pravljični zajtrki

''Ne maram. Nočem. Ne bom. Nisem lačen. Fuj!'' je sitnaril Blaž, ko sem preden postavila krožnik s proseno kašo. Bila je ravno prav ohlajena, z medom pa sem po površini naredila smejočega sončka.

»Vsako jutro mudimo v vrtec. In to samo zaradi tebe!'' je bratu očitala Tanja. Malemu za nervozne očitke sploh ni bilo mar, z avtomobilčkom je vozil po mizi sem in tja, pri tem pa je izpuščal glasove, ki bi bili bolj kot za zajtrk primerni za dirkališče formule ena. Urini kazalci so se pritajeno hihitali v pest in zdelo se mi je, da me bo šef spet mrko gledal.

»Obuti maček je vsak dan pojedel vsaj pet krožnikov kaše, zato je bil takoo močan,« rečem in se oklenem še zadnje rešilne bilke, njegovega najljubšega pravljičnega junaka.

Oči se mu zasvetijo, ko me radovedno pogleda in zamljaska z jezikom.

»Čisto zares!« nadaljujem opogumljena,« Pa tudi čriček Matiček si je, kot sem slišala, na kašo stresel dve veliki žlici kakava.« Še celo Tanja je za trenutek nehala jesti, napela je ušesa in čakala.

»Zmajček – Zakajček se je menda za nekaj časa celo zaposlil v mlinu, kamor so okoliški kmetje nosili proso,« se sproti izmišljujem.

»V kateri pravljici se je to dogajalo?«

Zardela sem. »Saj ni važno v kateri,« mi je pomagala Tanja. »Zgodilo se je v Pravljični deželi, mamica je že velika in prepričana sem, da je tam že tisočkrat bila.«

''Škratje ljubijo kašo z jabolki,«nadaljujem in z enim očesom škilim proti uri.

Blaž nekaj časa strmi vame, nato pa prikima:«Če mi skuhaš pravljično kašo, jo bom jedel, drugače pa ne.«

Hitro se lotim dela, ker sem se bala, da se premisli. Tanja je v žličko medu vmešala malo pomarančnega soka in vanilije. Deček je zadovoljno cmokal, kaše je bilo nenadoma premalo za njegove očke in neznansko lakoto.

»Zmanjkalo,« zastokam, ko si je pravljične jedi zaželel že tretjič.

Naslednje jutro smo skupaj spekli rižev narastek, Blaž pa je pripravil borovničji koktejl, kakršen bi teknil tudi Borovničji princeski. V sredo nam je kuhala miška Tilčka. Dva in več dni star kruh je namočila v mleku in žvrkljanem jajcu, ga popekla v zlati barvi, polila z malo javorjevega sirupa, ter nato postavila na mizo skupaj s skodelico vročega mleka. V četrtek nam je delal družbo mali Strahec. V pravljici, ki jo je prinesel s seboj, je dišalo po skuti, v katero smo sesekljali motovilec, dodali ščepec soli, malo naribanega sira in žličko kisle smetane. Strahec je vztrajal, da moramo tanke šnitke kruha najprej popeči, potem šele smo nanje namazali  namaz. Petek je bil dan za kosmiče. Tega, da so se radi prismodili, v pravljici sicer ni pisalo, zato pa sem vzela Blaža v naročje in skupaj sva jih mešala toliko časa, dokler niso bili kuhani. Suhe marelice so bile pri roki in jed smo imenovali ''sesekljani sončni žarki po telebajskasto''. V soboto zjutraj bi rada malo dlje spala. Teden, ki je minil kot blisk, je bil zelo naporen. Tudi zaradi zgodnjega vstajanja in kuhanja.

»Ne bodi taka reva, no!« je sitnaril Blaž, ko je vlekel odejo, v katero sem se zavijala.

»Lačen sem, če še ne veš,« je poskušal zlepa, ker zgrda ni šlo. Minilo je nekaj dolgih trenutkov, preden mi je padlo na pamet, da se je prvič, kar pomnim, zgodilo, da je Blaž sam od sebe dejal, da je lačen. Pred tem smo ga zmeraj silili k jedi.

»Danes bi kaj gusarskega,« je bil neizprosen, ko sem, še vsa kremežljava, motovilila za njim v kuhinjo.

»Ribe? Hobotnice? Kita na žaru? Pečene kobilice? Ocvrte mravljince?«

Na ves glas se je zasmejal:«Mami, ti si pa res tečna! Mar ne veš, da so imeli gusarji najraje puding?«

Hotela sem že protestirati, a sem se še pravočasno ugriznila v jezik. Medtem ko sva ga kuhala, sem mu pripovedovala strašno zgodbo o še bolj strašnem gusarju, ki je premagoval morske razbojnike le, če so mu kuharji v puding zamešali brusnice ali robidnice.

»Še ti mi jih daj!« je ukazal.

»Ko bom velik, bom bil tudi jaz gusar in bom rešil svet!« je pomenljivo zamomljal s polnimi usti. Na pravljične zajtrke pa ni pozabil do današnjih dni, čeprav je danes že velik fant, ups, strašni gusar, ki zelo rad pomaga ljudem.