Google+ Followers

sreda, 23. maj 2012

kako lep je ta svet



Romantična večerja v dvoje

Zadnjič sem na facebooku spoznal eno čudno bejbo. Nenavadno, vam rečem. V ušesih ni imela nobenih uhanov, iz nosu ji niso štrleli obročki in kot mi je rekla, je tudi njen popek še zmeraj neomadeževan. Brez kakršnih koli pirsingov.
»Pa je s teboj vse okej?« sem jo nejeverno vprašal, medtem ko mi je srce, v sladkem pričakovanju, bilo kot noro.
»Zakaj ne bi bilo?« mi je s povsem nedolžnim vprašanjem kliknila nazaj.
Po fotki sodeč je imela goste, skodrane lase, ne rjave, ne črne, niti blond. Nekje vmes ali malo mešano. Koktail barv pravzaprav.
Fotografijo mi je uspelo povečati čez ves ekran.
Njen sramežljivi, zelo lušten nasmeh, me je spremljal kot bi bila Mona Lisa, kamorkoli sem se obrnil.
»Imaš kakšnega brata ali sestro?« jo pobaram že zarana, preden sem odfrčal na vlak.
»Ja, imam,« mi nemudoma odgovori,«štiri sestre in enega brata.«
Skoraj me je kap. Pa saj niso resni! Mar njeni ta stari ne vedo, da smo v 21. stoletju in da smo mentalno in tudi drugače odvisni od kontracepcije? A ji tega nisem rekel na glas. Lahko bi mi zamerila.
»Imaš svojo sobo?«
Z druge strani me zasuje hihitanje.
Zraven doda še bataljon smeškotov.
»Vse smo eni sobi. Na štirih pogradih. Najstarejša se je lani poročila in ne živi več doma.«
Strašno se mi je že mudilo, minute so drvele kot zmešane, vseeno sem pred ekranom potrpel še toliko, da mi je poslala fotografijo sobe, v kateri spi.
»Uf!«
To je bil vzklik presenečenja.
A ne za dolgo. Nehote sem se ozrl okoli sebe, na svinjak, v katerem živim sam, njena soba je bila videti pospravljena, čista in brez nepotrebne navlake.
»Čigave so pa knjige?«
Povedala mi je, da so njene. Ker je velik knjigožer.
Saj ne more biti res! Naletel sem na edino preživelo čudakinjo tega veka! Katera bejba pa še pospravlja, bere in nima uhana v popku?!
»Povabim te na kavo!« ustrelim proti svoji volji, kot iz topa.
''He, he, hi, hi, hi,« prileti sporočilo z druge strani.
''Resno mislim!«
''Saj nisem rekla, da ne.''
''Te lahko jaz povabim na kosilo?''
Presedal sem se na stolu, nestrpen in nervozen obenem,  strašno sem si jo želel spoznati v živo.
''OK, prav. Greva na kosilo, kdo časti?«
Ni mi odgovorila, kar mrknila je.
Njeno telefonsko številko sem si na hitrico zapisal v dlan.
Logično, zamudil sem vlak, zato sem moral iti na štop, na srečo mi je ustavil sosed, ki je ravno takrat zapeljal s sosednjega dvorišča.
Mi je potrebno posebej razlagati, da so se ure do štirih popoldan vlekle kot jaraaaaaaaaa kača?
Kako sem bil živčen!
Kolegi so me vabili na pivo, a sem se izmotal, da ne morem, da me boli glava, zob, rama, palec na levi nogi, karkoli, da so me le pustili pri miru.
Rekla je, da me bo čakala na klopci ob Ljubljanici. Na tisti, ki je najbližje Mesarskemu mostu.
Dirjal sem kot nor, ker sem že malo zamujal.
»Je to ona?« sem pomislil, ko sem se s pogledom za hip ustavil na dekletu, ki je imelo v naročju knjigo in bralo. Imelo je dolge svetle lase, gostem in svetleče kot Mojca v filmu o Kekcu.
Stopil sem bliže, negotovo, osuplo, z nasmehom na ustnicah, še sam nisem verjel, da gre vse skupaj tako gladko.
»Si to ti?« sem rekel, ko sem stal že tik pred njo.
Dvignila je pogled in se mi nasmehnila.
Ni ne zagrmelo, niti se ni zabliskalo, kljub temu pa me je v tistem trenutku zadela strela.
Najraje bi razširil roki, jo objel ter stisnil k sebi.
Umaknila se je k robu klopi, potem je odgrnila prt, s katerim je bila pokrita košara, ki jo je držala na kolenih.
Zagledal sem rdečo redkvico, mlad korenjček, nežno zeleno kolerabo, lonček borovnic in češnje, ki so ležale kar vse križem.
»Od sile si,« sem lačno pomodroval in zmajal z glavo.
Nagajivo se je zahihitala, ko je opazila, s kakšno vnemo sem se zagrizel v sladko kolerabo, ki mi je prva prišla pod roke.
Bila sva tiho, bingljala z nogami in cmokala z ustnicami, kajti vse, kar sva poskusila, je bilo dobro.
Kaj dobro- božansko!
Enkrat vmes je njena dlan smuknila v mojo, nežno sem jo stisnil, za kar me je vnovič nagradila s svojim prijaznim nasmehom.
Čisto na dnu košare sem opazil dva zavitka Orbita.
Bil sem prijetno in dremavo sit, ko je odvijala prvi zavojček in mi ponudila žvečilko.
Prikimal sem in na široko odprl usta.
Z dolgimi prsti, ki so še zmeraj dišali po češnjah, mi jo je narahlo porinila pod jezik. Povsem spontano sem stisnil ustnici in njen prst je bil za trenutek ujet.
Pogledal sem jo v oči, da je zardela in sklonila glavo.
Nič ni rekla, le naslonila se mi je na ramo.
Potem sva bila dolgo časa tiho, žvečila sva počasi in lenobno, ter gledala race, ki so priletele izza grma, ki mu nisem vedel imena, ter z glasnim vriščem pristale na gladini Ljubljanice.

PS
Ponoči sem sanjal, da sva se poročila in imela kup otrok.
''Dobi si eno za hitri fuk, mogoče te bo pozdravilo in odvrnilo od bebavih misli,'' so mi povsem resno svetovali kolegi.


ponedeljek, 21. maj 2012

prvo mesto na Literarnem natečaju



Pride kdaj kakšen dan, ko se, ko ga je konec, zdi, da je bil popoln.
Sobota, 19. maja, je bila take sorte.
Najprej sva se z Andrejo zapeljali v Selško dolino, kjer je praznoval rojstni dan VIKTOR POTOČNIK iz Stirpnika.

Ob svoji okrogli obletnici se je odrekel rojstnodnevnim darilom, povabljene pa je prosil, če vseeeno nekaj prispevajo za mamico Andrejo in njene tri hčerke.
Trenutek, ko so ji izročili dar, je bil nepozaben, za zmeraj zapisan v srce.
Od srca hvala Viktor in neskončno upam, da vas bodo posnemali tudi drugi.

*************************************************

Iz Selc /Rovn/, kjer se je praznovalo, sem se odpeljala k Sv. Trojici v Slovenske Gorice. Tam je KULTURNO DRUŠTVO RECIKLAŽA podeljevalo nagrade tistim, ki so poslali svoja prozna dela na Literarni natečaj pod naslovom »Akakij Akakijevič v plašču sodobnosti«, s katerim so obujali v življenje literarno mojstrovino Plašč, nastalo izpod peresa ruskega pisatelja Nikolaja V. Gogolja.



3. nagrado je prejela KATARINA GOMBOC
2. nagrado               MILENA ŠALJIĆ
1. nagrado             
 MILENA MIKLAVČIČ

Sara Špelec, Matej Krajnc, Aksinja Kermauner (na fotki) so bili del komisije, ki je soglasno odločila, da je bil moj ''Plašč'' najboljši....
Vsem, ki ste naredili vse + še več, da je bil Literarni natečaj izpeljan tako kot je treba - od srca hvala!

torek, 15. maj 2012

mesena večerja

Sredi samotne zime moje sobe,
z rdečimi, kockastimi zavesami
na oknu,
skozi katerega je mrzlo pihalo,
ob sveči,
ki je po stenah risala poskakujoče, rdečelične krice- krace,
so za mizo sedeli spomini.
Dva ali trije so vlekli pipo,
ostali so pihali
v otrple dlani
in šepetali opolzkosti o spečih cvetovih,
ki so se skrivali pod snegom.
Tisti, ki je nosil očala,
se je spomnil na travna pobočja,
posejana z rdečim makom,
med zlatom pšenice
in ječmena,
glasnih ptic,
ki so se spreletavale okoli
strašila
oblečenega v stare, preperele cunje!
Ležala sem na peči
in zadovoljno božala muco,
ki se mi je motovilila med nogami.
Bila je mehka, volna,
vroča pravzaprav.
Kdo ve, zakaj neki so
tisti, ki so se izgubljali
v davni preteklosti,
pozabili nanjo,
ne vedoč,
da jo še zmeraj izzivajo
blagi šepeti,
ki sprva milo in negotovo
pesnijo o drgetu vlažnih mandeljnovih listov,
ha, ha, ha, potem pa se spremenijo
v pihajoče bike,
ki,
pripravljeni na razplod,
vzneseno
in pohotno
mendrajo v vence spletene cvetoče marjetice.
Še dobro,
da so bila jabolka v košari,
ki je bila položena med spomine,
nemirna,
lahkotna,
zrela.
Niso spominjala na sedmino -
vabila so.
Pridi,
in si nalij čašo vina, letnik 1963!

nedelja, 13. maj 2012

Koprive tete Mice





Teta Mica je bila špasna ženska. Sredi poletja je nosila debele rjave nogavice, ki jih je, malo nad koleni, pritrjevala s široko elastiko, katera se ji je po navadi zažrla v kožo in za seboj puščala mavrične sledi. Otroci smo ji radi neopazno sledili, kajti počela je stvari, ki jih ni nihče drug. Kadar smo jo videli, da je tekla proti polju s koruzo, smo se pričeli hihitati, saj smo vedeli, da se ji mudi lulat. Spodrecala si je krilo in dva, tri predpasnike. Prej, preden pa je počepnila, je oprezno pogledala okoli sebe. Če smo imeli srečo, smo videli kakšen košček njenih golih, belih stegen, več pa nikoli.
Spomladi, ko so pognale koprive, je vsako jutro vzela košaro in jih šla nabirat. Pojma nimam, kako to, da je niso nikoli opekle! S prosto roko je trgala vršičke in jih skrbno polagala v košaro.
''Kaj ti bodo koprive?'' smo jo spraševali, ko smo stali v varni razdalji, za vsak slučaj, kajti mnogi med nami so že občutili pekoče dotike.
Premeteno se je zahahljala in si popravila vozel rute pod vratom.
Radovedno smo ji sledili do črne kuhinje, kjer se nam je zmeraj globoko oddahnilo, kajti nikoli ni zahtevala, naj si očedimo čevlje. Blata in peska je bilo že brez nas povsod dovolj.
Koprive je potem oprala vsaj v desetih vodah.
''Zaradi psov, ki svinjajo povsod, kjer ni treba,'' je dodala mrko.
K štedilniku, v katerem ogenj ni ugasnil niti sredi najbolj vročega poletja, smo že zarana prinesli nekaj naročij drv. Ko je v črno, zelo težko posodo vrgla malo masla in sesekljano čebulo, je tisti, ki je bil najbolj priden, lahko mešal toliko časa, dokler ni postala zlato rumena. Koprive je skuhala posebej, kajti del vode, ki je med vrenjem krepko pozelenela, je uporabljala za zdravila. Če je slučajno pozabila na česen, smo jo hitro spomnili. Najlepše je bilo takrat, ko je v gosto zmes, ki je dišala tudi po ocvrtem maslu, stresla skodelico kislega mleka. Takrat so se nam že pričele cediti sline, počasi smo se, drug za drugim, zdrenjali na leseno klop, od koder smo pregnali Pepija, rjavega, progastega mačka, ki se je sitno in godrnjaje umaknil šele na Micino prigovarjanje.
Na krožnike iz težkega belega porcelana nam je najprej stresla nekaj vročih, še neolupljenih krompirjev, katerim je dodala dve, največ tri zajemalke kopriv. Bili smo tiho kot miške, požirali smo slino in mencali s koleni. Da bi se suvali s komolci, tako kot običajno?! Nikomur ni padlo na pamet, saj bi se teta Mica lahko razjezila in nas poslala domov.
''Najprej eno zdravo Marijo,'' je dejala in pobožno sklenila roki. Žebraje smo ponavljali za njo  in si želeli, da bi lahko čim prej vzeli v roke žlico in se lotili kopriv.
Nikoli se nam ni pridružila. Opazovala nas je od strani, z rokami, prekrižanimi v naročju in se smehljala. Že po nekaj žlicah smo bili po obrazu zeleni kot kobilice, očitno pa ji je bila naša ješčnost všeč, kajti vsakemu, ki si je zaželel nove zajemalke, je z veseljem ustregla.
V koprivni vodi si je Simon namakal dlani, kajti nenehno je imel polno izpuščajev, ob katerih je še zdravnik zmajeval z glavo. Koprive pa so jih, vsaj za kratek čas, zmeraj pregnale.
Ob sobotah smo si v z njimi umivali lase in bili prepričani, da bodo zaradi tega krepki in prožni.
Nekaj kopriv, namočenih v domačem šnopcu, je Mica obdržala zase.
''Za čiščenje krvi','' je dejala modro in dostojanstveno, ko nas je videla, kako smo se hihitali v pest, ko je nagnila k ustom steklenico.
Nekaj kopriv je vsako pomlad stlačila v lesen čeber, ga pokrila z deskami, na katere je položila skalo. Čez kakšen teden, ko so na njenih oknih pelargonije naredile prve popke, je odmaknila skalo in iz čebra je nagravžno zasmrdelo.
Stiskali smo nosove in se ji vprašujoče zazrli v obraz, ko je dvignila prst in nas podučila:''Ni boljšega gnojila za rože kot so koprive.''
Prikimali smo in se zapomnili.
In tako je še danes, po skoraj pol stoletja. Ko pride pomlad, sedem na kolo in se odpeljem nekaj deset kilometrov daleč stran, kjer  poznam skrito mesto, tik ob Sori. Tam rastejo tiste prave, pekoče koprive, ki se jih spominjam iz rane mladosti. Žal moje roke niso utrjene kot so bile Micine, zato se včasih zgodi, da me opečejo tudi skozi rokavice. A nič zato.
Doma jih skuham po spominu, ki očitno ne bo nikoli zamrl. Le da jih nekaj še posušim za čaj, naredim kakšno pito ali štruklje. Moji otroci pravijo, da se takrat, ko jih postavim na mizo, zmeraj smehljam. Morda res. Ampak oni ne vedo, da se je tako smehljala tudi Mica.
P.S. nekaj kopriv pa se 'medi'' tudi za zalivanje bršlink in pelargonij. Zato, lepo prosim, nikar mi ne prevrnite soda! Zna biti, da bi zasmrdelo, kot da je trop dihurjev prišel na obisk!