Google+ Followers

sobota, 05. avgust 2017

Koliko je vrat, ki ostajajo zaprta?

 

 

 

 

Danes zjutraj sem naletela na zgodbo o zakonskem paru z Downovim sindromom. http://klip.si/novice-mater-so-krit...

Potem sem pomislila, kaj bi, morda komentirali mi, če bi se zgodba zgodila v naši soseščini. Bi bilo več tistih, ki bi bili ''za'' ali več onih ''proti''? Vprašanje za milijon dolarjev, a s predpostavko, da bi odgovarjali iskreno- tako kot v resnici mislimo.

 

Včasih se mi zdi, da smo ob pomanjkanju empatije do samega sebe, postali nekritični tudi navzven. 

 

Ne bom pozabila večera, ko smo film Ogenj, rit in kače niso za igrače predvajali v Kranju, v eni od TUŠ-evih kinodvoran. Pristopi gospa, ki se je v dvorani znašla čisto slučajno, pa so jo slišane zgodbe tako pretresle, da mi je morala to osebno povedati. Beseda da besedo, nakar mi pove, da že 40 let živi v Nemčiji, da jo je tik pred maturo- takoj po maminem samomoru- vzel k sebi oče, ki je kot gradbeni delavec služil marke pri obnovi nemških železnic. 

 

Recimo, da je tej gospe ime Marinka. V Nemčiji se je zaposlila kot voznica kombija ''od vrat do vrat'' in se še ne dvajsetletna poročila z lastnikom tega kombija in še petih drugih, mu rodila tri otroke, enega za drugim. Možu se je zelo mudilo, saj je bil od nje več kot trideset let starejši….

 

Njegovo ljubosumje krepko pomešano z nasiljem jo je porinilo v naročje drugega. Bil je turške narodnosti iz druge generacije, že rojene v Nemčiji. Tudi z njim je imela dva otroka. Zaradi nasilja, ki ga je bila deležna, mu je ušla in pobegnila v bližnjo Nizozemsko. Tam je spoznala Nemca, s katerim živi še danes, z njim pa ima tudi hčerko.

Zame osebno je največja tragika njenega življenja ta, da s svojimi otroki- razen z zadnjo hčerko- nima čisto nobenih stikov. Nič.

Da o tem, svoje lastne usode ne vidi kot zelo boleče in nenavadne, raje ne govorim.....

Ko je umrl prvi partner, je šla na pogreb, a jo trije otroci, ki so po njenem begu ostali pri očetu, niso spustili blizu, niti se niso želeli z njo pogovarjati.

Za otroka iz druge zveze, ne ve niti tega, kje sta, kaj počneta- NIČ! 

 

Ko mi je na kratko povedala svojo zgodbo, vso noč nisem zatisnila očesa, tako me je pretresla. Hkrati pa sem razmišljala, kako različni smo. Kako zelo zelo različni!

 

Živimo v državi, v kateri se danes že javno govori, da otroci marsikje tepejo svoje starše, tudi učitelje. Skrajno nasilni najstniki ne trenejo z očesom, ko poškodujejo ali celo ubijejo vrstnika. 

 

Umori so postali tedenska stalnica.

 

Mamila so že zdavnaj del vsakdana tako med srednješolci kot odraslimi, celo med umetniki. 

 

Ženske in tudi moški (ne glede na to, so vezani ali ne) za dosego ciljev uporabljajo svojo rit. Ali ''le'' zveze in poznanstva. Kupujejo se diplome in doktorati kot na bolšjem trgu. Kako samoumevno!

 

Vsak tretji zakon gre v franže, bivši zakonci pa do zadnjega diha potem manipulirajo z otroki in jih uporabljajo kot orodje v izrojeni medsebojni bitki kdo bo koga.

 

V Sloveniji trpi za anoreksijo in bulimijo iz dneva v dan več žensk, žal tudi moških.

 

Antidepresive jemlje že več kot 8 % Slovencev.

 

Zlasti med mladimi je vse več tveganega pitja alkohola.

 

Na cesti se vsak dan zgodi ena ali več nesreč zaradi alkohola, objestnosti, droge.

 

V skokovitem porastu je nasilje v družini.

 

Pedofilija pa v nekaterih ''krogih'' postaja že sama po sebi umevna.

 

In ne nazadnje: lansko leto so zabeležili 610 porodov manj kot lepo poprej.

 

Moralne in etične vrednote vedno bolj izginjajo, medčloveški odnosi postajajo prazni, marsikje jih že zamenjujejo virtualni.

 

Svoboda, vezane na demokracijo, prav tako izginja…

 

Človek postaja podoben žabi, ki se kuha v vreli vodi. Ničesar ne vidi, ničesar ne sliši, niti ne zazna, če, seveda, njemu gre še kolikor toliko dobro.






Za vsakimi vrati živijo ljudje, njihove usode pa so takšne in drugačne. Naši predniki so pogosto govorili, da Bog naloži na ramena takšen križ, kot ga lahko nosimo. Pomislimo na ‘’težo in vsebino’’ tega križa, pa bomo hitro spoznali, koliko zanimivih in neponovljivih ‘’filmov’’, ‘’nadaljevank’’ in ‘’knjižnih uspešnic’’ živijo povsem vsakdanji ljudje!

četrtek, 03. avgust 2017

Zgodba neke Eve










Eva (….)
''Nisem zaposlena, živim od zraka in od dobre volje lastnega organizma. Že od otroštva trpim zaradi anoreksije z dodatkom bulimije. Običajen dan je razpret med obiski ambulante, kjer skrbijo za osebe z motnjami hranjenja, pogovori s psihologom in pesimistično naravnano mamo, ki me nenehno mori s floskulami, katerih še sama ne upošteva.


S svojim očetom nimam nobenih stikov. Vem, da trenutno živi v bližini Bleda, kjer si je ustvaril novo družino. Mama mu je zagrenila življenje do te mere, da dvomim, da si kdaj zaželi, da bi me videl.


To, da me nenehno zebe, je nekaj najhujšega, kar me je lahko pri tej bolezni, če ji že tako rečem, doletelo. Nenehno- tudi sredi najbolj vročega poletja- imam na glavi kapo, ovita sem v volneno jopo, nosim babičine dolge spodnjice, tople čevlje. V naši družini so bile ženske že več rodov nazaj podobne bogomolkam: po parjenju moškega sicer ne požremo, ga pa izpljunemo. Tudi v naši hiši zato živimo same ženske: babica, moja mama in jaz. Prababica je umrla še pred mojim rojstvom zaradi sifilisa.


Imela sem pet let, ko so mi povedali, da bom nekoč slavna, kot Miko Fogarty. Babica pravi, da sem za začetek malo preveč debela. V istem hipu se začne dreti na mamo, češ, zakaj mi dovoli, da za večerjo jem čokolino. Začeli sta vreščati kot zmešani, z mize sem pobrala Barbiko in se izmuznila v svojo sobo.

Za sedmi rojstni dan sem si strašno zaželela torte, vendar je bila babica odločna: 'Ne bo je, ker si se spet zredila'. Že tri leta sem obiskovala balet, vadili smo tri ure na dan, včasih celo več, nenehno sem bila utrujena, zaspana in lačna. Babica mi je za malico dala riževo palačinko, ki ima najmanj kalorij. Tudi druge baletke so jedle zelo malo ali nič. Le mene je zaradi lakote bolela glava. Torej, moj rojstni dan. Babica je povabila štiri prijateljice in njihove vnukinje, ki so bile moje starosti. Iz riževih oblatov je nekdo naredil nagnusno torto, ki je bila brez okusa.

*

Nenehno, dan za dnem, četudi sem bila še otrok, sem morala poslušati pridige, da so lahko  v divjem svetu, v katerem živimo, uspešne le ''lepe ženske''. Babica je imela še pri petinšestdesetih postavo, ob kateri je ljudem zastajal dih. Enako moja mama in starejša sestra.

Z babico sva obiskali šiviljo, ki je šivala obleke za domala vso ljubljansko smetano in tudi za nekatere Zagrebčanke. Dovoljeno mi je bilo, da sem pomerjala obleke in se v njih sprehajala pred budnimi babičini očmi. Prsi mi še niso zrasle, O bokih ni bilo sledu, le noge so bile dolge kot ponedeljek. Babica me je kritično opazovala in zmajevala z glavo. Stara sem bila petnajst let, imela sem komaj štirideset kilogramov, pa še sem se ji zdela predebela. Ko shujša, prideva ponovno pomerjat obleke, je rekla šivilji.

Doma je kričala name, me zmerjala, stala za mojim hrbtom, ko sem sedla h kosilu in če se ji je zdelo, da sem žlico prehitro nesla v usta, me je udarila po roki. Krožnik juhe sem morala jesti vsaj pol ure, jaz pa bi tisto malo, kar mi je odmerila, najraje v hipu zmetala vase, tako sem bila lačna.

Nekoč sem na cesti našla denarnico. Odprla sem jo in brez razmišljanja izmaknila nekaj tolarjev. Odhitela sem do trgovine in kupila dve vrečki čokoladnih napolitank. Pojedla sem jih v nekaj minutah. Sestradan želodec moje ihte po žretju ni razumel najbolje, sredi baleta sem se zgrudila ob drogu, bruhala in se zvijala v krčih. Učiteljica je poklicala babico, ki je nemudoma prišla pome in me potem surovo, brez milosti odvlekla domov. Teden dni me je imela pod ključem, pila sem le kamilice in jedla paradižnikovo juho. Ko sem spet lahko šla v šolo, sem se komaj držala na nogah. Bila sem slabotna, zelena v obraz, brez volje. A babica je bila zadovoljna. Kar žarela je, ko me je opazovala, ko sem šla po stopnicah.

Bilo je prvič, kar pomnim, da je razredničarko, ki me je učila biologijo, zaskrbelo, ko me je videla. Niti glave nisem mogla držati pokonci, ves čas pouka sem spala in bila z mislimi odsotna. Ob koncu ure me je prijela za roko in skupaj sva odšli k svetovalni delavki. Ne vem sicer, kaj sta se pogovarjali, ker me od začetka ni bilo zraven, zapomnila pa sem si, da se gospa v živo rumeni obleki ni želela vtikati v mojo družino, ker je ''vedela, kakšne smo''. Razredničarka me je potem odpeljala v svoj kabinet in me spraševala, kaj mi je. Odgovarjala sem ji tako, kot me je naučila babica: da sem imela gripo in da se še nisem opomogla. Videla sem, da je postala žalostna, rekla mi je, da ji lahko zaupam, da ne bo nikomur povedala. Nisem se upala, bilo me je strah, da me bo babica vnovič zaklenila v sobo in bom morala jesti tisto nagravžno paradižnikovo juho, zato sem molčala…

*

Kar tresla sem se od razburjenja! Sošolka mi je podarila sivo kepico z žarečimi očki, mehko, nežno in toplo. Jokala sem od sreče, prvič v življenju bom imela nekoga, h kateremu se bom lahko stisnila in ob katerem se bom pogrela, če me bo zeblo. Domov sem mucko prinesla v košari, v roki pa sem držala gosto popisan list, kako jo moram negovati in hraniti. Bila sem presrečna. Objemala sem babico, mamo, celo sestro, ki je izjemoma prišla bliže in mi poklonila delček svoje vzvišene pozornosti.

Majhna kepica je rasla in to so bili moji najsrečnejši dnevi. S seboj sem jo jemala tudi na balet. Zvečer, ko sem zlezla v posteljo, sem jo stisnila k sebi ter jo ljubkovala, potem pa srečna in brez skrbi zaspala.

Potem je prišel tisti dan: iz šole sem se vračala polna energije, po ulici sem celo tekla, kar se mi ni že dolgo zgodilo. Zmeraj sem se vlekla kot megla, saj sem bila nenehno utrujena. Že na dvorišču me pričaka babica, presajala je rože, in ko me je zagledala, so se ji oči od jeze zabliskale. Prikovalo me je ob tla, začela sem se tresti, slutila sem, da me ne čaka nič dobrega. Res je bilo tako. Učiteljica iz baletne šole jo je poklicala in ji potožila, da sem postala grozno raztresena, tudi debelušna, naj se doma pogovorijo z menoj, drugače me v baletni šoli ne bo več prenašala. Dokler ne shujšaš, se lahko posloviš od Žine, je babica siknila skozi zobe in me odrinila od sebe, ko sem se je želela okleniti in prositi, naj tega ne stori. Stekla sem po stopnicah, klicala Žino, toda ni se mi oglasila. V tistem trenutku se mi je zdelo, da se mi je podrl svet, da mi ni več živeti. V kopalno kad sem natočila vode, se vanjo ulegla na trebuh in čakala, da se bom utopila. Ni mi uspelo. Sem se pa na smrt prehladila, staknila pljučnico in za več kot mesec dni obležala v postelji. Imela sem visoko vročino, bledlo se mi je, a mama in babica nista dovolili, da bi šla v bolnišnico. Veliko pozneje, ko sem se v razmišljanjih večkrat vračala v tisto obdobje, sem sklepala, da sta skrbeli zame doma zato, ker sta se preprosto bali, da bi  zdravniki ugotovili kruto resnico o moji nedohranjenosti. Kljub bolezni sem lahko jedla le paradižnikovo juho, pila peteršiljev napitek, ko pa sem zaduhala čaj iz preslice, mi je šlo na bruhanje. Bila sem še zmeraj dovolj močna, zato sem preživela, čeprav sem ponovno izgubila pet kilogramov, bila sem tudi bleda, malodušna, žalostna. Kadar sem sedla h knjigam, sem se zgrudila na mizo, meglilo se mi je pred očmi in že po nekaj minutah branja, sem bila tako utrujena, da sem se lahko zavlekla le v posteljo.

Žine nisem nikoli več videla. Sobo sem imela oblepljeno z njenimi fotografijami, bila sem pripravljena storiti vse, kar sta mi mama in babica ukazali, žal pa mi mucke nista vrnili. Danes vem, da sta jo dali ali v zavetišče ali pa sta jo podarili kakšni prijateljici. Neutolažljivo sem jokala, trenirala, pazila, da se nisem zredila, pila napitke, ki sta mi jih prinašali, toda njuno srce je ostajalo kamnito. Dosti pozneje, ko sem vnovič visela med življenjem in smrtjo, mi je oče podaril hrčka. Sprva ga nisem želela vzeti, ker sem se bala, da me bo spet bolelo, če ga izgubim. Kot da bi oče vedel, kaj se mi plete po glavi, je pri mami dosegel, da me je med počitnicami peljal s seboj, na Silbo. Njegova takratna partnerica je delala na Ministrstvu za zdravje, mislim, da sta se je moji ženski malo bali. Nekoč, ko sta mislila, da že spim, sta izrekla nekaj stavkov, ki jih takrat še nisem razumela:'Upam, da je tvoja hči patološka lažnivka, kajti, če je vse to res, kar pripoveduje, potem lahko proti bivši ženi zahtevaš kazenski pregon.' To se seveda ni zgodilo, saj je moral oče skrbeti za lasten ugled. Če bi karkoli prišlo v javnost, potem bi bilo umazano tudi njegovo ime.

*

K nam se je vselil M.K. Babica jezno ponavlja, da ne ve, kje je moja mami pobrala takšno zgubo. Kljub temu da mi je spet zaostala menstruacija, me je grozno zvijalo v trebuhu, imela sem tudi drisko: Goltala sem Linex, pa ni dosti pomagalo. Ko se privlečem k mizi, M.K. skoči pokonci, v njegovih očeh sem videla grozo, prisežem. Pogleda me in reče, ja, kaj pa ta okostnjak počne pri vas?

*

Želodčna kislina je počasi, a vztrajno razjedala zobe in ko sem ugotovila, da se mi dva celo majeta, sem se prenehala smejati. Medtem ko so sošolke prisegale na kavbojke, sem se ovijala v črna oblačila, ki so mi mahedrala okoli koščenih kolen. Ko sem si nadela triko, si spela lase in stopila na oder, je ljudem zastal dih. Zdela sem se jim nezemeljska, kot bi bila iz porcelana.

Sošolkina mama je bila medicinska sestra pri nekem zasebnem zdravniku. Ni me zalagala le z opravičili, za primerno ceno sem pri njej dobivala tudi recepte. Pri dvanajstih letih sem postala redna odjemalka odvajal.

Občutek praznega želodca je postal kot mamilo. Spet sem izgubila menstruacijo, ki sem si jo pred pol leta spravila v red s hormonskimi tabletami.  Zapadla sem v neko čudno obdobje, ko je bila babica sicer zadovoljna z menoj, mojim videzom, uspehi v šoli, obnašanjem doma.  Ni pa vedela, da sem včasih imela občutek, da se mi blede. Izgubljala sem spomin, pozabljala, padala je v krajša obdobja odsotnosti, primerilo se mi je, da sem hodila po Miklošičevi ulici proti avtobusni postaji, pa nisem vedela, zakaj.

*

M.K., mamin ljubimec, je sredi kosila dvignil pogled proti meni in vprašal mami, če mi ne bodo zrasle prsi. Mislila sem, da se bom vdrla v tla. Vse popoldne sem jokala in grozila, da se bom preselila k očetu. Končno mi mama obljubi, da mi jih za 18. rojstni dan podari. Nove prsi. Kakršne bom želela. Ni mi bilo nič jasno, kako, nakar izvem, da njena prijateljica pozna eno drugo prijateljico v Zagrebu, ta pa pozna kirurga, ki se je ukvarjal s temi rečmi.

A ni bilo nič z Zagrebom. Ko sem prečkala železniško progo, sem grdo padla in se udarila v glavo. Samo blazni sreči se lahko zahvalim, da me ni povozil vlak. Iz nezavesti sem se zbudila šele čez teden dni. Imela sem zdrobljeno koleno, zdravniki so dejali, da se lahko za vse večne čase poslovim od baleta. Nisem jih povsem razumela, vseeno sem vse popoldne jokala od sreče. Babica je bila zgrožena, trdila je, da sem se nalašč poškodovala. Razmišljala sem, morda pa res. Morda sem namenoma obležala na tračnici, morda sem želela umreti. Zdravniki so mami predlagali, naj obiščem psihiatra. Še isti dan sem morala oditi domov. Tudi meni bi se zdelo sramotno, če bi me kdo videl, da lazim po Polju.

*

 Babica mi je že iz navade prinašala hrano, na krožniku je bilo komaj kaj več kot za ptiča. Rekla je, da telo ne potrebuje energije, ker počiva. Poklicala sem sošolko, da mi je prinesla škatlo domačic. To so bili piškoti, politi s čokolado. Požrla sem jih v desetih minutah, potem mi je bilo slabo, bruhala sem, začelo se mi je blesti, sošolka je panično klicala na pomoč, toda doma ni bilo nikogar. Pridrvel je rešilni avto, odpeljali smo se v Polje, menda sem se obnašala, kot bi se mi utrgalo. Sošolka pove, kdo sem, menda so se vsi skupaj ustrašili, eden od njih je celo izjavil, da bo še sranje. Pa je bil res. Prišli sta obe, mama in babica. Začeli sta groziti, da poznata vplivne ljudi, da bodo posledice, ker so me proti njuni volji zadržali na zdravljenju. Ne vem točno, kaj so jima povedali, na koncu sta se strinjali, da lahko nekaj časa ostanem. A ostala sem zelo dolgo. Spet (!) sem tehtala komaj 35 kilogramov, do mene so se obnašali, kot bi bila iz porcelana. Bali so se, da bi padla iz postelje, kajti takšen padec bi lahko bil zame usoden. Polomila bi si vse kosti. Ko so me umivali, bi najraje kričala, vse me je grozno bolelo. Zaradi infuzije sem bila prešpikana kot sito. Prišel je tudi oče in se zmeraj, ko je mislil, da spim, zjokal. Veliko je preklinjal, najbolj sem si zapomnila, ko je govoril prekleta prasica stara.''

Četrti dan sem začela bruhati kri. Ugotovili so, da imam rano na želodcu. Sestre na oddelku so mi postale druga mama.

*

Ko so mi čez sedem tednov povedali, da sem že dovolj pri močeh, da grem domov, me je postalo groza. Kam- domov? Bolniška soba, v kateri sem bila, mi je bila pomembnejša kot hiša, kjer sem živela. Spet sem odklanjala hrano, veliko sem jokala, strmela skozi okno. Ko sem med kosilom želela pogoltniti žlico, skoraj mi je uspelo, so do nadaljnjega prepovedali vse obiske. Pojma niso imeli, kako so me osrečili!

*

Spet sem doma. V trenutkih, ko sem malo bolj pri sebi, sanjam o tem, da  se bom resno lotila študija, da bom normalno jedla, se začela smejati, hoditi na žure. Vsi dobri sklepi se potem poderejo, ko zaradi vrtoglavice ne morem vstati. Obležim pod odejo in se borim s črnimi mislimi, ki me oklepajo v svoj objem. V mislih kličem na pomoč mamo, a glas obtiči nekje v grlu. Slišim babico, ki se z nekom pogovarja na terasi. Vem, da bodo prišle njene prijateljice na čaj in potem bom morala paziti, da jim ne pridem pred oči. Tako sama sem. Nihče me ne mara, jaz prav tako nikogar ne maram. Sovražim jih. Včasih imam celo občutek, da bi lahko obe, mamo in babico, zadušila z blazino, a kaj, ko nimam niti toliko moči, da bi blazino dvignila k sebi. Jutri grem spet na pogovor k terapevtu. Žal me nikoli ne sprašuje stvari, ki bi jih rada povedala.

*

Prišla je zima, ki jo sovražim. Sedim ob radiatorju, zavita v šale, plašč in rokavice, ter trepetam od mraza. Nenehno me zebe. Mama trdi, da igram in jo nalašč spravljam ob živce. Mimogrede mi pove, da sestra po splavu okreva na Češkem. Študira na Likovni akademiji v Varšavi. Sploh me ne zanima, kako je prišlo do splava.

 Nekateri sošolci so že diplomirali, A.A. mi je poslal celo vabilo na zagovor diplome. Po dolgem času sem jokala kot dež. Nenehno so mi govorili, da sem najboljša v generaciji, a se je izkazalo, da sem največja luzerka. Ponoči, ko spet nisem spala, sem na radiu slišala, da ljudje izgubljajo službe. Meni je nihče nikoli ne bo niti ponudil. Prvič sem se tudi vprašala, kaj bo z menoj, ko mame in babice ne bo več. Bom škripnila pod kakšnim mostom ali me bodo zaprli na zaprti oddelek kakšne ustanove za norce? Vse je mogoče.''

PS
Eva je tri mesece zatem, ko mi je poslala dnevnik, naredila samomor. Pokopali so jo v ožjem družinskem krogu.

                                                    




torek, 25. julij 2017

hvala vam, bralci in bralke!





Četrto  leto od izida, knjiga OGENJ, RIT IN KAČE NISO ZA IGRAČE  pa še zmeraj
 najbolj brana knjiga poletja!
Hvala vam, dragi bralke in bralci!

Hvala Vam, ki jo bralcem priporočate v knjigarnah.
Hvala Vam, ki ste o njej spregovorili!

Od srca hvala!


http://4d.rtvslo.si/arhiv/slovenska-kronika/174483669

POSNETEK, OD 6,40 minute naprej

sobota, 22. julij 2017

Ljubezen in usoda

Danica (1980)

''Moja babica je bila izjemna ženska. Njen spomin je bil vse do pozne starosti zelo bister. O hiši, v kateri živimo še danes, je znala povedati nešteto zgodb. Nekatere so bile srhljive, druge ljubezenske, tretje srečne ali nesrečne, večino njih pa je bila zmes enega in drugega.

V spodnjih prostorih je imel ded pred 2. svetovno vojno krojaško delavnico. V kamrah- pod streho so stanovali vajenci, dve sobi pa je oddajal tudi natakaricam, ki so delale v gostilni čez cesto. Babica je poleg petih otrok skrbela še za red in spodobno obnašanje v hiši. Leta 1937 so vzeli na stanovanje Antona, ki se je prišel v naš kraj učit umnega kmetovanja z ene od največjih gorenjskih kmetij. Oče ga je poslal na ''izpopolnjevanje'', da bi fant kaj znal, preden bi doma prevzel kmetijo. Bil je zelo priden, babico in dedka je vse ubogal, kar sta mu rekla. Zjutraj je že zarana odhajal v uk, na kmetijo, kjer ga niso šparali. Nihče ni znal povedati, kdaj točno se je nesmrtno zaljubil v domačo hčerko Anico, ki pa je bila bolj frfraste sorte. Starša sta jo razvajala, kar je bilo v tistih časih hudo prekletstvo. Iz nič prida otroka je zraslo nič prida dekle. Nihče ni vedel, da je bila že pri petnajstih letih zaljubljena v enega od delavcev, ki so prišli gradit Rupnikovo linijo. Ko so šli zvečer v gostilno, je ta delavec imel navado, da je stopil na prag že omenjene kmetije in v šali vprašal:'Je kdo doma, da bi mi povedal, koliko je ura na turnu?' Anica je zmeraj pritekla prva, ne glede na to, kje se je zadrževala. Po devetih mesecih se je iz takšnega ''preverjanja ure'' rodil otrok. Nesojeni oče je izginil neznano kam, Anico pa so omožili s prvim, ki jo je hotel, a je revež že leta 1941 stopil na mino,da ga je razneslo.

Anton izdaje ni mogel preboleti. Svojo srčno bolečino je šel zdravit čez lužo, v Ameriko. Ko mu je kmalu po vojni prišlo na uho, da je njegova nesojena ljubezen postala vdova, ji je napisal pismo, v katerem jo je skupaj z otrokom povabil k sebi, čez lužo. Anice ni bilo doma, ko je pismo priromalo v Slovenijo, zato je šel ponj na pošto oče.

Takrat so bili v vasi le trije avtomobili, prometa pa komaj kaj. A usoda je nemilostna. Naneslo je tako, da je bil možak verjetno zamišljen, ni slišal hupanja, ne da bi pogledal okoli sebe, je stopil ravno pred avtomobil…Bil je na mestu mrtev, njegova hči pa ni nikoli izvedela, kako se je usoda kruto poigrala z njo.

Pisalo se je leto 1979, ko se pred našo hišo ustavi avto z nemško registracijo. Iz avta so stopili uglajen možak in dve ženski. Babica je Toneta takoj prepoznala, on pa njo. Z njim sta bili žena in hči, a nobena ni znala slovensko. Pogovarjali so se o tem in onem, kar naenkrat pa Tone vpraša po Anici. 'Umrla je že, žal mi je,' mu pove babica. 'Kaj pa njen oče?'

'Takoj po vojni ga je, ko se je vračal s pošte, povozil avto.'

Takrat pa Tone pobledi. Ko je slišal še za datum smrti, je bil trdno prepričan, da je bilo njegovo pismo krivo za prezgodnjo in nepotrebno smrt.

Preden se je poslovil, je babici stisnil roko z besedami.'Vse življenje sem iskal ljubezen, a takšne, kot sem jo čutil do Anice, nisem nikoli našel.'

Babica mi je to zgodbo, ko sem bila še otrok, neštetokrat povedala. Zmeraj pa je imela na koncu solzne oči.''

Fotografija je simbolična, najdena na internetu.

petek, 14. julij 2017

Knjigo lahko kupite, izposodite tudi na BIBLOS-u

ZGODBE, KI JIH JE PISALO ŽIVLJENJE

Knjiga OGENJ, RIT IN KAČE NISO ZA IGRAČE na voljo za nakup ali izposojo tudi na BIBLOS-u.

https://www.biblos.si/


Sicer se zmeraj najde kdo, ki pravi, da ''niso resnične'', a nič hudega. Številni posnetki, ki jih hranim, trdijo drugače.
Lepo pa bi bilo, če bi knjigo prebrali. Čas bi že bil, da nehamo verjeti, da je bilo nekoč vse tako, kot smo videli v ''Cvetju v jeseni''.
Čas pa bi tudi bil, da se iz teh zgodb kaj naučimo tudi sami.
:-)
Mimogrede: tudi po podatkih iz knjižnic, ta knjiga sodi- in to še zmeraj - med najbolj brane slovenske knjige za odrasle.


p.s.
VZEMITE JO S SEBOJ TUDI NA MORJE!
Pa ne verjemite, ko včasih pravijo v kakšni knjigarni, da je že razprodana.
Ni!
Pišite mi na jutri2052@gmail.com

pa jo dobite takoj.


nedelja, 02. julij 2017

odlomek iz nove knjige, ki jeseni prihaja na police

Ena od zgodb iz nove knjige, ki izide jeseni - Ogenj, rit in kače niso za igrače, 2. del
(podnaslov: Babice, hčerke, vnukinje)




Zdravka (1946)
''Bila sem nezakonska. Mama je kot dekla služila zdaj pri tem zdaj pri onem kmetu. Vsi so jo izkoriščali in menda je imela že pri štirinajstih prvi splav. Od takrat naprej so ljudje govorili, da je bila jalova, zato so bili tako kmetje kot tudi hlapci prepričani, da ne bo nič ratalo, če se z njo malo poonegavijo.
Pa ni bila neumna, le precej naivna in neuka. Ni znala niti brati niti pisati. Kdo je takrat pomislil na to, da bi bilo treba deklo pošiljati v šolo? Spala je v hlevu, kmet pa je namesto k ženi hodil k njej. Menda ga je celo vaški župnik poklical k sebi, ko je to slišal. Za pokoro mu je naložil popravilo obzidja okoli pokopališča. Pa so bili grehi odpuščeni in je spet bilo vse, kot je moralo biti. Povedali so mi tudi, da jo je kmet zmeraj vzel s seboj na sejem, in potem sta dva ali tri dni živela kot mož in žena. Po vojni so prišli drugačni časi, na kmetiji ni bilo več nobenega pravega kruha, zato je mama večkrat stradala kot ne. Za delo, ki ga je opravljala, ji ni nihče ničesar plačal, le malo hrane je dobila, drugega nič. Ko so se partizani vračali iz gmajne, si jo je vzel zdaj eden, zdaj drug. Ona si ni upala reči ne, ker je vedela, da bi bil gospodar potem jezen, saj bi ga obdolžili, da ni lojalen. 
Kljub temu, da je bila prepričana, da ne bo mogla zanositi, se je to zgodilo. Dolgo časa se je, reva uboga, prevezovala in skrivala, toda proti koncu so vsi vedeli, da je v drugem stanju. Za kmeta je bila moja mama kar naenkrat ena velika sramota, zato ji je ukazal, da mora iti stran. Toda ni imela kam! Doma ni več imela, denarja nobenega, služb pa takoj po vojni za ženske ni bilo! Kot kakšna beračica se je potikala od hiše do hiše, včasih se jo je kdo usmilil in ji je poleg hrane ponudil še kotiček, kjer je prenočila in se ogrela. Ko je dobila popadke, je potrkala pri dveh sestrah, ki sta bili usmiljeni do nje. Pomagali sta ji, da je rodila, celo nekaj plenic zame sta sfehtali po vasi. Mama je bila po porodu dolgo časa bolna, ker je zbolela za pljučnico in sama sreča je bila, da ni umrla. Tisti dve ženski sta me hranili, kakor sta vedeli in znali, kajti še zase nista imeli. Kakor hitro se je mama pocajtala, je izginila, in živ krst ni vedel, kam je šla. Celo miličniki so jo iskali, a je niso našli. Mene, ubogega, garjavega otroka, so si podajali iz rok v roke, dokler me niso odnesli k neki ženski, ki je bila med vojno komisarka. 
Ljuba ni bila kakšen materinski tip, a vsaj lačna nisem bila. Spominjam se, da me je za vsako figo kaznovala in če sem se polulala po tleh – spodnjih hlačk nisem nikoli imela - sem morala klečati na polenih, pa čeprav mi je bilo komaj tri ali štiri leta. Žal sem vodo bolj slabo zadrževala. Še pri 15 letih sem morala prenašati sramotenje sošolcev in učiteljev. Potem pa je Ljuba začela piti in me surovo pretepati. Velikokrat sem prišla v šolo vsa krvava, ker se nisem imela kje umiti. Najraje me je brcala, ko sem nemočna obležala. Učiteljica je na skrivaj poskrbela zame, več pa si ni nihče upal, ker je bila Ljuba zelo vplivna in se ji niso marali zameriti. Šele potem, ko mi je zlomila tri rebra, je posredoval ravnatelj. Iz bolnišnice so me poslali k neki drugi družini. 
Spominjam se, da sem bila kar naprej lačna. Še celo korenje, surovo, z njive mi je teknilo, kot bi jedla ocvirkovco ali potico. Najraje sem imela kos kruha z vročimi ocvirki. Ponoči sem se večkrat splazila v shrambo, namesto da bi spala. 
Nekoč so me v šoli poklicali v pisarno. Tam so bili trije tujci. Spraševali so me, ali me v novi družini silijo moliti. Odločno sem zanikala. Če so že kdaj molili, mene niso povabili zraven.
Enkrat je prišla neka ženska naokoli in trdila, da me je ona rodila. Nisem ji verjela, saj me ob srečanju ni niti objela. Pregovorila me je, da sem šla z njo, ker mi je želela pokazati neke ljudi, ki bi me radi vzeli k sebi. Prišli sva v hišo, kjer so izdelovali lesene samokolnice, sekire, grablje in podobno orodje. Tisti človek se me je ogledoval od nog do glave in nazadnje izjavil, da se mu ne zdim preveč pri močeh, da bi me lahko za karkoli uporabil. Ženska, ki se je izdajala za mojo mamo, je začela kričati, naj si ne misli, da bo za par dinarjev dobil ne vem kaj. Obrnila sem se in stekla, kolikor so me noge nesle! Moja rejnica Neža je bila sama doma, ko sem vdrla v kuhinjo. Od strahu sem se tresla po vsem telesu, planila sem k njej in se je oklenila, kot še nikoli. Reva je bila tako zmedena, da me je začela objemati in stiskati k sebi, jaz pa sem se jokala kot dež in jo prosila, naj me nikoli ne da stran od sebe. Zelo sem ji bila hvaležna za tiste objeme, saj niti lastnih otrok ni razvajala. Takrat to še ni bilo v navadi. 
Vsem se je zdelo povsem normalno, da so nas vzgajali s palico in tudi učitelji niso bili nič boljši. Imeli smo enega, ki nas je prijel za glavo in nas toliko časa butal ob steno, dokler se mu ni jeza pohladila. Ravnatelj pa je tistega, ki je preveč nagajal, pozimi nagnal ven, v sneg, kjer je moral stati bos.
Velikokrat sem imela granulome, še bolj me je bolelo, ker sem bila zelo visoke postave. Vsi so se za menoj ozirali in se mi posmehovali.
Po osemletki sem imela srečo, da sem se lahko izučila za šiviljo. Za pomočnico me je vzela Tilka. Garala sem tudi po petnajst ur na dan, ne da bi mi dala en sam dinar plačila. Njena delavnica je bila kar v kuhinji. Lahko si predstavljate, kako je to bilo, zlasti tedaj, ko so se iz šole vrnili njeni trije otroci! Skupaj z njo sem spala v zakonski postelji, ker drugje ni bilo prostora. Ves čas mi je obljubljala, da bom lahko za njo prevzela obrt, če se bom le poročila z njenim bratom. Ta je bil od mene starejši trideset let, bil je že vsaj dvakrat poročen.
Ko je prišel na obisk, se je zvečer še on ulegel v isto posteljo. Dolgo časa sem ga prepričevala, naj da mir, potem sem pa popustila. Oba s sestro sta mi čisto oprala možgane, češ, da s 185 centimetri višine moškega ne bom nikoli dobila.
Privolila sem v poroko, a sem že kmalu ugotovila, da sem ga polomila. Ko se je ulegel name, je pot kar lil z njega. Pa kako mu je smrdelo iz ust! Čeprav sem bila brez denarja in stanovanja, sem se usedla na avtobus in zbežala proti Ljubljani. Nikogar nisem poznala. Sedela sem na klopi v čakalnici in se smilila sama sebi. Potem pa pristopi neka ženska in me vpraša, kaj mi je. Ubogi otrok, mi reče in me povabi s seboj. Dala mi je jesti, potem pa je dekletu, ki se je prikazalo na pragu ene od sob, ukazala, naj mi odstopi divan. Komaj sem dobro zaspala, že začutim, da me nekdo tresa za ramo. Planila sem pokonci, za trenutek nisem vedela niti tega, kje sem. Pred menoj je stal možakar, malo starejši, z zalizci, v železničarski obleki, od njega pa je smrdelo po alkoholu. Zmigaj se, mi je ukazal, imam samo pol ure časa. Ker sem se obotavljala, me je grobo porinil na blazino, spustil hlače in planil name. Z menoj se ne bo nihče igral, mi je šepetal na uho, pošteno sem te plačal in zahteval pošteno plačilo. Posilstvo je bilo neznosno boleče in ponižujoče, saj je počel stvari, za katere še slišala nisem. Ker mi je držal roko na ustih, niti kričati nisem mogla. Medtem ko se je zadrževal pri ženski v kuhinji in se z njo o nečem prepiral, sem se izmuznila v vežo, pograbila čevlje in zbežala na ulico. 
Do jutra sem tavala po Ljubljani. Ko so začeli hoditi k jutranji maši, sem se postavila pred vrata Stolnice, a so me nagnali kot psa. Več usmiljenja so pokazale dijakinje pred Poljansko gimnazijo. Dale so mi nekaj denarja in dva sendviča. Na klopi, v parku ob Ljubljanici, sem našla Ljubljanski Dnevnik. Začela sem brati oglase. Nekdo, ki je nujno potreboval žensko za pomivanje oken, je objavil tudi svoj naslov. Imela sem srečo: ni bilo daleč. Starejši gospe sem se zdela poštena, hvala Bogu! Pri njej sem potem ostala še skoraj sedem let. Bila je moja edina mama, ki sem jo v življenju poznala. Nikoli se nisem poročila. Danes sem upokojena, imam skromno pokojnino, živim iz rok v usta, a sem srečna: nikogar se mi ni treba bati!''

petek, 30. junij 2017

Ne znamo in ne znamo se pogovarjati, žal!







 Nekaj razmislekov, zakaj se o ljudeh, kakršen je bil G. Tič nismo sposobni pogovarjati...


Razlogi, zakaj se Slovenci iz svoje bolj intimne zgodovine nič(ali zelo malo) ne naučimo, tiči tudi v dejstvu, da jo zelo malo-če sploh, poznamo.
Družine iz časa, ki mu rečemo ''nekoč'', radi slikamo kot trdne, pokončne, nosilke vrednot, tako moralnih kot tudi družbenih.
Drži, da so pogosto bile takšne. Če ne v resnici, pa vsaj na videz.
Pogosto se je v zakulisju skrivalo marsikaj, kar je povzročilo, da so se medsebojni odnosi skrhali, ni jih bilo malo, ki so posledice le-tega občutili vse življenje. Žal so potem travme prenašali tudi na potomce- vse do današnjih dni.
Zato jih je danes toliko, ki so zaznamovani z ''vzorci'', ki jim ne znajo ubežati.
Za Slovence je značilno, da se zelo neradi ''odpirajo'' in pogovarjajo. Pred drugimi radi tudi igrajo, da jim gre bolje, kot je, morda, videti.
Ni jih tako malo, ki imajo doma, na polici, tako imenovane ''priložnostne maske''. Eno uporabljajo za takrat, ko gredo ven, med ljudi, druga je namenjena prijateljem, tretjo si nataknejo v krogu družine, četrto pa takrat (ni pa nujno), ko so sami s seboj.
Včasih, ko tako nanese, se peljem mimo hiše, ki že po svoji zunanjosti priča, četudi jo je zob časa dodobra načel, da je nekoč pripadala mogočni in veliki kmetiji. Žal pa starši, takšni, kot so bili, niso znali držati na vajetih svojih potomcev, zlati ne, potem ko so jih že usodno zaznamovali s svojo zagrizeno starokopitnostjo, skopostjo, medsebojnim sovraštvom. Sestre, polne nerazumljivega strupa, so iz svoje sredine na grd način izrinile brata, kmetijo pa so v tej trmasti slepoti- raje kot nečaku- prepisale na popolnega tujca.
Njihov odrinjeni brat je za posledicami vsega hudega te dni umrl.
* * *
Še ena kmečka zgodba, ki se je bolj ali manj boleče končala okoli lanskega Božiča.
Mati, zaljubljena v svojega najmlajšega sina, ki ga je rodila pri 49-ih, je kmetijo prepisala nanj, s tem pa si je usodno zaznamovala tudi svojo usodo. Sedem ostalih otrok, ki jih je zaradi enega samega – zavrgla in jim za vse večne čase prepovedala, da bi obiskovali rojstno hišo, še danes ne morejo razumeti njenega koraka.
Brat, ki je ostal doma, se je zapil, parcele je eno za drugo razprodajal, izkupičke pa utapljal v vinu, šnopcu in pivu. Poročil se ni nikoli, ker mu to ni bilo dovoljeno. Pred petimi ali šestimi leti so ga našli v hlevu, ki je bil nekoč poln repov - obešenega. Njegova mama je potem vse premoženje, kar ga ji je še ostalo, znosila k šlogaricam, da bi ji povedale, je šel sin v pekel ali v nebesa.
Ko je lani okoli Božiča umrla, je sedmim otrokom (pravzaprav petim, ker sta dva zaradi hude bolezni medtem umrla) pustila kup neplačanih računov- drugega nič.
Slovenci se skozi zgodovino nismo dosti spreminjali. V srčiki smo ostali podobni- menjal se je le celofan.