Google+ Followers

nedelja, 29. januar 2012

BOG VSE VIDI

Ravno sem lupila česen s katerim sem želela izboljšati omako iz gosjih jetrc, ko se prikaže na vratih Lot in mi reče:

»Preljuba Sara, oditi bo treba. Zbežati pravzaprav. Ponoči bo Bog spremenil Sodomo in Gomoro v prah in pepel.«

Malo je manjkalo pa bi se urezala v palec. Nož, ki sem ga držala v roki, je imel skrhano rezilo, za kar je kriv Lot, ki je najbolj nepraktičen moški pod soncem,a tisti trenutek to ni bilo pomembno. Ozrla sem se čez ramo in jezno zmajala z glavo.

»Kakšne neumnosti pa spet klatiš?« sem ga ustavila sredi besede. Obe dekli, ki sta mi občasno pomagali pri hišnih opravilih, sta bili odsotni, zato sem bila lahko predrzna.

Lot v dolgi zeleni halji, ki jo je imel, kot običajno, prepasano z usnjenim pasom, se je negotovo popraskal po dolgi beli bradi.

»Že sinoči je bilo v templju sila vroče. Saj sama veš, kakšen je Izak, tokrat se je ta norec zapletel v prepir z Najvišjim. Drznil se mu je brati levite in mu očitati, da ni prav, ker namerava uničiti v obeh grešnih mestih tudi tiste, ki so živeli zgledno življenje.«

Med poslušanjem sem nehote prikimavala.

»Mar se strinjaš z Najvišjim?« je bil Lot presenečen.

»Kje pa! Še zdaleč ne. Vi, moški, bi uničevali svet po dolgem in počez, če se ljudje ne obračajo tako kot bi si vi želeli. Kako naj ženske rojevamo vedno nove otroke, če pa vi razmišljate le o tem, kako bi jih pobijali?!« Ob tej sprevrženi logiki je Lot zaprl usta in se popraskal za ušesi.

»Lačen sem,« je naposled dejal. »Kaj bo dobrega za kosilo?«

Medtem ko je besedičil o grehu, se je obara že zdavnaj skuhala in preden sem jo postavila predenj skupaj z velikim kosom kruha, ki ga je davi spekla soseda Sara, se mi je jeza zaradi topega noža pomirila..

»A veš, da bodo pri Sari zibali?« sem rekla mimogrede, medtem ko sem na ogenj naložila novih polen.

»Beži no, beži,« se je zasmejal Lot.

»Sara je stara kot zemlja, in kot vem, tudi Abraham ni več v najboljši kondiciji.«

Ker mu nisem odgovorila, se je nagnil nad skodelico in vmes, ko je v sladko omako namakal koščke koruznega kruha, nekaj mrmral o ženskah, ki bi lahko počele kaj bolj koristnega kot nosile čenče od vrat do vrat.

Mračilo se je že, ko zagledam dva angela, ki sta se spuščala z oblakov. Lot je spal pred vrati, niti se ni umil, kar legel je in ga je zmanjkalo. Pravzaprav je smrčal, da se ga je slišalo daleč naokoli. Po obilici česna v hrani se mu je to redno dogajalo.

Dregnila sem ga pod rebra:

»Vstani, obiske imaš.«

Na široko je odprl oči, sprva se je v njih jezno zabliskalo, ker je mislil, da ga budim tja v tri dni. Potem pa je le zagledal obiskovalca, ki sta se mu približevala, zato je pogoltnil svojo sitnost, ki jo je zavoljo pomanjkanja spanca rad otresal in se z rokami, sklenjenimi na prsih, vdano priklonil z obličjem prav do zemlje.

Angela sta ga pozdravila, rekoč:

»Vstani, vzemi ženo in hčeri, ki sta še doma, da po nepotrebnem tudi vi ne umrete, ko se bo bog znesel nad mestom.« Lot se je, logično, vnovič uprl. Kaj se ne bi. Kar nekaj cekinov sva odštela za popravilo ognjišča, mizar nama je ravno prejšnji teden stesal novo posteljo in najmlajša hči se je v templju, pri pismoukih, učila branja in pisanja, kar tudi ni bilo poceni.

Prvič, po dolgem času, sem bila ponosna na moža, ki je sicer zelo redko komu dokazoval, da ga je kaj v hlačah.

Stala sem za vrati in poslušala angelsko pregovarjanje.

»Lahko jim je, ko bog skrbi zanje,« me je črvičilo.

Moja praktična narava se je z vsem bitjem upirala razdiralnim revolucionarnim korakom.

»Kdo bo pa nama z Lotom dal kakšen cekin, da si bova kje drugje postavila hišo, jo opremila? Kdo bo možu ponudil novo službo in kdo bo v tujih krajih oženil hčerki, ker ju nihče ne bo poznal?«

Ne da bi dosti razmišljala, stopim na prag in besede so mi kar same letele iz ust:

»Vesta kaj, draga angela, tega mešetarjenja mi je pa že zadosti. Božja poslanca, gor ali dol. Ali vi, tam zgoraj, v nebesih, nimate drugega dela, kot da gledate na zemljo in čakate, da ga bo kdo med nami kaj polomil? Verjemita, čez glavo vas imam! Pošljite v tri krasne tiste lajdre iz Sodome in Gomore, ki mešajo glave poštenim moškim, takoj vama zaploskam. Prav tako lahko obesite sredi trga trgovce, ki navijajo cene, pa bankirje, ki dražijo kredite in duhovne, ki mi pridigajo o morali, sami pa se na skrivaj plazijo v hišo pregrehe. Nihče, kdor je pošten, ne bo niti z očesom trznil.«

Od presenečenja sta onemela in njuna angelska obraza sta se za spoznanje pomračila.

Lot je zardel kot kuhan rak. Videlo se mu je, da mu ni bilo všeč, da sem se vmešala v pogovor.

Angela sta sklenila roke v molitev.

»Stori, kar ti je naročil Gospod,« sta še dejala Lotu in izginila.

Mož si je oprtal culo na ramo, prijel hčerki za roko in mi pomignil.

Od jeze sem bridko zajokala.

»A ti veš, koliko obare je še ostalo v loncu?«

»Že mora biti tako prav,« je tiho in s sklonjeno glavo odgovoril Lot.

Besno sem stekla v hišo in zmetala v razgrnjeno ruto vse, kar se mi je zdelo vrednega. Nataknila sem si uhane in nekaj ogrlic. Lonec, v katerem sem kuhala za družino, je bil pretežak, da bi ga vlačila s seboj.

»Če bi ženske vladale svetu, ne bi počele toliko neumnosti,« se mi je utrnila misel, ki se je nisem in nisem mogla znebiti. Še zadnjič sem s pogledom objela hišo, v kateri sta se rodili hčerki in v kateri sem, v dobrem in slabem, preživela desetletje in pol.

Bili smo že zunaj mesta, nogi sta mi krvaveli ob ostrem kamenju, kajti v naglici sem pozabila na opanke, ko sta se ponovno prikazala angela in nas priganjala.

Eden od njiju je stopil do mene in mi rekel:

»Ne oziraj se nazaj; ne ustavljaj se tu in ne za onimi hribi. Bodi ponižna, zavedaj se, da bog dobro ve, kaj je dobro zate. Poslušaj Lota, svojega ljubljenega moža, da po nemarnem ne izgubiš življenja!«

Po pravici povedano, še bolj me je razjezil. Lahko je njemu, dvigne se v zrak in ajd, že je na drugi strani dežele. Kaj pa jaz?! Zaradi tiste presnete Sodome in Gomore si bom po nepotrebnem obrusila pete. Pa še ob lonec sem. Da bi ga vrag pocitral!

Gledala sem v tla in godrnjala. Mož je bil preplašen in tresel se je od strahu, kajti ni bil vajen, da bi se upirala Njemu, ki nas je vodil in ljubil.

»Ne oziraj se čez ramo,« je še enkrat ponovil angel, me ljubeče pogledal, pobožal z dlanjo, ki se je bleščala v soncu in me pustil samo.

Na kraj pameti mi ni padlo, da bi ga ubogala. »Lahko gledam kamor hočem in kadar hočem,« sem trmasto zavpila za njim.

Ko je sonce zašlo, je Gospod stresel nad grešnima krajema žveplo in ogenj z nebes. Razdejal je obe mesti in vso pokrajino, tudi vse prebivalce teh mest in rastlinstvo tega dela zemlje. Seveda je kratko potegnila naša hiša in moje ognjišče in moj prelepi lonec iz bleščečega bakra.

Hrup, ki je ob tem nastajal, je bil zlovešč. Votel, bobneč in na tone peska je preplavilo nebo.

Upočasnila sem korak. Strašno me je mikalo, da bi se izneverila angelom in za en sam droben trenutek poškilila preko rame. Na vsak način sem želela videti, kaj se zgodi tistim, ki se uprejo božji volji.

»Da si ne drzneš!« je v grozi vzkliknil Lot, ko je videl, da sem se ustavila.

Toliko neumna pa le nisem bila. Jaz že ne! Moškim nisem zaupala niti toliko kot je črnega za nohti. Poznala sem njihove igrice, o, še kako dobro poznala! Taki, ki so z enim zamahom uničili mesto, se ne bi pomišljali streti tudi ene uboge, vedoželjne ženske.

Culi, ki sem ju držala v roki, sem spustila na tla.

»Kaj počneš, ženska?!« je zastokal Lot, »mar ne veš, kaj nam je bilo ukazano?!«

Skomignila sme z rameni. To, da sem bila poročena z moškim, ki je navajen le ubogati, ni bilo ravno prijetno.

Iz žepa sem potegnila ogledalce. Čuvala sem ga kot največjo dragocenost, ki me je spremljala skozi leta odpovedovanja. Zmeraj sem ga imela pri sebi, čeprav ga nisem smela uporabljati. Ogledalo je bilo, če je bilo verjeti Lotu, darilo samega vraga.

Počasi sem ga dvignila v zrak, a le toliko, da sem lahko sledila temu, kar se je dogajalo za mojim hrbtom.

Ob tem, kar sem videla, sem se zgrozila. Mesto, kjer sem prebila celo življenje, je bilo v ruševinah, po peščenih sipinah pa je ležalo brez števila ožganih in zoglenelih trupel.

Lota je skoraj kap, ko je opazil moje početje.

Planil je name in me podrl na tla.

»Nase kličeš prekletstvo,» je zakričal, tresoč se po celem telesu.

Nasmehnila sem se.

»Nisem prekršila božje zapovedi, a sem kljub temu vse videla, dragi moj,« sem sladko zašepetala in mu ovila roki okoli vratu.

Ni se zmenil za moje nežnosti, godrnjaje je vstal , pri tem pa je pazil, da je bil njegov pogled uprt naprej, v stezo, ki se je vila po kamnitem pobočju.

Deklici sta bili preplašeni, sedeli sta v pesku in jokali.

Tedaj pa je močno zagrmelo in sredi puščave, kjer smo bili, se je zaslišalo tuljenje viharjev in rjovenje volkov. Iz ogledala, ki sem ga še zmeraj držala v roki, so pričela polzeti solna zrnca, ko so padla na tla, so se z neverjetno hitrostjo stapljala druga v drugo in tvorila stebre, ki so kipeli visoko v nebo.

»Vidiš, tudi ti bi se spremenila v solni steber, če bi se ozrla,« je dejal Lot zlovešče.

Zasmejala sem se in ga z dlanjo pogladila po licu. Toda strahu mu nisem mogla pregnati iz oči.

Da ne bom dolgovezila: ko je prekletstvo Sodome in Gomore minilo, smo se vrnili v puščavo. Tam smo zgradili hišo, odprla sem trgovino in pričela prodajati sol.

Pri oblasti sem dosegla, da so mi podelili licenco in moram reči, da mi je posel kar šel.

Sem in tja sta prišla naokoli tudi angela, saj veste, katera, da se ne bom ponavljala.

Rekli smo kakšno o vremenu, božjih načrtih in Sodomi. Pravzaprav sta bila kar prijazna, zlasti eden od njiju, tisti, ki je imel modre oči, mi je postal kar simpatičen.

Z Lotom se mi ni dalo več prepirati. Ko je ukazal, da bomo molili, smo pokleknili in ga ubogali. Drugače pa sem ga pustila pri miru, da je živel v svojem svetu, kjer je pisal knjige, se pogovarjal z Njim in živel po njegovih zapovedih.

Nad menoj je Bog, očitno, dvignil roke. Prepričana sem, četudi o tem nimam kakšnih dokazov, da mu je bila moja iznajdljivost všeč. Podjetnost pa menda tudi.


   
 

petek, 13. januar 2012

NAPOVED DVEH LITERARNIH VEČEROV




LITERARNA VEČERA V ILIRSKI BISTRICI IN V MARIBORU
 


**************************

Po novoletnem zatišju s svojo zadnjo knjigo ''ŽENSKE'' ponovno prihajam med bralke in bralce.
V četrtek, 19. januarja ob 18.00 uri se vidimo v knjižnici v ILIRSKI BISTRICI!
--------

V MARIBORU, v okviru dogodkov MARIBOR 2012, Evropska prestolnica kulture, predstavitev v LITERARNI HIŠI, 24. JANUARJA- OB 18.00 H.
--------.
Zelo bom vesela, če se na kakšnem od teh prireditev srečamo....Do sedaj je bilo zmeraj tako, da so se (še vsi) literarni večeri, namenjeni ''ŽENSKAM''- pomnili.....
pa upam, da bo tako tudi tokrat.



Milena Miklavčič
http://jutri-2052.blogspot.com/
GSM 064 110466

četrtek, 12. januar 2012

pika.amen



Imel sem seveda dober in resen namen.
Toda potem, ko mi je tajnica prinesla papirje in vso ostalo navlako, katero je morala še poknjižiti, mi je zmanjkalo poguma.
»A smo v riti?« sem jo vprašal kot že stokrat v zadnjih šestih mesecih.
Nemo je prikimala in globoko zavzdihnila.
»Saj so vse računalniške firme v pizdi,« sem se skušal opravičiti.
Toda ona se je že obrnila na petah in odvihrala skozi vrata. Ni mi kazalo drugega, kot da pokličem Frančka, ki je imel odvetniško pisarno na drugi strani ulice.
»Greva na pir? Jaz častim.«
Tam okoli poldneva, ko sem požlampal vsaj štiri piva, sem Frančku odkrito priznal, da se ne grem več. Ne država in ne baba doma me ne bosta jebali v glavo. Prestar sem.
Pika. Amen.
Franček je naročil še eno travarico, da sva dostojno poplaknila vse muke in težave.
Potem se je nekega dne, ne vem več ali je bila sreda ali četrtek, nalimala na vratih. Nihče je ni prosil, naj vstopi, toda ona je kar rinila naprej in se ni menila za tajnico, ki se je postavila pred njo.
Resnično, v trenutku ko sem zagledal njene joške, me je zadelo.
Definitivno.
Takih jošk še živ dan nisem videl. Bili so sočni, napeti, štrleli so v zrak in se rahlo pozibavali ob vsakem premiku neznanke. Niti v najbolj drznih sanjah se temu, kar sem videl, ne bi upal reči prsi. Bilo bi preveč enostavno, vsakdanje in banalno. Tudi preveč splošno. Po pisarni je zadišalo po dezodorantu in globoko sem vdihnil, da bi prijeten vonj ne izpuhtel v prazno.
Postalo mi je nerodno. Kršenduš, dve babnici sta zijali vame, jaz pa se nisem mogel odtrgati od tistih velikanskih nabreklih melon.
»Kaj vas muči, lepa dama?« sem končno izjecljal. Stavil bi, da sem zardel kot kuhan rak, drugače me tajnica ne bi pogledala, kot da sem padel z Lune.
»Iščem delo,« so rekli joški in se pohotno zazibali le nekaj decimetrov stran od mojih oči.
V trenutku sem pozabil, da računalništvo jemlje hudič, le poznavalsko sem prikimal, da bi bilo videti, da mi je vse jasno.
Usedla se je na stol, prekrižala nogi in rekla:
»Ne bo vam žal. Obvladam vse, kar je treba.«
Usta sem imel suha kot poper
»Lahko ostanete mesec ali dva, potem pa bomo videli,« sem se slišal  reči.
Bizgec neumni.
Trap.
Idiot.
Kreten.
In je ostala.
Jaz pa sem začel razmišljati o tem, kako bi svojo firmo, ki se je že potapljala, spet dvignil na površje.
Ah, svinja lažniva. Pretiravam. Sploh ni bilo tako!
Ženska me je obsedla. Zarila se mi je v sleherno celico telesa in njeni kanglici sta me spremljali na vsakem koraku.
Celo na sekretu. Imel sem težave z zlato žilo in medtem ko sem se napenjal kot zmešan, se mi je zazdelo, da ne morem dihati. Hotelo me je zadušiti, porkaduš. Pa ni bilo to. Le predstavljal sem si, kako sem se ugnezdil  med njena hribčka in ju gnetel, lizal in obdeloval. Z rokami sem krilil po zraku in lovil namišljeno sladko utvaro. Normalno, da sem ob vseh radostih pozabil dihati.
Na školjki sem čepel celo popoldne. Žena se je že čudila, kaj je z menoj narobe, da tako vneto skrbim za lastno iztrebljanje. Prej je bila zmeraj ona tista, ki me je opozarjala, naj se držim reda.
Špela je prihajala v službo pred menoj. To me je nekoliko presenečalo, saj sem bil prepričan, da vse ženske rade poležavajo. Ko sem parkiral avto, sem jo v stranskem ogledalu opazoval, kako je koketirala s Frančkom.
Nisem bil ravno prepričan, ali je to naredila nalašč, toda zmeraj se je prerinila mimo mene in prva vstopila v pisarno. Njeni joški so se me dotaknili in me za trenutek pobožali po licu. Obstal sem nem in šokiran, kot bi me udarila strela.
Iztegnil sem roko, povsem nehote in spontano, ker sem se jih želel dotakniti in jih občutiti v svojih dlaneh.
Madona, bom sploh kdaj imel priložnost, da se jim približam?
Počutil sem se kot bedak, ko sem strmel v prazno in se mi je v kotičkih ust začela nabirati slina.
O, moj bog, daj da se potunkam vanje, samo enkrat mi daj to priložnost!
»Gospod, ali je kaj narobe?«
Njen glas je priplaval do mojih ušes kot angelska pesem.
Želel sem  ji reči, da je vse okej, toda beseda mi ni šla z jezika.
Špela je zamahnila z roko, si slekla plašč in odhitela s torbico v stranišče.
Danes je imela na sebi strašno kratko krilo in črno bluzo. Tudi ritnici sta prisrčno migali, toda še zdaleč ne tako omamno kot joški. Žal mi je, ker nimam pesniške žilice, da bi vse, kar sem videl, opisal kot se spodobi.
Pravzaprav je nekoč imela tudi moja žena dve čudoviti ritnici. Včasih, ko ni bila tečna, mi je dovolila, da sem se igral z njenima hlebčkoma, dokler se nisem naveličal. Toda spredaj je bila ravna kot ploh. Sploh ne vem, kaj je mislil bog, ko ji je meril prsi. Verjetno nič.
Špela je bila drugačna. Mogoče kakšen petek mlajša od žene, sicer pa sploh ni bilo važno.
Mrzlično sem razmišljal, kaj naj naredim, da bom lahko čimveč časa v njeni bližini.
Tista čarovnica, tajnica, je ostala doma, ker ji je zbolela mama. Še me ima usoda rada!
Nisem in nisem se mogel zbrati. Pa še računalnik mi je vsaj trikrat crknil, preden sem dobil povezavo  z »Vabitexom«. Zanje smo delali neke izboljšave. Za piko na i se je na vratih nalimal še Franček, ker se mu je zdelo čudno, da me že nekaj dni ni bilo na spregled.
»Greš na pivo?« je dejal vabeče, da me je skoraj privzdignilo na stolu.
»Saj vidiš, da sem sredi dela,« mu čemerno odgovorim, ne da bi ga pogledal.
Oči se mu za trenutek pripro od presenečenja, ko zagleda Špelo, ki mi je prinesla neke diskete.
Potiho je zažvižgal, se butasto priklonil, nekaj zamomljal in izginil.
»Ta je pa čuden,« se je nasmehnila Špela.
Dvignil sem pogled, toda komaj kaj sem slišal, kar je govorila. Bradavički sta veselo poskakovali sem in tja in me vabili, naj se ju dotaknem. Črn pulover je bolj malo zakrival. Bil je dovolj prozoren, da sem zaslutil golo kožo in  obe nabrekli vzpetini, ki mi nista dali spati niti ponoči.
Za nekaj centimetrov sem se dvignil na stolu, kot bi hotel  z ustnicami ujeti obe zreli rdeči jagodi. Ju zaščititi s svojim jezikom in potem povaljati po ustih do onemoglosti.
Špela je stala tik zraven pisalne mize.
Sveti Jezus v nebesih, bom preživel?!
Nisem bil povsem prepričan.
Mimogrede sem opazil, da je rjavolaska. Kdo bi se sploh menil za take malenkosti?! Stavil bi, da je nosila rdeč modrc. Nisem mogel reči nedrček, res ne. Zvenelo mi je tako butasto in kičasto. Nedrček menda nosijo tiste, ki vanj nimajo kaj dati. Prava ženska pa nosi modrc. Kot pribito!
V tistem trenutku bi dal pol življenja, da bi stopila bliže, vzela mojo glavo med dlani in me stisnila k sebi ter rekla:
»Napij se.«
Jaz bi pa pil. Ne, goltal bi. Lovil bi joške z jezikom in usti in jih lizal toliko časa, dokler ne bi nabreknili še bolj, še bolj, ja, še bolj.
Za popek mi ne bi bilo mar. Popek je pač popek, nikoli me še ni vzburjal. Tudi mi ni bilo jasno, zakaj nekatere tako vznemirja.
Imela je lepo zaobljen trebušček. Ne maram tistih ravnih, trdih, ob katerih si moški polomi zobe.
Špela mi je razlagala program, ki ji ga je prejšnji dan uspelo dokončati.
Zaradi mene bi lahko govorila tudi o brejih polžih, brigalo me je.
Vse, kar sem si želel, je bilo, da je stala ob meni in da je moje hrepenenje začelo dobivati krila.
Še dobro, da sem že kmalu po petdesetem letu začel verjeti, da se seks dogaja v glavi. Če bi mislil kako drugače, potem bi postal še zakompleksan. Tisti one me že lep čas ni hotel več ubogati.
Z glavo je bilo drugače. Tam sem lahko počel, kar me je bila volja. Lahko sem lizal Špeline joške lepo počasi, strpno, centimeter za centimetrom, ali pa sem dovolil, da mi je vtaknila bradavico v usta, da jo sesljam. To sem strašno rad počel. Sesljal.
»Bi še vi pogledali, če je kje kakšna napaka,« mi je dejala s smehljajem na obrazu.
»Nobene napake ni, prepričan sem,« sem ji čez čas, ko sem se zbral, odgovoril.
In še resno sem mislil. Dejansko so bili njeni joški brez napake.
Popolni. Čudoviti. Izjemni. Kot pomladna sapica in vulkan obenem.
Kako bi bilo, če bi lahko po kosilu zaspal v vdolbini med njima? Bi mi to dovolila? Oh, saj ne bi  mogel niti zatisniti oči! Duhal bi ju, držal z obema rokama in gnetel kot fino kvašeno testo. Lahko bi ji celo rekel, naj spleza name, se mi usede na trebuh in pozvanja z njima pred mojim obrazom. To sem si že od nekdaj želel. Nekoč sem bil celo pripravljen plačati neki kurbi, da bi to naredila zame. Žal me je potem njen frajer, ki ni imel niti malo posluha za moje želje, nagnal.
Franček me je pred leti odvlekel celo na nudistično plažo, nevedoč za moje skrite želje. Tam sem obsedel v senci prvega borovca in opazoval ženske, ki so hodile mimo. Nobena mi ni bila všeč. Preveč rade so migale z zadnjico, namesto da bi to počele z joški.
Zdrsnil sem se.
Če firma propade, bo Špela morala oditi!
Ne, tega ne smem dovoliti. Skočil sem pokonci kot v najlepših letih. Morda to, morda kaj drugega, saj ne vem več, je bilo krivo, da sem se spotaknil in padel, kakor sem bil dolg in širok.
»Gospod šef!« je zakričala Špela.
Pokleknila je kraj mene, jaz pa sem trdno stiskal veke skupaj. Nagnila se je nad moje prsi, da so me njeni joški malodane zadušili. S prsti me je narahlo masirala po sencih. Prislonila je uho na srce in tiho poslušala. Komaj sem si upal dihati. Bradavički sta se dotaknili kože, da sem nehote zadrhtel od ugodja. Potem se je nagnila globoko preko moje glave. Za trenutek sem odprl oči. Balona sta mi zameglila pogled. Le usta bi moral odpreti, tako, na široko. Vdolbine med njima ni bilo zaznati. Uboga joška, pa ne, da ju modrc tako stiska? To ni pravično! To je zločin!
Slišal sem, kako je mrzlično odtipkavala številke na telefonu, ki je ob mojem padcu zdrknil na tla.
Morda je mislila, da sem v nezavesti?
Globoko v sebi sem se nasmehnil.
»Kar naj misli,« sem si rekel in neslišno potegnil vase duh po njeni ženskosti.
Razmišljal sem, da zna biti tudi igrana nezavest za nekaj dobra.
Predstavljal sem si jo golo, kako teče proti meni. Njeni dve ogromni meloni sta poskakovali sem in tja in ko je razširila roki, se mi je nasmehnila in me stisnila v svoj objem. Predstavljal sem si svojega oneja, kako ga namočim v znoj, ki se je kot rosa začel nabirati v vdolbini med obema hribčkoma. Z rokama je narahlo stisnila joški skupaj, da sem globoko zavzdihnil od ugodja. Za trenutek je bila podobna mamini po pol sestri Nežki, ki se je, daljnega leta 1950, vsako poletno jutro umivala za vrtno uto. Tudi ona je imele joške, ki bi lahko nahranile otročad pol vasi. Zalezoval sem jo, dokler me ni ujela mama in me pošteno natolkla s kuhalnico. Špela ji je bila podobna. Prisežem, da ji je bila!
Tedaj jo zaslišim, ko nekomu telefonira:
»Robi, a hočeš priti sem? Ta kreten od šefa je padel v nezavest, pa ne vem, kaj naj z njim.«

sobota, 07. januar 2012

Simfonija




Narahlo jo je obrnil k sebi, in njegova dlan je zdrsela po majčki, nežno se je dotikala gole kože, ki se je ponujala, kajti bilo je vroče in soparno, na sebi pa je imela komaj kaj obleke.
In še tisto, kar je zjutraj nataknila nase, jo je tiščalo in nerviralo, da bi se že takoj, ko sta za seboj zaprla vrata, najraje slekla, se ulegla na hladne rjuhe in ga opazovala, ko je motovilil po kuhinji, se obračal k njej s prisrčnim nasmehom, gubice okoli oči so se mu narahlo poglobile, ko je nakremžil obraz v šegavo grimaso, a le za hip, toliko, da je planila v smeh, nehote zardela, medtem ko ga je gledala naravnost v oči, v katerih še zmeraj ni mogla ničesar razbrati.
Slišala ga je, da ji pripoveduje o počitnicah, ki jih je preživel nekje v Istri.
Govori ji o obali, kamor zaide redkokdo, pa o valovih, ki se v barvi smaragdov belijo ob pečinah, mimo katerih se spusti gol, kajti neizmerno ljubi dotik hladne vode, ki objame njegovo telo in ga potem vdano in strastno ovije v svoj objem.
Njegova roka je bila spet na njenih ramenih. Na silo je pogoltnila slino, kot da bi s tem želela odgnati nadležne misli.
»Ne boj se,« ji je rekel in se nasmehnil.
Zmajala je z glavo. Želela si je, da bi mu rekla, da se ne boji njega, ampak tega, kar čuti.
Prostor je preplavila Simfonija številka 40.
»Mozart?« je dahnila, a le zato, da bi pregnala nervozo.
Prikimal je.
»Ga imaš rada?«
Počutila se je, kot bi vnovič imela štirinajst let. Takrat je nekje dobila ploščo, na kateri so bile štiri Mozartove skladbe, med njimi tudi ta simfonija.
Stric ji je dovolil, da si je izposodila njegov gramofon in potem je cele dneve ždela za mizo, naslonjena na nadlahti in poslušala. Nekoč jo je zasačila mama, zaplenila ploščo in jo vrgla v smeti.
»Moj bog,« je zašepetal zgroženo, ko mu je zaupala podrobnosti.
Njegova dlan se je za hip ustavila na njenem vratu. To je bil eden tistih nenadnih dotikov, ob katerih je navadno izgubila tla pod nogami. Še dobro, da je na pol ležala na kavču, drugače bi se ji nogi zapletli in kdo ve, morda bi zgrmela po tleh, kolikor je bila dolga in široka.
Najraje bi legla na hrbet in se mu prepustila, izmenjala z njim vroče poljube, škoda, ker ne bi več dišali po slanem.
S konico prsta se je dotaknil njenega nosu, potem jo je pričel nežno grizljati po ramenih, da je z zaprtimi očmi uživala.
Njegova pozornost ji je godila.
»Kje pa piše, da bi se morala obračati vstran?« jo je prešinilo, medtem ko so njegovi poljubi iskali pot do ušesnih mečic.
Razprla je ustnice, da jih je posrkal vase, potem pa ji je zaobjel še prsi, ter jih nežno gnetel toliko časa, da je narahlo kriknila in se nehote vzpela proti njemu.
»Povej  mi en pameten razlog, zakaj sva tukaj,« je zašepetala in se ga oklenila okoli bokov.
Prijel je njeno roko in si jo položil na prsi.
»Še dobro, da si me spomnila,« se je zahihital.
Nagnil se je nadnjo in jo poljubil. Z jezikom ji je spet zaokrožil po rami, toliko, da je zaprla oči in se predala njegovemu objemu.
»Boš ti narezala paradižnik?« ji je dahnil v uho.
Prikimala je.
»Potem bom jaz naribal sir in pripravil bučke za žar. Si za to?«
»Upam, da nisi pozabil prinesti peteršilja, česna in majarona ...«
»Madona, nisem!«
Nagajivo jo je požgečkal po trebuhu, s prstom ji je obšel popek, poslušal je njeno hahljanje, pri vsem, kar je počel, je glasen in cmokajoč, nagajiv in radoveden.
Nebo je bilo sinje in sonce kot rumena krogla pripeto  na nebesni obok.
Medtem ko je rezala paradižnik na štiri dele, je, sem in tja, pogledala skozi okno in imelo jo je, da bi pričela tiho prepevati.
Saj ni važno, kaj, nekaj pač.
Z vso vnemo je lupil bučko, vešče jo je držal na deski in ko je opazil, da ga gleda, je poredno pomigal z ritko, toliko, da je planila v smeh in zardela.
Ona je bila tista, ki je pripravila mizo, ker ni vedela, kje hrani jedilni pribor in krožnike, ga je nenehno spraševala in se smukala okoli njegovih ledij.
»Ko bom stara in belolasa, se bom spominjala današnjega kosila,« mu je rekla in on se je sklonil bliže, da mu je ponesla košček zlato zapečene  bučke v usta.
»Hočem še tvoj prst.«
»Nočeš?«
»Hočem, sem rekel.«
Počasi in previdno, kdo ve, mogoče je pa ljudožerec, se je s kazalcem dotaknila njegovih ustnic, iznenada jo je zaščemelo v trebuhu, vzel si ga je, tako kot si je, malo pred tem, vzel njo, a ko je videl, da postajajo njene oči motne, ga je iznenada izpustil, roka ji je malodane omahnila na mizo, hehehe, se je zasmejal poredno in se s čelom podrgnil po njenih prsih, logično, da mu ni zamerila, zakaj bi mu le, navsezadnje se je ponudila, da mu skuha kosilo, on pa je njeno ponudbo vzel zares.
Toda njenih protestov, da bo že sama pomila posodo, ni hotel slišati, v roke ji je porinil knjigo Dnevnik srbske gospodinje, usedi se in beri, ji je ukazal, da je, med smehom, ubogljivo sklonila glavo, sedla na kavč, spodvila nogi in mu pričela brati na glas.
Sladico, sladoled iz robidnic z malo sladke smetane, sta si privoščila čez kakšno uro in pol.
»Tako dobro še nisem jedel,« je dejal in si oblizoval prste. Naslonila se mu je na ramo, zaprla oči in, se tiho in brez besed, predala njegovi dlani, ki se je vnovič podala na sladko potovanje.
Zunaj je sijalo sonce, lastovke so se spreletavale pod strehami, otroci so vreščali in se smejali na otroškem igrišču, policist je prav tisti hip ustavil nekega voznika v nekem zelenem avtomobilu starejšega letnika, nosečnica, ki je živela v sosednji hiši, je začutila prve popadke in duhovnik se je pripravljal, da odide k umirajočemu.

petek, 06. januar 2012

dišalo je po cimetu in kolačkih






V petnajstih dneh, kar je odšla,  sem se navadila, da vsak večer, takoj po angelčaščenju, stopim v njeno sobo, narahlo potrkam, za vsak slučaj, kdo ve, morda se je izmuznila skozi glavni vhod in neslišno smuknila po stopnicah., medtem ko sem plela na vrtu in tiho prepevala Sonček čez hribček gre. Na pragu za hip postojim, z vlažnimi dlanmi,  ki jih nisem najbolje obrisala, podrsam po hrapavi steni, kjer se kažejo grde razpoke, hiša, v kateri bivam, je stara in zatohla, potrebna obnove, a kaj, ko nimam volje, da bi poklicala zidarje, mizarje in krovce. Trgala sem marjetičine cvetove in vsakič se mi je razšlo enako. Bila sem za en kurc mama. Morda bi bilo drugače, če bi bil Jan živ.
Bila mi je celo zelo podobna. Če v tihoti njene sobe zaprem oči, vidim črn slap las, ki se je v gostih kodrih spuščal po njenem hrbtu. Iz črt, ki so zaznamovale njene dlani, je pogosto prerokovala svojo usodo.
» Misliš, da bom srečna?« mi je rekla nekoč, ko se je vse popoldne ukvarjala sama s seboj, brskala po debeli knjigi, ker je upala, da bo v njej našla odgovore na svoja številna vprašanja.
»Seveda boš,« sem ji odgovorila tolažeče. Trudila sem se, da mi je glas zvenel iskreno in sproščeno, pravzaprav bi najraje stekla do nje, jo objela in stisnila k sebi, toda nekaj mi je reklo, naj tega ne počnem, da bi bilo preveč vsiljivo in oblastno.
Ko je bila še  majhna, sem pogosto jokala, ker nisem vedela, kaj naj drugega, imela je navado, da je takrat, ko ji ni bilo kaj prav, stala ob oknu, z vso močjo hlipala, tako da se ji je drobno telo treslo kot list v vetru, potem pa je kar naenkrat, v trenutku, odnehala, se obrnila na peti, stekla do postelje, se vrgla nanjo in v tišini tolkla s pestjo po blazini. Takrat sem stala za vrati in čakala, da se umiri in zaspi.
Bila sem že stara, ko sem jo rodila, imela sem skoraj petinštirideset let.
''Ne bo dobro, če boste v teh letih spravljali na svet otroke,''mi je namignil zdravnik, medtem ko sem z razkrečenimi nogami tiho molila, da bi z roko že enkrat nehal pritiskati na trebuh. Imela sem povsem suha usta, jezik se mi je lepil na nebo, hotela sem mu reči kaj prismojenega v stilu, kaj te pa briga, otrok, ki raste v maternici je moj, pa naj bo kakršenkoli že. Zaradi njega sem nehala kaditi, čeprav me je ravno tedaj prijela neustavljiva želja, da pa bi vendarle prižgala eno, potegnila vase dim in se predala lahkomiselnostim.
»To bo moj edini otrok,« sem zamomljala leseno in zardela.
»Kaj pa njegov oče? Se strinja?«
Okamenela sem. Nagonsko sem stisnila kolena, da je pridušeno zaklel, komaj se mi je umaknil, da ga nisem stisnila v jeklen objem. Z rokami sem se oprla ob mizo in počasi zdrknila na tla.
Nič posebnega nisem bila. V višino sem merila komaj meter sedemdeset, nikoli nisem igrala tenisa ali rokometa, niti nisem kolesarila ali tekla, zato sem bila malo bolj okrogla, z mehkimi oblinami okoli trebuha, a z bujnimi prsmi, ki so vsakokrat silile iz še tako zapete obleke. V petem mesecu nosečnosti se skoraj nisem več mogla prepoznati, kajti ogromen trebuh mi je z vso osuplostjo silil izpod preozke srajce, ki sem jo oblekla predvsem zato, da bi se lahko v njej skrila in zbežala pred radovednimi pogledi na ulici.
»Rodili boste tam okoli 15. maja,« je čez čas nadaljeval dr.Mesec.
Stopila sem še do laboratorija, kjer so mi vzeli kri. Medtem ko sem čakala na izvide, sem se spomnila tiste noči. Škržati so godli med skalami, bil je vroč in soparen večer, kar je bilo za sredino septembra nenavadno.
»Pozni bomo,« so rekli študentje, ki sem jih peljala na vaje na Pelješac. Bilo jih je malo manj kot običajno, a nič ne de, bila sem zadovoljna. Našli smo več kot deset vrst kač, celo Leopardovko, smokuljo, mačjeoko  in kačo Typhlops vermicularisiz družine Typhlopidae, ki večinoma živi pod zemljo v Črni Gori. Bilo je prijetno in prijateljsko, z nekaterimi sem se poznala že od prej, saj smo se srečevali na vajah in izpitih.
Zvečer so fantje prinesli gajbo piva in steklenico travarice, po drugem ali tretjem kroženju sem se neopazno umaknila v šotor, v glavi se mi je rahlo vrtelo, a ne preveč, da se ne bi mogla preobleči in smukniti v spalno vrečo.
»Profesorica, ostanite še malo z nami,« so moledovala dekleta. Ko sem v znak protesta zamahnila z roko, niso več vztrajale.
»Lahko noč,« so mi potem voščile v zboru in fantje, ki so nad ognjem pekli ribe, sploh niso utegnili, da bi si zaradi mojega odhoda kaj posebej belili glave.
Le Damjan se je za spoznanje namrščil, plameni so mu razsvetljevali obraz, od daleč se mi je zdel kot Raskolnikov iz romana Vojna in mir.
Ne vem točno, kdaj je prišel za mano, moralo je biti krepko čez polnoč, nenadoma sem ga povsem jasno zagledala pred seboj, spustil se je na kolena in mi položil roko na trebuh.
»Nočem, da bi bila žalostna,« je zašepetal.
Z naglo kretnjo sem potegnila zadrgo, srce mi je razbijalo kot noro, vedela sem, kdo je, že od jutra se je hotel spogledovati z menoj, pa sem zmeraj, ko so se najine oči ujele, hitro pogledala vstran, morda sem pri tem malo zardela, kdo ve, kaj si je mislil, navsezadnje sem bila od njega starejša več kot dvajset let.
Njegova roka je postajala vedno bolj nežna, vztrajna in božajoča, moje telo, ki je tičalo v oklepu osamljenosti po moževi nenadni smrti, se je pričelo ponovno smehljati in odpirati, v brezupu sem zajela sapo, da bi poklicala na pomoč, četudi sem vedela, da me nihče ne bi slišal, kajti ostali so še zmeraj sedeli ob morju s steklenico, ki je krožila med njimi.
Bil je nežen, ko me je gladil po vratu, čelu in laseh,  njegovo telo se je prižemalo k mojemu, obrnil me je k sebi, me objel okoli ramen in stisnil v svoje naročje, ki je dišalo po soli in kadulji. Čutila sem, da je sam pri sebi nagonsko spoznal, da še zdaleč nisem tako samozavestna kot sem igrala, čeprav je bil še na pol otrok,  me je njegovo moško telo vznemirjalo in privlačilo. Pritajeno se je zahihital, ko sem se obotavljaje premaknila, vnovič zajela sapo v želji, da zakričim na pomoč, ne, ne, ne delaj tega, je zašepetal tik mojega ušesa, se z jezikom dotaknil vratu, ki je gorel in žarel, oči so se mi napolnile s solzami sramu, ponižanja, a tudi pohlepa po moškem, ko se je povzpel name, je previdno in skrbno odmaknil oblačila, njegovo valovanje je bilo pogubno in nalezljivo, stapljalo se je z mojim neposlušnim telesom, ki se je prebudilo, zaječalo in zaščemelo, postalo voljno in zahtevno, potem, čez dolgo dolgo časa, ko je zdrknil vame, sem si tega želela, obenem pa je vse v meni kričalo, da to ni prav, da se je zgodilo proti volji duha in razuma.
Pritajeno se je zahihital, prav nič se mu ni mudilo, da bi se odmaknil, komaj opazno se je premikal, kot bi želel ogenj, ki je še zmeraj tlel, vnovič razplamteti, ne bodi no taka, lesena, saj ne bo nihče izvedel, je dahnil  čisto blizu las, ki so bili lepljivi od potu, potem je začelo odmevati po meni, ne bodi lesena, ne bodi lesena, ne bodi lesena…
Zjutraj, že zarana, sem prebudila asistentko, še vsa kremežljava se je priplazila iz šotora, nemalo jezna, ker sem jo vrgla iz sna.
»Takoj moram domov, smrt v družini,« ji rečem po tiho, in se nervozno odmaknem, ko me hoče objeti in potolažiti. Čez noč sem dala odpoved, zložila najnujnejše v kovček in za zmeraj izginila iz Ljubljane.
Vso pot do doma sem jokala, smrkala, si brisala razmazano ličilo z rokavom, skušnjava, kateri sem sinoči nastavila obraz, je žgala in me preplavljala, ustnice so mi drgetale, ko sem po tihem preklinjala svojo šibkost, zavedajoč se, da sem bila lačna kot volk in če bi se me dotaknil sam vrag, bi popustila.
Reklamni panoji ob cesti, ki so švigali mimo, so bili drugačni, predrzni in zbadljivi, režali so se mi v obraz, nervozno sem se oklepala volana, medtem ko so kričali name, fukala si, fukala si, hahaha, bilo je nemogoče, kako so vedeli, nikomur nisem povedala, nekje pri Ravbarkomandi  me je nenaden sunek vetra skoraj prestavil na drugo stran cestišča, avto je pričelo poblaznelo zanašati, zagrabila sem za volan in ga z vso močjo obrnila na levo, bila sem rešena, še bom lahko nekoč potovala na Sicilijo, me je preblisknilo, ko se je srce počasi umirilo in ko sem si prepotene dlani obrisala v robček.
V Logatcu sem zavila h Krpanu, nekoč so tam kuhali dobro kavo, nasladno sem si je vnovič zaželela. Močne, sladke in dišeče, brez smetane, le v malo večji skodelici, nikoli mi ni bilo do tistih pljunkov kot je recimo Macchiato, sedla sem za prvo mizo, takoj za vrati,  moška, ki sta bili naslonjena na šank, sta se obrnila in se začudeno zastrmela vame.  Zardela sem, vsa kri mi je švignila preko vratu v obraz, zdelo se mi je, da točno vesta, kaj sem počela vso dolgo noč, da mi piše na nosu in nehote sem umaknila roki z mize, ni mi bilo do tega, da bi še kdo opazil, da mi drhtijo.
2.
''Kje pa imate moža?'' me je vprašala Mica, ko mi je prinesla skledo jagod, bile so rdeče, debele in sladke, Ana, ki sem jo držala v naročju, je stegnila ročico in si, dve ali tri, ponesla v usta prej, preden sem ji utegnila reči, da to ni olikano, da se tako ne sme in da bi morala prej vprašati, če lahko.
Mica se je na ves glas zasmejala, me s hrapavo dlanjo pogladila po rami, potem pa je zmajala z glavo, ko je videla, da sem otroku pela levite.
''Povsem brez potrebe, gospa,'' me je skušala preglasiti.
''Otrok sploh ne ve, kaj počne.''
Pa je vedela. Zelo dobro je vedela, prisežem. Ana je bila prav poseben otrok. Zelo zgodaj je shodila, ko je upihnila prvo svečko, mi je lahko ure in ure ležala v naročju, da sem ji prebirala pravljice. Včasih, ko je bila kakšen tih, topel in miren poletni večer, sva sedeli pred hišo, na lesenem tretoarju, poslušali čričke, se držali za roke, bili sva srečni in nič nama ni manjkalo. Čisto nič. Pa tudi: res sem bila dobra mama.
''Mož mi je umrl,''rečem čez čas in sploh se mi ni bilo treba truditi, glas se je nehote zatresel in podrhtel, četudi je bilo toplo, ptice so prepevala v krošnjah dreves in nekaj otrok se je na pol golih igralo ob cesti, na kupu peska.
''Ubožica,''dahne Mica in me ne neha božati po nadlakti, to je počela nehote, iz sočutja, verjetno je slutila, da sem nenehno sama, da ni nikogar, ki bi me obiskoval in mi nudil tolažbo.
Potem je svojo pozornost prenesla na Ano, razprla je roke, pridi malo k meni, v zadnjem trenutku sem zagrabila skledo z jagodami, da ni padla na tla, Ana se je glasno nasmehnila in brez razmišljanja poletela v njeno naročje, oooo, kako dišiš, je zažvrgolela in se udobno ugnezdila v vdolbini njene rame. Takrat sta postali prijateljici, in ko je Ana, dosti let kasneje, odšla stran od mene, je Mica vedela kam, jaz pa ne.
3.
''Lagala si mi!'' je kričala Ana in tekala iz kuhinje v dnevno sobo, pa potem preko hladne veže nazaj do kavča, kjer sem sedela z laptopom v naročju ter preko interneta plačevala položnice.
Pobledela sem. Krivda in bolečina, oboje hkrati, je privrelo na dan, nervozno sem mežikala, odpirala ust, ne da bi spregovorila eno samo besedo, počutila sem se kot bi bila na tankem letu, pod menoj pa ogromen tolmun, teman, grozeč in hladen, kamor se bom vsak hip potopila in potonila s svojimi lažmi vred.
''Lagala si mi o očetu, tisti, s katerim si živela, je umrl štiri leta pred mojim rojstvom,'' ni odnehala. Slučajno je brskala po Wikipediji in naletela nanj, potem je poklicala najboljšo prijateljico in se pred njo repenčila, kako pomembnega očeta ima, tralala, tralala, a ji Zora ne ostane dolžna, ljubosumno in užaljeno sikne v telefon, da je to morda res, vendar sta, hahaha,  starša seksala po njegovi smrti, da se je ona lahko rodila.
''Ti sploh veš, v kakšno sramoto si me spravila? Vsa šola se reži na moj račun, med malico so vame kazali s prstom in se valjali po tleh od smeha, še celo učitelj latinščine, ki je en navaden pezde, je rekel, no, no, Ana, malo sta nas nafarbali, kajne.''
Njene besede so bile polne sovraštva.
Ko ne bi bilo tega prekletega občutka krivde, ko ne bi bil Damjan dvajset let mlajši od mene, ko ne bi bila taka reva, ko bi ne zamudila pravega trenutka, ko bi ne bila tako prekleto domišljava, bi ji že zdavnaj povedala resnico.
''Vsak nosi svoj pekel v sebi,'' sem končno zinila, še zmeraj sem gledala v tla, bala sem se lastne hčere, kajti tisti trenutek, ko je besnela pred menoj, mi je bila tuja kot še nikoli poprej.
''Pizda, o kakšnem peklu govoriš, jebemti?''
V tistem trenutku bi morala vstati, ji reči, da se tako ne govori, niti z mamo niti s kom drugim, a nisem imela moči. Počutila sem se kot kakšna šleva, celofan, v katerega sem zavijala lastno življenje, se je valjal po tleh in gola resnica, ki ji nisem bila kos, me je držala za vrat.
Leta in leta sem živela v lažeh, z njimi sem hranila tudi Ano, redke prijatelje, sosedo Mico, sodelavce na osnovni šoli, kjer sem učila. Do mene so bili krotko prijazni, polni usmiljenja, dobrohotnosti in uvidevnosti. Spomnila sem se na moške, ki so se tihotapili skozi zadnja vrata, medtem ko je bila Ana v šoli. Nisem želela, da ve zanje, kajti moje potrebe so bile tiste vrste, ki jim nisem bila kos. Janezi, Pavleti, Franci in Roberti so se potem, ko so napolnili čašo, ki je čakala na njihovo seme, spravili pod tuš, me potrepljali po laseh, potem pa so se obrnili proč in prihuljeno ter na skrivaj smuknili na cesto.
Ko gre s sranjem, ki mu pravimo življenje, navzdol, nikoli ne vemo, kaj nas čaka v naslednjem trenutku. Počutila sem se kot bi bila na pogrebu. Žalna glasba, ki je odmevala v moji glavi, je postajala vedno bolj glasna. Znašla sem se v brezizhodnem položaju, nisem vedela, naj jo objamem, stisnem k sebi, pomirim, ji obljubim, da jo odpeljem na izlet v Prago, česar si je že dolgo želela, ali pa naj pokleknem prednjo, jo prosim odpuščanja in ji povem, kdo je njen oče.
Stegnila sem roko, hotela sem se je dotakniti, pobožati, toda Ana je odskočila kot bi jo pičila kača, z vso močjo me je odsunila, da sem izgubila ravnotežje in se znašla na tleh, iz nosa se mi je ulila kri in mi polzela med prsti, s katerimi sem si pokrila obraz.
''Grem!'' je rekla, ne da bi se še enkrat ozrla name.
''Kam?''
A slišala so se le vrata, s katerimi je zaloputnila za seboj.
4.
''Tega ti ne bi smela povedati,'' je rekla Mica, ko se je čez kakšen teden pojavila na vratih. Ravno sem se odpravljala v Radence, kjer smo imeli seminar. Na sebi sem imela rdeč kostim, belo bluzo, črno, belo rdeči uhani, ki sem si jih vdela z veliko težavo, so me tiščali, pa nisem vedela, zakaj.  
Smehljala sem se, prijazno kot zmeraj, ko sva se srečali.
Z nehoteno kretnjo sem si popravila pramen las, ki se je izmaknil izza ušesa in jo spodbudno pogledala, češ, povej že enkrat, saj vidiš, da se mi mudi in da nimam časa.
''Ana je pri moji sestri v Postojni,«je usekala.
Čeprav je govorila mirno, so njene besede delovale kot tempirana bomba. Na široko sem odprla usta, v trenutku me je spodneslo in smehljaj, ki sem se ga že ves teden učila risati na obraz, je zvodenel in se odplazil stran kot polit cucek. Z vso močjo sem se oklenila ograje, še dobro, da je bila blizu, drugače bi me spodneslo in bi telebnila na tla.  Za trenutek se mi je celo zdelo, da se utapljam v megli, počutila sem se podobno kot bi popila nekaj kozarcev domačega brinovca. Lasje so mi, tak občutek sem imela, posiveli, obrvi povesile, šminka, tako skrbno nanešena na ustnice, je zbledela in razkrila pogrebščino minulih dni, ko sem sedela zraven telefona, se trudila poklicati policijo za pomoč, a nisem zmogla toliko volje, da bi to naredila.
»Nič se ne opravičuj,« je naposled zinila Mica, in četudi sem bila ves čas tiho, je očitno nagonsko uganila, kaj sem hotela reči.
»Pusti jo nekaj časa tam, ne bo ji škodilo,« je nato nadaljevala.
»Ti pa se vzemi v roke in nehaj igrati mučenico. Nagravžno te je gledati, če še ne veš.«
Potem je zamahnila z roko, rekla eh, in skrbno zataknila vtič pri vrtnih vratih.
Sesedla sem se na stopnico, brigalo me je, če je hladna in mokra, najraje bi na ves glas zatulila od olajšanja, a nisem mogla, čutila sem, da umiram, bi poklicala v bližnjo psihiatrično bolnišnico, naj me sprejmemo na zaprt oddelek, nafilajo s tableti in mi dovolijo spati? Ali umreti, saj bi bilo vseeno. Moje misli so bile počasne in okorne, želela sem priti k sebi, se objeti z rokami in se stisniti k steni, drugega itak ni bilo, lastne roke, brezčutne in mehke, so se ritmično zibale ob telesu.
Počasi, druga za drugo, so se pričele prihuljeno in hinavsko smukati okoli mene tiste misli, ki sem jim do takrat ubežala. Ana, moja draga, ljubljena Ana, kje si, kam si odšla, zakaj si odšla.  Nizale  so se kot napev v pesmi 'Moj očka ima konjička dva'.
Si jo sploh kdaj ljubila? Si, si, si, nisi, nisi, nisi, stisnila k sebi, poljubila, si jo vroče želela vzeti v naročje in zibala sem in tja, si, nisi, si, nisi.
''Nočem več poslušati, nočem,''sem jecljala, z obrazom med koleni. Tretoar je bil pobruhan in smrdeč kot kanta za smeti. Na rdeče-črnih čevljih so viseli ostanki včerajšnjega kosila.
Spomnila sem se večera, bilo je ravno ob Božiču, Ana je imela komaj kakšnih pet let. Snežinke so drobno naletavale, ona pa je vzela košaro in jo, bosih nog, odnesla na vrt, pod edino smreko, ki je rasla na njem. Ravno sem kramljala z Janezom, ali pa je bil morda Simon, ne vem več, bežno sem ji zagrozila, da si slučajno ne drzne stopiti v sneg, potem pa sem nanjo pozabila, kajti tisti na drugi strani je bil zabaven in mi je pripovedoval stvari, ki sem jih hotela slišati. Ana je takrat zbolela, dobila je pljučnico, saj sem ji stregla, vem, da sem ji, toda ves čas sem trmasto stiskala ustnice te si očitala, da je sama kriva. Poklicala sem zdravnika, ko se je temperatura nevarno dvignila, kuhala sem ji čaje, držala sem jo v naročju, ko sva pri zdravniku čakali na pregled, vse sem naredila, da bi bila najboljša mama. Nihče mi ne more očitati, da nisem bila, nihče.
Tudi pravljice sem ji pripovedovala. Vsak večer. Imeli sva celo omaro knjig, ki so ji bile všeč. Kupila sem ji kolo, prišli so mojstri in na vrtu postavili gugalnico, ki jo je želela imeti. Dovolila sem ji, da se je vpisala na srednjo oblikovalno šolo, čeprav bi mi bilo ljubše, ko bi ostala kje blizu. In ne bi rinila v Ljubljano.
Zakaj je potem odšla stran?
Glasno sem zakričala, da bi preslišala glasove, ki so prihajali bliže in mi pripovedovali povsem drugačno zgodbo.
5.

Zjutraj me je ura prebudila ob 06.10, šla sem v kopalnico, se stuširala, si umila zobe, naličila, potem sem stopila do omare, izbrala prvo, kar so dosegle roke, odhitela v kuhinjo, skuhala kapučino, vklopila radio, poslušala poročilo o stanju na cesti, odnesla skodelico do lijaka, si popravila šminko, vzela torbico, zaklenila vrata, sedla v avto, zapeljala na cesto, predstavila v drugo, tretjo in nato v peto prestavo, zapeljala na avtocesto, a ne za več kot dobrih deset minut, do Vrhnike pridem hitro, na izhodu z avtoceste ni nikogar, parkiram pred šolo, poberem s tal torbico, pogledam, če me je kdo poklical na telefon, nihče, tudi prav, odhitim proti vhodu, se nasmehnem gospe Martini, njeno hčerko učim že drugo leto zapored, kako lepo jutro je danes, mi reče, prikimam ji, seveda je, odgovorim, a pojma nimam, kakšno kajti niti za trenutek se še nisem ozrla okoli sebe, lebdim v neki praznini, brezbarvni in brez imena, ki ji ne vidim konca, kaj šele začetka.
Ravnatelj me ustavi na drugi stopnici, boš lahko tudi naslednji teden predavala na seminarju, mi reče, logično, seveda, prikimam, in odhitim naprej. Na hodniku, pred zbornico, se spomnim, da sva enkrat lani spala skupaj, mogoče dvakrat, trikrat, v postelji je bil nemogoče dolgočasen, še slepec bi opazil, kako mi je šel na živce, toda, ker sem bila ravno dobre volje, sva  se še nekajkrat dobila, potem pa sem prekinila, ostro in brezkompromisno, zaradi česar me še zmeraj, sem in tja, poboža z žalostnimi pogledi, ki me spominjajo na Andrewa Garfielda, znanega angleškega igralca.
Ravno sem razlagala, kakšne so prednosti in slabosti GMO spremenjene pšenice, ko zaslišim oster pisk. SMS, se razveselim, mogoče je Peter.
Jakoba, ki sedi v prvi klopi, pokličem pred tablo, da prebere odlomek iz neke angleške revije.  Sproti ga tudi prevaja. To mu ne predstavlja težav, saj je njegova mama rojena Londončanka.
Pogledam na telefon - ni bil Peter. Počutim se razočarano. Upala sem, da mi bo pomagal preganjati popoldanske strahove.
Zazvonilo je prej, preden je Jakob končal z delom. Pa jutri naprej, mu rečem prijazno in on mi vrne s srečo obsijan nasmeh. Že dolgo vem, da mu je všeč, ko ga prosim za pomoč. To so edini trenutki, ko zaživi, kajti s svojimi šestdesetimi kilogrami je pogosto tarča nevzgojenih in nesramnih sošolcev.
Otroci so se drli okoli dežurnega, ki je v razred prinesel malico. Komaj sem se umaknila najbolj lačnim, da me niso polili s čajem.
»Halo,« rečem.
»Klicali ste me, halo….?«
Zveza je bila vzpostavljena, toda na drugi strani se ni nihče oglasil.
Halo?« ponovim še enkrat in prej preden hočem spraviti telefon nazaj v žep slišim:«Jaz sem.«
Zajela sem sapo. Nemogoče, ne more biti res. Navadila sem se že, da sem se doma pogovarjala s stenami, da sem se smejala škripanju kavča in se spogledovala z ogledalom v veži. Moškim, ki so prihajali na zadnja vrata, se ni bilo potrebno ozirati na uro, kdaj se Ana vrne iz šole. Nekako sem jo porinila vstran in jo pokrila z blazino, da je ni bilo videti.
»Slišim,« rečem in se trudim, da bi delovala povsem normalno in običajno.
»Ne boš nič rekla?«
»Kaj pa naj?«
»Vsaj to, da si me vesela, da si me pogrešala…«
Zardela sem. Sem jo res pogrešala? Nisem bila povsem prepričana.
»Hočeš, da pridem pote?« Trudila sem se, da bi mi glas zvenel ljubeče, materinsko, toplo, nežno, dotikajoče.
Nisem ji segla do srca. Kar naenkrat je bila zveza prekinjena.
Odšla sem v kabinet in za seboj dvakrat zaklenila vrata. Potem sem se ulegla na staro zmahano preprogo, ki je bila popackana z madeži od polite kave in mimobežnih ljubezenskih srečanj. Mojih in kakšnih drugih.
Spreletel me je srh. Ustavila bi čas, da bi lahko poletela v Janov objem, tisti večer, ko je, utrujen od dolge poti, malo pred hišnim pragom, zaspal za volanom, je delček mene za večno umrl, skupaj z njim. Nenehno sem si domišljala, da je še živ, da je Ana najin otrok, slike, ki jih je ustvarjala domišljija, so bile zelo žive, polne smeha, sonca, mi trije, ki se sprehajamo skupaj, onadva, drug z drugim, z roko v roki, Jan in Ana. Jaz in Ana. Midva in Ana.  S hčerko se nisem nikoli pogovarjala o Janu. Pravzaprav ji tudi lagala nisem. Bilo je samo po sebi umevno, da je bil on njen oče. Takrat, ko me je prvič vprašala, nisem zanikala, potem ni bilo prave priložnosti, da bi ji povedala resnico. Ali pa je nisem iskala. To bo bolj verjetno. Ljubila sem Jana, bila pa sem tudi nora na moškega v njem. Tisti, ki so prihajali kasneje, so bili zgolj nadomestki. Orehov namaz za božično potico. Nič drugega.
6.
Micina sestra je živela v zaselku, malo naprej od Postojnskega letališča.
»Ne boš zgrešila hiše, verjemi,« mi je govorila Mica, ko sem jo prosila, naj mi pove, kam naj grem.
»Pa si pripravljena, da se srečaš z Ano?« me vpraša.
Ne, nisem bila. Res ne. Ponjo grem zaradi materinske dolžnosti. Ja, točno tako, zaradi dolžnosti. Kakopak. Ne gre, da bi me vlačili po zobeh, da sem zanikrna mati. Lahko bi imela težave v službi. Začeli bi govoričiti, da sem drugačna kot govorim in pridigam drugim. Ne bi več verjeli mojemu nasmehu. Prijaznosti. Na sedežu poleg sebe sem imela čokolado. Upala sem, da jo bo Ana vesela.
Micina sestra je bila manjše rasti, drobnih kosti in zanemarjenega videza. Sivi lasje so bili skuštrani, v črnem predpasniku je delovala kot bi jo vzeli iz kakšne zgodovinske knjige. Na povodcu je držala velikega sivega psa, med dolgo dlako, ki mu je pokrivala gobec, se je iskrilo dvoje divjih in bliskajočih oči.
»Prišla sem,«sem rekla in ji ponudila roko.
»Ja, ja, vidim,« je zabevskala in me spustila mimo. Na iztegnjeno roko se še ozrla ni.
»Kje je Ana?«kar takoj vprašam.
»Pride. Vsak čas. S četrtim vlakom.«
»Lepo je tu,«nadaljujem, zdelo se mi je prav, da nekaj rečem. Zavedala sem se, da nisem prišla zato, da občudujem naravo.
V kuhinji je bilo toplo in na štedilniku na drva sem opazila zabeljeno kašo. Zaslišala se je kukavica. Ura je odbila tretjo. Še eno uro moram potrpeti, me je ostro prešinilo. Upala sem, da bo čas milosten in ne bo tekel prepočasi.
»Kako se ima Ana?«
»Pravi, da je zadovoljna. Rada je tukaj.«
Prikimala sem, kaj sem hotela drugega. Naredila sem požirek kave, ki je bila sladka in zelo močna. Šele tedaj sem na klopi zagledala nekaj zvezkov, Anino rdečo kapo in šal v enaki barvi.
»Nista si preveč blizu, kajne?« me je Micina sestra (ki ji sploh nisem vedela imena) zbezati iz lastnih misli.
»Blizu?« sem jo vprašala.
»Kako blizu? Kako pa si naj bi bili? Živiva skupaj, razumeli sva se, vsaj mislila sem tako. Ona je moja hči, jaz sem njena mama.«
»Hm,« je rekla ona.
»Z Ano se je lepo pogovarjati,«nato doda.
Nič nisem rekla. Nisem ji hotela razlagati, da za zaupnosti nisem imela časa. Šola, domače naloge in te reči. Saj me ne bi razumela.
»Človek mora včasih odpustiti celo samemu sebi,« je nato navrgla. V štedilnik je vrgla še nekaj polen.
Gledala sem v ogenj kot da bi v njem gorela moja duša. Zublji so budili spoznanja, ki sem jih že leta odganjala proč od sebe.
»Otrok je naša luč, ki smo jo sami prižgali,« je zamrmrala v brado, da sem jo komaj slišala.
Nogi, ki sta tičali v salonarjih z visoko peto, sta bili zatečeni in boleči. Neopazno sem se sezula.
Nenadoma sem jo zagledala na pragu. Privihrala je v kuhinjo, malo po zraku, malo po tleh. Njeni mavrično obarvani lasje so plapolali in torba, ki je v premišljenem loku poletela na klop, je z glasnim pokom obmirovala.
»Kaj je dobrega za kosilo? Na smrt sem lačna!« je vzkliknila Ana, ne da bi me pogledala. Počutila sem se kot tujka, ki je prišla na obisk k daljnemu sorodniku v bolnišnico, pa se je ta ni mogel spomniti, zato se ji je le vljudno nasmehnil. Ana še tega ni storila.
Micina sestra jo je pobožala po rami, ona pa se je podrgnila ob njeno dlan ter jo cmoknila na lice.
»Kaša? Juhuhu!«vihravo se je zavihtela na stol, okobal, kot bi zajahala konja.
Mimogrede se je z licem podrgnila ob umazan predpasnik, medtem ko je ženska z veliko leseno žlico nalagala kašo na krožnik.
Vse skupaj se mi je zdelo kot čudež. Pravljica o Janku in Metki. Sneguljčici. Zelo neresnično in meni zelo tuje. Nikoli se nisva crkljali kot to počne s to tujko, ki ji nisem vedela niti imena.
»Boste tudi vi malo?«se je končno obrnila še k meni.
Gledala me je, ne da bi trznila z očesom. Ali mi dala kakšen drug znak, da sem dobrodošla, da spadam zraven.
Nisem bila lačna, imela sem denar, da bi si lahko privoščila vse kaj drugega kot ovseno kašo.
»Ja pa bom,«sem se slišala reči.
Prijela sem za žlico in pobrodila z njo po krožniku.
»Ne boj se, ne grize,« se je zasmejala Ana in mi, povsem nepričakovano, pomežiknila.