni, ko bodo opazili vaše solze, ter rekli:''Kako čudno se obnašaš! Zakaj se raje ne smejiš, saj sije sonce?''

Srečni ljudje, ki so hkrati brez slabih izkušenj in brez empatije, zlepa ne bodo znali razumeti vašega zlomljenega srca.



sreda, 31. maj 2017

NAJ KNJIGA SPREGOVORI TUDI MLADIM!

Bliža se konec šolskega leta in mnogi starši- tudi stari starši- se sprašujejo, kaj mladim kupiti za darilo.

Gospa  T. Elizabeta Kavčič je predlagala, da bi bila to knjiga Ogenj, rit in kače niso za igrače
Na njeno željo sem preverila v vseh slovenskih in zamejskih knjigarnah: knjiga je še na voljo!

Razveselite z njo svoje potomce!
Čas bi že bil, da se tudi mladi pričnejo zavedati, da internet ni od zmeraj, da je bilo še pred nekaj desetletji življenje popolnoma drugačno, kot je danes.


Iz knjige se bodo naučili prepoznati pasti in vzorce, ki prežijo zlasti na mlado generacijo! 

Verjemite, marsikaj, kar se podeduje iz roda v rod, pa se tega niti ne zavedamo, bodo prepoznali in se lahko potem zavestno izogibali čerem!

DRAGI STARŠI, DRAGI STARI STARŠI!
NAJ KNJIGA SPREGOVORI SKUPAJ Z VAMI IN NAMESTO VAS!

Srečno, pa še na veliko prijetnih počitniških trenutkov ob knjigi!




torek, 09. maj 2017

NOVE ZGODBE, POVEJTE MI SVOJO!






Bila sem prepričana, da sem o polpreteklem času, ki zajema prvo polovico 20. stoletja, slišala vse nianse zgodb, ki so zaznamovale naše babice in mame. 
Pa se je - kdo ve zakaj - zgodilo, da sem izpustila prva povojna leta, ko so imeli glavno besedo ne le zmagovalci, tudi zaposleni v vojašnicah, vojaki, ki so tam služili JLA, miličniki. 
Zgodbe, ki prihajajo na dan so težke, žalostne, v nebovpijoče. Večina zgodb se je namreč pometlo pod preprogo, ker se o tistih, ki so nad ženskami zganjali nasilje, ni smelo govoriti.  

Če tudi vi poznate kakšno ''JLA zgodbo'', povejte mi jo!
Moj mail: jutri2052@gmail.com
 
Del ene od izpovedi, ki bo objavljena v novi knjigi- prilagam!


Slavica (1947)
''O svojih spominih na mladost bi rada spregovorila predvsem zato, ker se o času, ko so bili v našem kraju vojaki JLA, sploh nikjer nič ne govori. Ne o tistih, ta navadnih, ki so prišli in odšli, ne o njihovih oficirjih, ki so se pri nas poročili in tukaj tudi ostali. V naši vasi bogu za hrbtom so začeli graditi vojašnico še za časa Kraljevine Jugoslavije. JLA oficirji, ki so po 2. svetovni vojni prišli, so – vsaj nekateri - s seboj pripeljali tudi družine, ki so jih nastanili kar pri zasebnikih. Ženske so se v glavnem držale bolj zase, redke med njimi so se naučile slovenskega jezika.
Tudi domačih deklet, ki so se poročile s Srbi in Hrvati, ni bilo malo. Nekatere so v takšnih ljubezenskih zvezah samo zanosile in bile zaradi tega zavržene, zaničevane, ponižane, kar pa je največkrat usodno zaznamovalo njihovo kasnejše življenje. 
Padla dekleta so veljale za veliko sramoto tako vasi kot družin. Zmerjali so jih, da so izdajalke naroda. A to še ni bilo tako hudo. 
Hujše usode so doživele tiste, ki so bile posiljene. Tudi teh ni bilo malo. 
Leta 1971 so neko prizadeto dekle vojaki za ves teden zaprli na skedenj in jo posiljevali. Množično so se izživljali nad njo. Ko so jo nezavestno starši končno našli in odpeljali domov, so poklicali zdravnika, vojake pa prijavili takratnim miličnikom. Vsa vas je vedela, kdo so bili, a oblast je dogodek toliko časa pometala pod preprogo, da so se vojaki vrnili nazaj v južne domače kraje. 
Naslednje posilstvo, ki je izstopalo po svoji krutosti, se je zgodilo leta 1978. Skupina petih vojakov je na samotni poti počakalo dekle, ki se je zvečer vračalo iz službe. Zvlekli so jo v grmovje in jo posiljevali vso noč. Eden od vojakov je imel pri sebi pištolo- lahko da je bil tudi oficir- z njo pa so ubogemu dekletu grozili, da jo bodo ubili, če bo kričalo.
 Ker je zvečer ni bilo domov, so starši slutili, da se je zgodilo nekaj strašnega. Skupaj s še nekaterimi sosedi- vsi se niso upali sodelovati- so prečesali bližnji gozd po dolgem in počez. Niso vedeli, da so vojaki odvlekli dekle v kraško globel, v neposredno bližino vojašnice. Ko se je v zgodnjih dopoldanskih urah  Poldka se je vsa krvava privlekla domov, je oče prisegel, da bo naredil vse, da bodo vojaki dobili svoje. Proti njim je vložil tožbo, dve neskončno dolgi leti so se pravdali po sodiščih. Ko je družina spoznala, da ne bodo uspeli, se je oče zlomil in hudo bolnega so ga odpeljali v Celje, v bolnišnico. Ob neki priložnosti, ko sem obiskala tasta, sem stopila tudi v njegovo sobo. Kmalu za tistem je skrušen umrl. Zaradi dogodka, ki je njegovo hčerko zaznamoval za vse življenje, mu je od silne žalosti počilo srce....''