Google+ Followers

četrtek, 19. oktober 2017

Prvo povabilo- tokrat na tiskovko!



Spoštovani,
Minila so tri dobra leta, kar je izšla prva knjiga Ogenj, rit in kače niso za igrače in že po nekaj mesecih zasedla prvo mesto, kot najbolj brana slovenska knjiga za odrasle v slovenskih knjižnicah. Ta veliko čast ji pripada še zmeraj!
Za mano je več kot 800 literarno-pogovornih večerov, obenem pa tudi nešteto ur, ki sem jih preživela ob poslušanju vedno novih in novih zgodb.
Novi- drugi del knjige Ogenj rit in kače niso za igrače- je rasel veliko hitreje kot prvi del.
Danes je tu- pred vami: vsebinsko bogat, zelo dragocen in unikaten, ker so tudi nove zgodbe pristne, srčne, vesele in žalostne - povedane iz ''prve roke''.
Takšne, kot morajo biti!

Vesela bom, če boste utegnili in prišli na njeno uradno ''rojstvo'', ki bo potekalo ob blagodejnih zvokih Poljanskih orgličarjev v Konzorciju Mladinske knjige v Ljubljani, v petek, 3. novembra, ob 10. uri.


Knjigo lahko naročite tudi na mail jutri2052@gmail.com ali po telefonu 064 110 466, prejmete jo s podpisom in s priloženim darilom.

V upanju, da se vidimo, vas lepo pozdravljam,

Milena Miklavčič

 

 

ponedeljek, 16. oktober 2017

prihaja drugi del Ogenj, rit in kače niso za igrače



                 
                               

A N E K D O T A .
            
Birma na Otlici leta 1948
                                       

Janez »Zahribarski« z Otlice je imel več imen.

Uradno je bil Janez Bolčina z Otlice št. 254. Italijani so ga preimenovali v Giovanni Blcna  di Ottelza  No. 254, comune di Aidussina. Nemci pa so mu rekli kar Johhan.

Prijazni domačini so ga klicali stric Janez » Zahribarski«, nekateri so mu rekli tudi »Strliški Janez« ali kar »Strle«. In tisti, ki so  poznali njegove navade so mu rekli »Papež« To pa zaradi  tega ker je pogosto »po nemarnem imenoval ime svetega očeta«. Vsa ta imena in vzdevke je Janez mirno prenašal in tudi »slišal« je na vsa zgoraj opisane imena. 
Le Italijanom je zameril, ker so z njegovega priimka na črki Č odstranili strešico. Zato je na koncu vsakega pisma označil nekaj strešic, da bi jih prejemnik njegove pošte razporedil po besedilu, ustrezno slovenski besedi.

Pisalo se je leto 1948 in bližal se je čas birme na Otlici. 
Zapisati moram, da je bila to prva birma na Gori po končani II. svet. vojni in kandidati za birmo so bili, zaradi vojnih razmer, že odrasli fantje in dekleta. Med njimi je bil tudi Ivan Vidmar , »Kehlaču« z Otlice. 
Ivan Vdmar, takrat 18 letni fant, je skupaj z Janezom  Bolčina delal pri izgradnji zadružnega doma na Otlici. Ko se je bližala birmanska nedelja je nekega dne na gradbišču zadružnega doma Ivan pristopil k Janezu in ga  vprašal: "Stric Janez, ke bi vi mene pielu h birmi?" 
In Janez mu je rjku:"Ma ke pe ku te bom. Ke ti bom pe ukjupu k se neč na  udobi!"
 Dogovor med birmancem in botrom je bil sklenjen in na birmansko nedeljo 11. 08. 1948. 
"Papež"je pripeljal svojega varovanca Ivana ed apostolskega administratorja, ( škofa) dr. Mihaela Toroša(?), ki je tistega dne na Gori podeljeval zakrament svete birme.

Kako sta uravnala svoja razmerja »nadrejeni« boter »papež« in birmajoči škof, vaška kronika ni zabeležila. Dejstvo je, da so po tem v  vasi govorili, da je bil sam sveti oče »Papež« birmanski boter Ivanu »Kehlačevemu«.                                                                     

                                                                           

                                       Dreče Zahribarski, »papežev« najmlajši sin.





                                                                                                                     

PS.



Okno v kambri v hiši Zahribom ni podobno oknu rezidence sv. Očeta, s katerega Papež podeljuje svoj blagoslov vernikom na trgu Sv. Marka v Rimu. Je pa okno svetlobe  in razgleda. Čez to okno smo otroci opazovali snežni metež, burjo, ki je vrtinčila snežinke po njivici pred hišo. Očudovali smo čarobne rizbe, ki jih je mraz zarisal na stekla. S huhanjem smo si priborili majhne razgledne točke, da smo videli skozi stekla. Gledali smo meglo, ki se je vlekla iza Molkovega hriba. V kambri smo se poleti sktivali pred žgočim soncem.  Čakali smo očeta, ko je prihajal z Dežele, kdaj se bo prikazal na Vetrni rovnici.



Na polici okna, na hladnem je bilo mleko v posodah, tisto kislo s »Čibejevca« in ono od naše koze. Oboje je moralo biti pokrito zaradi muh in tudi šurki (ščurki) se niso branili mleka.



  

sreda, 04. oktober 2017

še slab teden in nova knjiga bo rojena! :-)




prvih 100 izvodov knjige bodo na voljo že konec oktobra. Prednaročila (30€) lahko pustite na mailu:
jutri2052@gmail.com



Dnevi se že odštevajo.....

Še 23 dni in izšel bo drugi del knjige Ogenj, rit in kače niso za igrače!

sreda, 06. september 2017

SE VIDIMO V SOBOTO PRI SV. TROJICI

ČLANEK V VEČERU



Dosedanji nagrajenci

Zmagovalka prvega literarnega natečaja je še vedno najbolj zaželena in brana Milena Miklavčič, zmagovalka drugega Metka Lampret, ki je lani na knjižnem sejmu dobila nagrado za najboljši prvenec, med dosedanjimi nagrajenci pa so bili tudi dobitnik kresnika Davorin Lenko, novinar Vasja Jager in drugi prepoznavni pisci Samo Petančič, Roman Rozina, Jana Kolarič, Tim Uršič ...





četrtek, 31. avgust 2017

Poletje se končuje, pred nami so nova doživetja









V zadnjih dneh ste me mnogi poklicali v želji, da me povabite v svojo družbo. Ne le na pogovor o knjigi - tudi na klepet o tem in onem, kar ''smo pozabili vprašati starejše, pa bi jih morali, dokler so bili še živi''.
Včeraj se je klicateljica opravičevala, da ji je bilo ''tako zelo nerodno poklicat''.
Nikar!
Na tem mestu želim reči, da se vabilom zmeraj odzovem. Ne glede na to, a me povabijo starejši, kmečke žene, knjižnice, psihoterapevtske skupine ali mladi. Recimo na TEDx v Sevnico, 22. 9.
Je še kaj lepšega, kot preživeti večer v prijetni družbi, za piko na i pa slišati še kakšno zanimivo, novo zgodbo?


Pišite mi na jutri2052@gmail.com
ali pa me kar pokličite na 064 110 466.

Pa se vidimo!
 

petek, 25. avgust 2017

Razmišljanja








Že od nekdaj velja, da imajo starši, vzgojitelji, učitelji in ne nazadnje tudi delodajalci najraje tiste, ki ubogajo, poslušajo in postavljajo čim manj neprijetnih vprašanj.
Bila sem (in sem še) drugačna!
Dvomila sem, ko so mi govorili, da imajo odrasli zmeraj prav in tudi takrat, ko so mi vtepali v glavo spoštuj starejše od sebe, da boš dolgo živela in ti bo dobro na zemlji, sem pogosto sedela na ušesih, za morebitno izkazovano spoštovanje pa sem najprej zahtevala utemeljene dokaze.
Skoraj tri desetletja se je dogajalo, da so mi letela pod noge polena, ko sem se iz lastnih napak na zelo boleč način učila življenjskih modrosti. Vsi, ki so me poznali, so dejali, pravi ti je, kaj pa nisi ubogala.
Nihče pa ni rekel, dej, punca, usedmo se, pa bomo s teboj delili s teboj svoje modrosti in izkušnje.
In potem je nekega lepega dne usoda sklenila, da je lekcij zadosti.
Zunaj je treskalo in grmelo, ko sem spoznala precej starejšo gospo Mici, ki je bila prva, ki se ob mojih številnih vprašanjih ni prijemala za glavo, niti ni zavijala z očmi, temveč mi je odgovarjala. In to tako, da nisem niti za trenutek imela občutkov, da je ona pametna, jaz pa neumna kot noč.
Šele skozi njene zelo živahne, sočne in žmohtne zgodbe sem začela spoznavati, da življenje nekoč ni bilo veliko slabše od življenja danes, bilo je le drugačno. Spoznavala sem tudi, da so tisti, ki bi me morali naučiti, kako naj živim, skrbno pometali pod preprogo vse, kar je govorilo o tem, da so predniki marsikaj storili tudi narobe.
Tisti prvi večer sem tudi spoznala, da so bili miti o štorkljah pa o dekletih, ki so šle menda vse po vrsti nedolžne k poroki, ena sama laž.
Priznam, takrat se je intimna zgodovina naše družine in tudi vasi, začela zame pisati na novo. Vmes se je zgodilo tudi spoznanje, da med zadnjo vojno niso bili le Indijanci in kavbojci, bilo je tudi marsikaj vmes.
Pa vas na tem mestu čisto prijazno vprašam: so morda vam dedje in babice kdaj povedali, kako so živeli? No, ne tistega, da so garali in šparali, to tako in tako piše v vseh učbenikih. Zanima me, če so vam povedali, da je imel ded postrani vsaj dva, tri nezakonske otroke, da je pil, kvartal, da je ženo pretepal, če mu ni dala? Je babica povedala, da je šla že pred poroko dvakrat, trikrat rodit nezakonskega otroka v Trst, da sovaščani ne bi izvedeli za njeno sramoto? So vam povedali, kaj so to kerfiji?  Sta se babica in vnukinja kdaj na samem pogovorili o tem, kako mučna je bila babičina poročna noč, ker ni imela pojma, kaj bo sledilo, ko je ded ugasnil luč? So vam povedali- če ne prej, takrat- ko ste vrgli kruh v smeti, da je babica včasih zlezla na kup, ker ni imela kaj dati v usta? so vam povedali, a je bilo še petdeset let nazaj sramotno, če si prišel iz hiše raztrgan in razcapan?
In ne nazadnje- so vam povedali, zakaj ima vsak že malodane vsak zgodovinski kamen svoj muzej, o intimi prednikov pa se je molčalo?!
Če bi vam vsaj namignili, danes ne bi bilo toliko ločitev, nezadovoljnih ljudi, razočaranih, depresivnih, vdanih v usodo.
Prav tako ne bi toliko mladih nosilo modne raztrgane kavbojke, kajti še pred petdesetimi leti je veljalo, da tisti, ki hodi naokoli razcapan, ni nič prida.
Če bi se mladi in stari pogovarjali, mladi ne bi kar naprej odkrivali tople vode. Vedeli bi, da so bili tudi starejši krvavi pod kožo, pa da se je skozi stoletja menjal celofan, pod njim pa se ni kaj prida spremenilo.
Moja mama mi o ženski intimi ni povedala čisto nič. Včasih, ko opazujem mularijo, kako po pametnem telefonu brskajo za pornografijo, se resno vprašam, kaj pa o tistem- najlepšem- vedo oni? Nekoč so tiste reči uporabljali bolj kot ne za reprodukcijo, danes pa za užitek. Ne takrat ne danes o ljubezni, odpovedovanju, sobivanju, nesebičnosti, darovanju, sočutju ne izgubljamo ravno veliko besed.
Če bi pred petdesetimi leti vprašala mamo o položajih pri seksu, bi jo kap. V najboljšem primeru bi me poslala k spovedi. Danes je ponudbe na to temo ogromno: od knjige o kamasutri, do vsakodnevnih filmov na televiziji, do milijon internetnih strani. Pa mladi v tej poplavi najdejo tisto, kar potrebujejo, kar bi jih osrečilo do konca življenja in še čez?
Veste, ne suša ne poprava ne deneta dobro naravi, kaj šele človeku.
Si predstavljate si, koliko gorja je naredila četrta božja zapoved spoštuj očeta in mater, da ti bo dobro na zemlji? Verjetno ne, ker vas ni nihče opozoril, da ima vsaka medalja dve plati. Koliko otrokom bi bilo prizaneseno z nasiljem, pedofilijo, z maltretiranji, če bi jim odrasli povedali po resnici: da se je pač treba nekaterih starejših tudi bati.
Pravijo, da bomo Slovenci, če bo rodnost padala še naprej, izumrli prej kot v sto letih. Ker mladi komaj kaj še seksajo. Če je bilo še pred 70 leti povprečje 3 x na dan, je danes komaj 3 x na mesec. Ste vedeli, da je še včeraj pri intimnih odnosih bolela glava ženske, danes se je, kot kaže, ta bolezen preselila na moško populacijo? Niste, kajne, ker je bilo o dedu, ki ni znal držati hlač na svojem mestu, nespodobno razpredati.
Ker se Slovenci zelo neradi pogovarjamo, ker nas niso naučili tolerance, strpnosti in poslušanja, o tistem, kar generacije povezuje ali razdvaja, drug o drugem vemo bore malo. O, v katerem danes živimo, so bile napisane knjige, koliko pa vemo o intimnostih tistih, ki so v njem živeli?
Strašno bom vesela, če boste tudi vi postali drugačni. Pogovarjajte se s starejšimi, izzivajte jih, da vam povedo tisto, o čemer so že vse življenje molčali in če se le da- niti v najbolj drznih sanjah si ne smete privoščiti, da bi bili ovce, ki kimajo, sledijo in vsemu, kar vidijo na ponujenem krožniku in temu na ukaz tudi verjamejo.




četrtek, 24. avgust 2017

Časi, o katerih vemo zelo malo

 
 
 
Tako je bilo

V Žireh so že od nekdaj živeli zelo pridni in delovni ljudje. Bili so pravi garači, ne morem reči drugega. Čevljarji so bili, denimo, znani po tem, da so imeli najmanj dva poklica: dopoldne so opravljali tistega, za katerega so se izučili, popoldne pa je prišel na vrsto rezervni, s katerim so si služili denar za malo boljše življenje. Čevljarske plače so bile, so in verjetno še bodo ena sama mizerija.
Janez, o katerem bom pisala v naslednjem Utripu, je bil malar. Spominjam se, da je premalal tudi prostore v hiši mojih staršev tam okoli leta 1956. A - še zmeraj n i odložil penzlna- ni! Povabil me je na klepet na praznik, 15. avgusta in to z besedami, da pač naslednji dan ne bo imel časa, ker ga čaka delo (malanje). V kratkem bo star 90 let.... :-)
Kot zanimivost dodajam eno od zgodbic iz povojnih let, ki priča, v kakšnih, zelo krutih razmerah so Žirovci prihajali do svojih domov. Na koncu pa omenja tudi Janeza.


Marija (...)
''Vsako prosto minuto sem klekljala, da sem zaslužila denar za balo. Ko sem se poročila, sva se z možem dogovorila, da greva čim prej na svoje. Takoj prvo leto sva vsak dan hodila k Rakulščici nabirat kamenje. Kadar sva najela konja, sva ga plačala, če ne drugače, pa z delom. Včasih je mož delal nadure, domov se je vrnil šele ob enih ali dveh zjutraj, a ga tašča zjutraj ni pustila pri miru, da bi se odpočil. Pred zaprtimi vrati spalnice ga je zmerjala z lenuhom. Po njenem so šuštarji samo poležavali, pili, kadili in nič delali. Toliko časa je nergala, da je mož vstal in šel kosit, čeprav je spal le tri ure. Ko sva dobila načrt za hišo, so se nekateri čudili, zakaj bo najina dnevna tako majhna. Pa sem jim rekla, da bo še prevelika, ker tako in tako ne bo kaj postavit noter …
Potem sta se rodila otroka, v enem letu sta prijokali na svet. Dala sem ju v voziček in odhitela na parcelo. Prej, preden so prišli zidarji, sem morala narediti mavto, popoldne pa sem jo s škripcem gor vlekla … Otroka sem posadila v travo, bosta že počakali do kosila, sem jima rekla, ker me je delo priganjalo. Moutarko sva z možem sama zbila iz žvarcev. Ceraharje je bilo težko dobiti, enkrat je prišel eden, pa so ga zidarji spodili, ker je hotel samo piti.
Meso sem kupovala samo za delavce. Nekoč jih ni bilo na gradbišče, nekje so se zapili, usedla sem se in zajokala, ker sem vedela, da ga bomo morali sami pojesti. Prav škoda se mi je zdelo denarja, ki sem ga po nepotrebnem vrgla stran! Delavce sva z možem zmeraj plačevala sproti, le tedaj, ko je Janez Udovnkov pobelil prostore pred vselitvijo, pri sebi nisem imela zadosti, toda ostanek sem plačala takoj naslednji dan.''