Google+ Followers

četrtek, 23. februar 2012

Srečanje v Društvu pisateljev, 28.2.2012

Pravijo, da se Zemlja vrti okoli sonca…
Kakšna zmota!
Vrti se okoli Ženske!

                        PRISRČNO VABILO
               na že 42. srečanje z ''Ž E N S K A M I''
   V knjigi ''Ženske'' je zbranih 52 različnih zgodb o ženskah, ki ljubijo in zmagujejo, se smejejo in se jočejo. Počnejo neumnosti in so pametne. Preudarne. Odločne. Včasih strte, drugič spet odločne in pokončne. To – na kratko - so zgodbe o naši prijateljici, znanki, sodelavki, materi in sestri. In nenazadnje o nas samih.  Ker smo še kako žive, mar ne?

 S pisateljico Mileno Miklavčič se bo pogovarjala Renata Miklavčič.
                 
                      Upamo, da se vidimo  na enem žmohtnem, radoživem in kramljajočem srečanju ob knjigi, kozarčku domačega terana in slastnem jabolčnem zavitku...
                                              
                                       28. februarja 2012,  točno opoldne
                   v prostorih Društva pisateljev v Ljubljani, Tomšičeva 12

dober tek, spomini...






Pogosto ugotavljam, da so prav spomini tisti, ki ob vsaki priložnosti, če sem sita, lačna, žejna, tečna, zoprna, zaspana ali budna, najbolj teknejo. Privoščim si jih med hojo po zasneženih poljanah, preko katerih brije veter in me reže do kosti ali pa na topli peči, ko, zavita v odejo, gledam skozi okno na ptice, ki se spreletavajo okoli svoje hišice, kjer se zmeraj najde kaj za pod njihov kljun.
Spomini so se v letih, ki so že za menoj, lepo zapekli, postali so mamljivo okusni in hrustljavi, še zmeraj pa se jih drži tisti znani vonj, zaradi katerega se vračam  v minula leta, ko so se rojevali, in se potem povsem neslišno, ne da bi vedela kdaj, vtihotapili tudi v moje srce.
Eden prvih, ki se je skril v črn lonec, okoli katerega so se ovijali ognjeni zublji v peči, pri stari mami, je povezan s krompirjem, ki se je kuhal za prašiče. Bila sem obuta v črne škorenjce, na glavi sem imela grdo kapo drap barve, katero bi, takole na skrivaj, najraje z burklami porinila med prasketajoča polena, a se nisem upala, kajti potem bi me stara mama nagnala in mi ne bi stisnila v dlani še vročega krompirja, na katerega sem željno čakala.
''A bo kmalu?'' sem zasitnarila vsakih pet minut, toda ona se ni kaj dosti ozirala name, včasih je sicer zamrmrala, kaj ji je tega, da sem se ji valjala pod nogami, bilo treba, a več kot to pa ni bilo slišati.
Krompir, ki ga je zajela z veliko pocinkano zajemalko, je bil vroč, vneto sem pihala vanj in ga predevala iz ene dlani v drugo. Včasih sem kolebala, kaj naj naredim z njim, potem pa, ko so se sline le preveč nabirale v ustih, sem stlačila med zobe še vročega, z olupkom vred.  Kadar je bila stara mama še prav posebej dobre volje, to pa je bilo običajno tedaj, ko ded ni preveč slinil okoli nje, mi je nekaj krompirjev stresla na lesen krožnik  dodala žličko masla in mi zabičala, da moram vse pojesti, drugače me bo za ušesa.
Sama si je nato zavihala rokave, potopila roki v lonec med krompir in ga, še vročega, zmečkala.
Čez čas se je ozrla name in vnovič zarobantila:''Tak vzemi že košaro pa pojdi po malo repe v kozolec. A boš samo lenobo pasla, ali kaj?!'
Oddrobila sem skozi vrata in se mimogrede ustavila pri koritu, kjer je, poleti in pozimi, kapljalo iz pipe. Tam so se napajali konji, odžejali odrasli in mi, otroci. Ob poti, kjer še ni bilo ne duha, ne sluha o asfaltu, so rasle kislice. Eno sem utrgala in jo počasi žvečila, medtem  ko sem prebirala glavice repe. Nekatere so bile pretežke, da bi jih odnesla s seboj. Pod streho so gnezdile lastovice, nenehno so ščebetale in me preletavale. Za hišo je grozno smrdelo, kajti gnojnica iz hleva je tekla kar na počez, čez travnik. Šla sem mimo, sploh se ne spomnim, da bi me kaj motilo. Tako je včasih pač bilo in tudi smrad je bil del takratne vsakdanjosti.
Med sopihanjem sem postavila košaro na sredi kuhinje, oči so mi žarele, kajti zdelo se mi je, da bo stara mama morala biti vesela.
Ta čas je ona ujela eno od kokoši, ji s sekiro odsekala glavo, ob mojem prihodu je še topla ležala v lesenem čebru.
V nedeljo je imel stari ata god pa je bilo treba poskrbeti za malo bolj slavnostno kosilo.
Krvave roke, držalo se jih je še nekaj perja, je obrisala ob dolg črn predpasnik, stopila do kredence, vzela iz peharja kruh in ga odrezala po vsej dolžini. Na zajeten kos je namazala mast, v katerih sem opazila precej ocvirkov, preko tega pa je obilo potresla s sladkorjem.
»Danes si bila pa res pridna,''je rekla in mi pomolila šnito.
Zažarele so mi oči, kajti takšne dobrote nisem imela vsak dan v rokah.
»Sedaj pa pojdi domov, zdelo se mi je, da so te že klicali,''je zagodla, preden se je vnovič lotila kokoši.
Pa ni bilo res. Nihče me ni klical. Mama je plela na vrtu, ata pa je bil še v službi.
''A lahko pridem tudi jutri?'' sem se boječe oglasila , ko sem bila že pri vratih.
''Raje reci mami, naj te s čim zaposli. Ne gre, da bi mlade punce lenarile,'' je dodala.
Doma sem sedla h punkeljnu in klekljala. Pogosto sem molila, da bi mama kam šla, kajti potem sem izpod divana potegnila knjigo in brala. To so bili najlepši trenutki dneva. Beg v pravljično deželo je bil zmeraj dobrodošel in ljub, kajti tam je bilo zmeraj vse tako kot sem si želela.
Spomini so postali utrujeni, počasi in spokojno so se ugnezdili nazaj v srce , kjer čakajo novih priložnosti, da oživijo in me popeljejo v neke druge čase, v katerih je bilo vse drugače kot danes.

ponedeljek, 20. februar 2012

LITERARNI VEČER V AJDOVŠČINI


LITERARNI VEČER ZA ŽENSKE ..lahko pridejo tudi moški.....




            
                  V sredo, 22. februarja 2012 ob 19.00 h

bomo v Pipistrelovi  Vizionarni v Ajdovscini, Goriska cesta 50a
gostili priznano avtorico Mileno Miklavčič, ki bo predstavila       svojo knjigo »Ženske«.



Kot posebna gostja bo plesala baletka EVA PIRNAT.

P.S. Na Literarni Večer so toplo vabljeni tudi moški! J
Avtorica o svojem delu pravi:
»Želela sem, da bi »Ženske« prebrali vsi, da bi zgodbe zaznamovale bralce in bralke s svojim sporočilom, ki pravi, da
je vsaka izmed nas nekaj posebnega in si zasluži, da se o njej piše.
Zgodbe, ki so nastale, v sebi skrivajo marsikatero sporočilo. Med drugim tudi to, da si moramo graditi svoje lastne
poti, ne pa, da čakamo, da nam jih zgradi kdo drug. Moje ženske nočejo biti podložne, preveč šibke, nočejo biti cmere,
negotove in neodločne, zaradi česar jih lahko odpihne vsaka sapa.
Čas, ko ljubimo, se predajamo, smo ljubljene, srečne, zadovoljne, pa tudi jezne, skrušene, nesrečne, žalostne, izpolnjene
ali neizpolnjene, se konča šele tedaj, ko nas pokopljejo.
Nič prej.
Drznem si reči, da podobne knjige kateregakoli drugega slovenskega avtorja na naših policah (še)-  ni. In tudi zato je knjiga »Ženske« nekaj posebnega, ker je - tako kot vsaka prava živa ženska - unikatna.''

torek, 14. februar 2012

sladki spomini

Že kar nekaj časa vam želim povedati zgodbo o predpasniku. Ja, ja, saj vem, muzate se, a nič zato. Ko si ga nataknem, sem res videti kot bi ravnokar ušla iz kakšne zgodovinske čitanke, pa kaj?! Zame so kot nekakšni starodobniki, kajti če zaprem oči, se mi zdi, da še zmeraj dišijo po dobri kurji župci, svinjskih parkljih v sladki repi in smoli, ki se je držala butaric, s katerimi se je nekoč kurilo v peč.
''Nam lahko spečeš krompir?« me je zadnjič prosil Mali, in to v isti sapi, kot je napovedal prihod svojih prijateljev s katerimi bodo malo posedeli v kmečki sobi.
Pridno, brez odvečnih pripomb (kar je redko) mi je pomagal olupiti krompir, korenje in kolerabo. Potem je vse skupaj dobro opral, posolil in stresel na raztopljeno maslo, da je glasno zacvrčalo. Drobnih kapljic, ki so se nagajivo prilepile na ploščice nad pultom, ni opazil. Medtem ko so se prijatelji glasno in bučno zbirali, se pozdravljali, stresali šale, sem se po tihem muzala, kajti večino sem poznala še iz časov, ko so lulali in kakali v plenice in se drli kot srake, če jim je kdo izmaknil najljubšo igračo.
»A bo kmalu pečeno?«pomoli Mali nos skozi kuhinjska vrata. Ravno sem iskala kuhinjske krpe, da se ne bi opekla, ko bi krompir odnesla po stopnicah.
»Ej, mami, da se mi ne prikažeš v birtahu!«je nenadoma vzkliknil, ko je videl, da sem ga še kar naprej imela na sebi.
»Vsi se ti bodo smejali, boš videla. Danes nobena ženska ne uporablja te starine,« je še dodal in zavijal z očmi. Pa so se res muzali. Eni bolj na glas, drugi manj.
»Naša bi se raje vdrla v tla kot da bi imela prepasano to smešno staroversko reč,« reče Skuštranec, ki je tudi drugače rad jezikal o vsem, kar mu je padlo na pamet. Po zelo kratkem času, ko sem sedela med njimi in so me, še zmeraj previdno, zbadali zaradi predpasnika, sem, mičkeno presenečena, izvedela, da njihove mame predpasnikov sploh nimajo. »Nočejo biti smešne in videti stare sto let,« so mencali v en glas, meni pa so dali vedeti, da sem, prav zaradi tega, ker ga nosim, čudna, če ne čudaška.
Pozneje, ko sem bila sama, so mi spomini poleteli v čase, ko je bila živa še stara mama. Predpasnik si je slekla le, ko je šla zvečer spat. Po navadi je nosila kar dva: enega zato, da se drugi ne bi umazal. Oba sta bila črne barve, narejena iz klota, ripsa, morda je bil vmes kakšen tudi iz bombaža, ne spomnim se. Ob praznikih si je nadela belega, poštirkanega. Satenast je bil malo boljši, nosila ga je le, ko je šla na vas, v trgovino ali po opravkih. Včasih me je vzela s seboj in ko sva srečali kakšno, ki je bila brez njega, je zavihala nos, zmajala z glavo in dejala, bolj sebi kot meni:«Pri tejle pa živijo od zraka, očitno ni vajena delati.«
Predpasnik ji je pomenil tudi nekakšen zunanji dokaz, da ne sedi križem rok, da gara in da je obenem varčna, saj ji ni bilo vseeno kako bodo zasvinjane obleke, katerih si veliko ni mogla privoščiti.
Za peti rojstni dan mi je podarila prvi predpasnik. Bil je rdeče barve, posejan z belimi pikicami. Čipke, ki so obkrožale zgornji del, so bile iz Trsta. Od tam jih je prinašala sorodnica, zaradi hudih carinikov skrbno skrite pod številnimi krili in predpasniki. Zadaj, na hrbtu, sem si lahko zavezala veliko pentljo, s katero sem pogosto 'pometala' po tleh.
»Sedaj sem že velika in ti lahko pomagam!« sem vzkliknila, ko sem se nehala vrteti pred ogledalom.
»O, to pa ne! Lahko se boš umazala,« je protestirala stara mama. Morala sem si natakniti še njen predpasnik, takega, za vsak dan, ob katerega sem se nenehno spotikala.
Naučila me je, kako primeš rob z eno roko, da si potem lahko obenj obrišeš obe, povedala mi je, da ga moram imeti zmeraj na sebi, kajti oblačila, ki so popackana s hrano, so grda in noben fant te ne bo maral, mi je v šali zagrozila.
Predpasniki so z menoj rasli, saj mi je vsako leto, ob rojstnem dnevu, podarila novega. Vsi so bili trpežni in uporabni, enega od njih, ki je sicer na pogled zelo plastičen, a vražje  vzdržljiv, hranim še danes. Kljub temu, da so žepi ob stiku z vročo pečico, že nekajkrat veselo zacvrčali in se na več mestih stopili. Najbolj mi je pri srcu tisti, na katerem piše'' Samo danes, potem sem pa cel mesec frej''. Ko ga ne potrebujem več, ga obesim na kljukico za vrati in vsakič, ko to naredim, se mi zdi, da me stara mama poboža po laseh in mi reče:«No, si že pridna, si že pridna…«

četrtek, 09. februar 2012

Predstavitve knjige ''Ženske''

za menoj je že 40 predstavitev zadnje knjige ''Ženske''. Zelo od srca in zelo odkrito povem, da so mi obiski knjižnic in tudi drugih skupin, kamor me povabijo, izredno ljubi. Ni lepšega kot čas, ko se pogovor po predstavitvi razplete okoli različnih vprašanj o ženski v današnji družbi, o njeni vlogi, poslanstvu, o tem, kako čuti, se spopada z realnostjo in tudi sama s seboj....
Nekaj datumov, kjer se bomo ob prijetnem kramljanju lahko srečali, spoznali in kakšno rekli:


22.   FEBRUAR       ............................AJDOVŠČINA-PIPISTRELOVA VIZIONARNA, ob 19.00 h


28. februar 2012       ............................društvo pisateljev ljubljana (Tomšičeva 3)...ob 12.00

01. marec  ............................STRAŽIŠČE KRANJ...ob 18.00 h
02.marec 2012 ...........................OTOČE-BREZJE ...ob 18.04
05.    "       ............................KRANJ, CSD stanovanjska skupnost Katapult
06.     "      ............................ZAGORJE , Knjižnica
08.    "       ............................LENDAVA, Knjižnica
09.    "        ............................KRANJ, Knjižnica
13.    "       ............................TRŽIČ, knjižnica
15.    "       ...........................ŽALEC, Knjižnica
27.    "..................................LITIJA, knjižnica
17. april...............................RADOVLJICA, knjižnica

kako se znajti v samozaložništvu?


Mnogi, ki na internetu zasledijo, da prisegam na samozaložništvo in da sem izdala že več knjig(9) sama, me poiščejo min sprašujejo, kako, kje, kdaj, zakaj, na kakšen način, itd.
Odgovor objavljam še tukaj:
=============.
Osnovne stvari, ki jih mora imeti vsak samozaložnik:

*odprt TRR kot samostojna pravna oseba. Priporočam obliko k.d. (komanditna družba), kjer ni nobenih nepotrebnih vsakomesečnih odhodkov na račun različnih dajatev)
*imeti vsaj cca 5000 evrov
*dobrega lektorja
*oblikovalca ali ilustratorja
*osebo, ki bo knjigo tudi 'računalniško postavil in oblikoval'
*tiskarja
*nekaj pred-bralcev, ki bodo napisano ocenili in podali kolikor toliko kritično in realno mnenje
*veliko dobrih živcev in poguma
*precej vez in poznanstev, da pridete do tistih, ki bi o knjigi, ko že zagledal luč sveta, govorili in pisali v medijih
*organizirati mrežo predstavitev po Sloveniji, ni nujno, da ravno po knjižnicah



Kaj mene osebno vleče v samozaložništvo?

 Verjetno strast. Sla. Adrenalin. Užitek. Ne vem, ne znam opredeliti. Predvsem pa to počnem zaradi mačehovskega odnosa uradnih inštitucij (Društva pisateljev,  različnih inštitucij, ki financirajo izdajanje  knjig, velikih založb)do samozaložnikov, ki so kot ''neznani in neuveljavljeni'' podcenjeni, pogosto celo na poniževalen način.

Medklic:v zdajšnjem, zelo potrošniškem času, ko se na vse gleda le skozi denar, kvaliteta napisanega včasih sploh ni pomembna, oziroma je v drugem planu. Kar po domače povedano pomeni: lahko napišete izjemno literarno delo, a bo pred vami definitivno imel prednost tisti, ki je že ''znan in priljubljen'', četudi  je napisano slabše kakovosti kot vaš roman.

Nekaj izkušenj:
Moje knjige za otroke, na primer,  dobivajo nagrade tudi v tujini, a ker sem ''Gospa Nihče'', ena ''Samozaložnica'', se o knjigah ne govori.
Piko na B., mi je, recimo, strašno dobro ocenil Denis Poniž, njegovi oceni na rob moram dodati,  da se ne poznava in da je svojo oceno podal na podlagi napisanega. Kar se mi zdi sila pomembno. Vendar je knjiga ''zrak'', ker kot samozaložnica nimam denarja, da bi nekomu ali nekoga plačala(??), da bi o knjigi izvedela tudi širša javnost.
Prav tako nastane velik problem, ko želim svoje knjige predstaviti po knjižnicah ali podobnih ustanovah, kjer organizirajo literarne večere. Prodreti v te kroge- to  je včasih, a ne zmeraj - umetnost!!

Nasvet:
Knjigo, ki je že natisnjena, najprej pošljem knjižnicam ali knjigarnam, ki jo bodo prodajale - v branje. Pojasnim, da z menoj ob morebitnem literarnem večeru ne bodo imeli stroškov, zmeraj poskrbim še za kakšno glasbeno točko(sama financiram), mislim tudi, da znam motivirati občinstvo (običajno se izkaže, da je temu res tako), a ne bodi vrag: občasno naletim na odpor, na zavrnitve, češ, KDO PA STE VI, KI SE DRZNETE TRKATI NA NAŠA VRATA?!?ŠE NIKOLI NISMO SLIŠALI ZA VAS.

POVEZAVE DO KNJIŽNIC:

http://www.starejsi.gov.si/index.php?option=com_content&view=article&catid=7:hobiji&id=8:knjiznice

Torej: pri promociji knjige je treba biti pripravljen na vse.

Zadnja knjiga, ŽENSKE, o kateri gre zaradi aktualne tematike glas o tem, da je dobra, na srečo od ust do ust, prav zato doživlja malo več uspeha. Če ne drugega, poskrbeti bo treba za  drugi ponatis, plačilni roki so (ob 45- 50 % ) cca 90 dni.
Torej- nasvet: napišite knjigo, ki bo udarna in unikatna v slovenskem , zelo nasičenem kulturnem prostoru.

Ob tem pa moram na vsak način omeniti stres, ki sem ga doživela ob izidu te knjige, ko sem morala vse stroške plačati TAKOJ. V bistvu PREJ preden sem knjigo sploh dobila v roke- in videla, kakšna je! Da ne bom krivična- gospod iz firme, ki mi je knjigo prvič natisnil, je (glede na to, da me pozna in glede na to, da sem – do takrat, pozneje NIKOLI več, k njemu pripeljala mnoge, ki so želeli tiskati svojo knjigo)je nejevoljno pristal, da mu plačam ''šele'' čez 3 dni.
Nasvet: Preden knjigo daste v tisk, se zelo podrobno pogovorite o podrobnostih plačila!


Pa da nadaljujem: izdati knjigo v samozaložbi zna biti tudi tvegano dejanje. Lani in letos, na primer, se je kar nekaj knjižnic odločilo, da od samozaložnikov knjig ne bodo kupovali.
Nasvet: Prej, preden se odločite za število natisnjenih izvodov, se pozanimaj v knjižnicah, koliko in ČE sploh, jih bodo odkupili od vas!

Do sedaj sem izdala že devet knjig- vse v samozaložbi, od teh so bile tri- otroške- nagrajene: ena je postala najboljša samozaložniška knjiga leta v Sloveniji, dva sta dobili drugo, oziroma tretjo nagrado na literarnem natečaju v Avstriji. Pa sem še živa in zdrava.
Torej- tudi vi- LE POGUMNO!!

Zakaj svoje tekste tako nerada dam iz rok? Zato, ker mi strašno veliko pomenijo, ker je v vsaki zapisani besedi skritega nemalo truda, odpovedovanja- tudi finančnega.
POMEMBNO : Kot samozaložnica pa avtorske pravice obdržim, kar mi je zelo pomembno.

Danes je knjigo zelo težko prodajati. Morda tudi zato, ker več Slovencev knjige piše kot pa jih prebira? Kdo ve. Tudi literarni večeri, kamor pogosto zahajam, imajo vedno manj obiskovalcev. Zakaj? Zanimivo bi bilo poiskati odgovore.
Ne mine teden, da ne bi dobila na mail ponudbo na novo rojene ''hitre založbe'', ki ponuja usluge za ''poceni, kvalitetno in ugodno tiskanje''. Verjetno se tisti, ki stojijo v ozadju, zavedajo, da so tisti,  ki s srcem in dušo pišejo, istočasno bolj slabi ekonomisti in se jih da mimogrede peljati žejne čez vodo.
NASVET. BODITE POZORNI, DA VAS NE OPEHARIJO.

In sedaj ključno: kako nastaja knjiga v samozaložbi?Naporno.

1. )Ko je enkrat tekst napisan, je potrebno imeti nekaj ''bralcev'', ki se v napisano poglobijo in povedo svoje kritične misli. Ti bralci so zlata vredni.

2.)Potem si moramo vzeti čas in svoje pisanje vnovič- vsaj desetkrat- prebrati. Z upoštevanjem ali neupoštevanjem drugih mnenj.

3.) Nato pride na vrsto lektor, pa oblikovalec zunanje podobe knjige, pa izbira tiskarja, itd. itd.
Kdo bo, eventuelno, knjigo prodajal? Bo za to svoje delo zahteval več kot 50 %? Če prodajalcu pustimo ''le'' 50 % smo lahko že srečni.

In – nenazadnje? Nekaj samospaševanja:
Kdo našo knjigo kupi zato, ker jo želi prebrati in kdo jo kupi zaradi solidarnosti?
Kdo glas o knjigi širi naprej? Kdo jo prebere in- odloži for ever?

Knjiga, v kateri je vtkane veliko ljubezni je pogosto deležna mačehovskega odnosa.

Ker vem, kako to boli, kot urednica kulture na lokalnem radiu Sora naredim vse, da mlade avtorje predstavim, jim ponudim ''pet minut'', da javnosti povedo o svojem napisanem delu.
(ne pozabi na to, ko knjigo izdaš!)

IZKUŠNJA V PODUK: Pa še moja izkušnja- za ilustracijo, da ne bo kdo rekel, da govorim na pamet: svojo zadnjo knjigo (Ženske) sem poslala, na primer, na 5 uredništev različnih kulturnih rubrik naših osrednjih časopisov in revij. Smešno- za zjokat- ko sem po mesecu poklicala, če jim je bila knjiga všeč, so mi povedali, da je niso niti videli.

Skratka, hotela sem le reči, da je samozaložništvo garaško delo, polno marsičesa, kar včasih tudi boli.
Že dlje časa močno razmišljam o ustanovitvi društva samozaložnikov, da bi- združeni- ohranjali svojo avtonomnost, obenem pa bi imeli vsaj nekakšno moralno podporo, ki bi pomagala, da brez večjih prask preskočimo najresnejše ovire pri izdajanju knjig.

Pa še to: če bo imel kdorkoli kakršnokoli vprašanje, lahko pomagam.



naj bo dan prijazen in lep,
Milena Miklavčič
http://jutri-2052.blogspot.com/
GSM 064 110466



sobota, 04. februar 2012

Jutrišnja pravljica



Nekoč, davno je že od tega, so v nekem mestu, v neki hiši, ki je stala na robu tega mesta, živele tri sestrice. Bile so še majhne, ko jim je umrla mama. Potem se je očka, tako kot je v vsaki pravljici v navadi, še enkrat poročil, in v hišo pripeljal mačeho.
Bila je sladka kot med in naredila je vse, da so sosedje in tudi drugi, mislili, da je dobrega srca, mila in prijazna do malih deklic.
V resnici je bilo povsem drugače. Ne, ne, saj jih ni tepla, niti jih ni vlekla za lase, prav tako jim ni bilo treba klečati na kolenih in pomivati tla.
Mačeha je bila zelo spletkarska in je vedela, da mora v svetu, ki je bil obrnjen na glavo, hoditi do cilja po drugih poteh kot so to počele njene predhodnice.
Zvečer, ko so vsi spali, si je slekla vsakdanja oblačila, ter si nadela dolgo, smrdečo čarovniško haljo, pokrila se je s kapuco in stegnila roki.
Položila ju je na svetlečo bučo, katero si je zagozdila med koleni.
Potem je zamrmrala: čirulečarule in v buči je zagledala tri sestrice, ki so mirno spale. Vsaka v svoji postelji. Pokukala je tudi v njihove sanje. Ob tem, kar je videla, ni bila zadovoljna, zato je je preklinjala in cepetala z nogami.
Sestrice so sanjale o pomladi, mami, ki je ni bilo več, sanjale pa so tudi o toplem objemu, ki je tisti dan, ko se je na pragu prikazala mačeha, izginil iz njihove hiše.
Mačeha je preiskala sobo, upala je, da bo našla kakšno svojo sliko, ki jim jo je dala že prvi dan, ko je prišla,  saj je bila prepričana, da jo deklice morajo imeti rade. Če ne zaradi drugega, zaradi pudinga, ki ga je skuhala na postani vodi in brez sladkorja, čeprav se ji je še potem, ko ga je postavila na mizo, zdelo, da ga ne zaslužijo.
''Še žal vam bo!'' je zamrmrala z maščevalnim glasom in še enkrat dvignila paličico v zrak.
''Od danes naprej boste med seboj sprte in ga ni kraljeviča, ki bi lahko premagal mojo čarovnijo!«
To se je res zgodilo.
Ko so se sestrice zjutraj prebudile, so vihale nosove, kremžile usta in pihale druga na drugo. Prvi ni bilo všeč, da ji je druga ponoči potegnila k sebi odejo, druga je kričala, da je glavnik samo njen, da ga ne bo nobeni več posodila, tretja se je oblekla, stopila k vratom in zasikala, da z ostalima dvema ne bo več spala v isti sobi. Potem je zaloputnila z vrati in stekla po stopnicah.
Mačeha je vse slišala in se je veselo hahljala v pest.
Sestrice so si čez dan obilo nagajale, druga drugi so stresale sol na sladoled, če so le mogle, so se vlekle za lase skozi okno stresale grde besede.
Ko se je očka vrnil iz službe, je bil zelo žalosten.
''Kaj se je zgodilo z mojimi dekleti?'' je dejal, ko se je utrujen sesedel na stol.
''Že od nekdaj so bile take, pa nisi opazil,'' se mu je priliznjeno približala mačeha in ga objela okoli ramen.
''Najbolje bo, da gredo po svetu, za kazen, ker so tako hudobne,'' je še dodala.
Očka je žalostno prikimal.
Deklice so morale pripraviti cule, bilo jim je celo prav, kajti zdelo se jim je, da se bodo v tujem svetu imele lepše, ker bodo tam same in svobodne.
Prva je krenila proti severu in prišla do z obzidjem ograjenega mesta. Pred močnimi, hrastovimi vrati je v snegu ležal srnjaček. Niti pogledala ga ni, raje je stekla do vrat in razbijala po njih. Toda nihče ji ni odprl.
Druga se je odpravila proti zahodu  in prispela do širne puščave. V oazi sredi nje je našla studenček. Ko se je nagnila čezenj, jo je zmotil nežen glasek:''Tudi jaz sem žejen.''
Jezno je skočila pokonci, se razkoračila in ko je videla, da je prerijski kuža manjši od nje, ga je z vso močjo brcnila, ter ga napodila stran.
Tretjo je pot odnesla na jug, do morja.
''Kako naj grem naprej, preko morja?se je spraševala, ko si je prislonila dlan k očem in strmela v črto, za katero se je skrivalo obzorje..
''Lahko te popeljem na drugo stran,''se ji je ponudil ribič, ki je v bližini lovil ribe.
Deklici so se zasvetile oči. Dovolila je, da ji je pomagal na krov, tisti trenutek pa, ko je bila na varnem, ga je odrinila od sebe, da je- kakor je bil dolg in širok- padel v morje.
Deklice še dandanašnji tavajo po svetu, nagajajo ljudem, jim prinašajo hudobijo, netijo vojne, prepire in ščuvajo prijatelje drugega proti drugemu.
Pravzaprav se niti ne zavemo, kdaj se kakšna od njih znajde v naši bližini. Ko nas omreži, zapelje in začara, postanemo tudi mi taki kot ona.
Znajo biti sladke in pretkane, v torbi skrivajo nešteto škatlic, v katerih je čarovniški strup, ki ne ubija, le omamlja.
Nekoč sem nekje slišala, da zato, da se rešimo hudobije, vseeno obstaja neka roža. Menda ta raste kar na okenski polici in to v vsaki hiši, kjer živijo ljudje.
Le redno jo moramo zalivati in ji pripovedovati zgodbe.
Predvsem pa se moramo imeti iskreno radi. Bratec mora imeti rad sestrico in obratno.
Očka mora iz vsega srca ljubiti mamico- in obratno.
Dedek babico, babica dedka, prijatelj prijateljico.
Dokler bo med nami veliko ljubezni, objemov in nežnih dlani, ki bodo- že zarana- pobožale po licu, toliko časa hudobni uroki, ki jih s seboj prinašajo deklice, ne bodo imele nobenega učinka.
Pa se boste vprašali, zakaj vam to pripovedujem. Preprosto zato, ker je ena od sestric začarala naša jutra in iz njih izbrisala pravljice.
Vendar, dragi otroci- ukanili jo bomo! Četudi so se pravljicam stopile med snežinkami, ki naletavajo izpod neba, vam bom pričarala še eno možnost, da jih ujamete v dlani in stisnete na src: usedite se mamicam ali očkom na kolena in jim pripovedujte pravljice.
Pa nasvidenje do takrat, ko bo spet vse drugače, ko bodo čarovniški uroki izgubili na moči in se bodo sestrice lahko vrnile k očetu, ter srečno in zadovoljno živele do konca svojih dni.