Google+ Followers

sobota, 16. junij 2012

nebeške sanje

Nebeške sanje

Prebudil sem se že zarana, zunaj je bila še tema, lučem, ki so v različnih oranžnih odtenkih utripale spodaj na ulici, je počasi jemalo sapo, skozi na pol odprto okno so se pričeli tihotapiti dobro znani šumi, ki sem jih v tednu, ko so me vnovič obudili od mrtvih, naučil prepoznavati, jih razumeti, ločevati med seboj. Trepetal sem od nestrpnosti in pričakovanja, kadar se mi je zdelo, da so tisti, ki so že pred peto odhajali od doma, mudili, vedel sem, da  mora prvi, ki glasno loputa z vrtnimi vrati, vsaj dvakrat obrniti ključ v ključavnici, preden zaslišim hrup motorja. Vozi namreč citroena, dizla. Raznašalec časopisov, ki ga dočakam čez kakšnih pet minut, se pripelje na starem APN-u, kakršnega sem nekoč, ko sem še živel doma, pri mami, imel tudi sam.
Sestre v modrih hlačah so mi porinile v usta sedem tabletk, eno za drugo, ter počakale, da sem jih pogoltnil.
Neke noči, ko vseeno nisem mogel spati, sem skupaj s sanjami zbežal po razhojeni poti, ki je od domače hiše vodila proti kozolcu, obdanem s sedmimi podrtimi zidovi, ki so bili tam že desetletja, ter brez besed pripovedovali neke pradavne zgodbe z groznim koncem. Bližnji sosed, rekli so, da je bil shizofreničen, je s puško pobil celo družino, samo najmlajši  je ostal, pa še tega je potem med vojno pobralo nekje na ruski fronti. Nihče ni vedel, zakaj tistih sedem zidov niso do konca podrli, moja mama je vsakič, ko sem jo to vprašal, skomignila z rameni in se pokrižala. Kadar ni oprezala za menoj, sem hodil od enega do drugega, in prisluškoval, kaj se dogaja v njihovih nedrjih.
''Pojdi raje s prijatelji, dol k reki, ulovite nekaj rib, pa jih bomo spekli za večerjo,'' mi je govorila. Nisem je ubogal.
Predstavljal sem si, da so med opeko skrita trupla mrtvecev, podobno kot v kakšnem filmu ''Petek trinajstega.''
Pozneje, ko sem odrasel v moža, je bilo vse drugače.
Po navadi me je pričakala pri enem od kamnitih, v zrak štrlečih stebrov, roki je držala pod predpasnikom in le tedaj, ko si je dlan prislonila k čelu, da bi videla, če se že vzpenjam po rebri, jo je osvobodila iz primeža črnega porhanta, iz katerega si je sama sešila birtah, ki je visel na njej svetek in petek. V nedeljo, ko je šla k maši, ga je obesila na kljuko v kuhinji, ga nežno pogladila kot otroka, pobrskala po žepih, da bi našla kaj drobiža, ki bi ga potem vrgla v puščico za  dobre namene.
Zmeraj, kadar so se mi lažne sanje, ki sem jih občasno živel, razblinile v nič, sem sedel na vlak in se vozil tri ure, resno se je zazrla vame, ko sem sklonjen in ranjen vnovič stal pred njo, usedla se je na zaboj, v katerem je bilo polno drv tako poleti kot pozimi, jaz pa sem se brez besed naslonil na njena kolena, vsrkaval vase duh po kislem zelju ali repi, odvisno, katerega dne sem prišel na obisk. Njena hrapava dlan me je gladila po laseh, enakomerno gor in dol, sploh ne nežno, prej kot ne grobo in na videz brez pravega občutka. Tistim, ki mislijo, da lahko z denarjem kupijo vse, kar vidijo, želim reči, da se motijo, kajti miru, ki se je tihotapil vame ob tem dotiku, ni bilo moč dobiti nikjer drugje.
Tudi potem, ko so mi lasje pričeli siveti, ni nikoli rekla, ej, Sine, prestar si, da bi te jemala v naročje, postavi se na lastne noge, udari po mizi, pljuvaj, kriči, nori, sam rešuj svoje probleme, kot jih rešuje vsak.
Če sem se razjokal, je tiho godrnjala, no, no, saj ne bi bilo treba, ni še tako hudo. Še huje bo, boš videl, kaj boš pa naredil takrat?
Tega stavka sem se spomnil, ko mi je veterinar s suhim in votlim glasom povedal, da ima moja Zala raka.
Kako raka, kaj se vam blede, sem zinil čez čas, zdi se mi, da je vmes preteklo na milijone sekund, ki so me, vsaka posebej, zbodle v prsi, potem pa se z rezkim in tulečim odmevom izgubile  med blestečimi inštrumenti operacijske sobe Klinike za male živali.
Ja, raka. Žal, tudi živalim ni prizanešeno, zlasti ne nemškim ovčarjem kot je vaša psica. Glas, ki je počasi priplaval do mene, je bil tokrat bolj mil in topel kot malo poprej.
Z obema rokama sem se zagrebel v Zalin kožuh, koža je mlahavo obvisela med prsti, psica je mirno dihala, bila je še zmeraj omamljena in rano, kamor so zarezali z ostrim skalpelom, so oblepili z obliži. Pokleknil sem na tla, vseeno mi je bilo, četudi se je neka ženska v zelenem oblačilu začudeno zastrmela vame, položil sem glavo na Zaline prsi in nemo zajokal.
Spomnil sem se na začetek pravljice, samotne sicer, a zato nič manj veličastne in nepozabne. Na pragu je že zarana, ravno sem se bril v kopalnici, tiho zacvililo, najprej sem mislil, da čudni, pritajeni glasovi prihajajo z dvorišča, malo sem počakal, napel ušesa, nekaj časa je bilo vse tiho, potem pa se je cviljenje ponovilo. Stopil sem do vrat in jih, ne da bi kaj pomislil, sunkovito odprl. Ko sem na pragu zagledal majhno kepico s povito tačko, me je stisnilo v prsih, nekaj toplega in vlažnega se je razlilo po duši, hrepeneče, pravzaprav celo smešno ljubeče, nenazadnje sem imel že več kot petdeset let, živel sem sam, všeč mi je bila slovenska domoljubna stranka, nizozemski slikarji in kurja juhica, ki mi jo je kuhala mama.
Oprezno sem poškilil na vse strani, nikjer ni bilo nikogar, le pri sosedu se je kot po navadi drl njihov paglavec, enkrat mu bom navil ušesa, ker mi s kredo riše po vratih, bom, ja, prisežem, mater mu bosansko.
Ponovno sem dvakrat obrnil ključ v ključavnici, položil psa na kavč, nežno in previdno, toda ni bilo videti, da bi mu bilo kaj hudega. Naslonil je smrček na mojo dlan, dotik me je presenetil in vznemiril, bil je hladen in vlažen, nisem ga bil navajen, pravzaprav mi ni nihče hodil blizu, le mama, sem in tja, kadar sem prišel k njej in sem se lahko odpočil v njenem predpasniku.
Mlečna svetloba, ki je pronicala skozi žaluzije me je zalotila ravno v trenutku, ko sem telefoniral v službo.
Ja, ja, točno tako, danes me ne bo, se zgodi, kakopak, nič hudega, brez skrbi, ja, ja, jutri se vidimo.
In sem prekinil zvezo.
Prisluhnil sem vlaku, ki je ravno tisti trenutek peljal mimo, psiček, ki je spal na kavču, se je zdrsnil, vendar je le za trenutek odprl oči, me pogledal in se vnovič pogreznil v sen. Vode, ki sem mu jo nalil v modro skodelico z zlatim robom, je bilo še komaj kaj.
Čutil sem, da bo fant preživel. Mora. Zato, da se to zgodi, sem bil pripravljen storiti vse.
Potem se je izkazalo, da ni fant, ampak punčka.
Luštna, majhna punčka, živahna, poskakujoča, dirjajoča, razmetajoča, požrešna, crkljajoča in še in še.
Stanovanje mi je spremenila v kaos. Če bi slučajno prišla mama na obisk, še sreča, da tega ne bi nikoli naredila, bi se prijela za glavo in prej kot bi si slekla plašč, bi vzela v roke omelo in pometla bruhanje, drekce, dlako, raztrgane časopise in smrdeče kosti v smetišnico, ter vse skupaj odnesla pred blok, v kanto za smeti.
Ko sem jo gledal, kako je lovila lasten rep, sem razmišljal o v tem, s kakšnimi  nameni smo vrženi v ta svet, v katerem je vse brez smisla, povsod je nekdo in nekaj, ki nam določa, kako se obnašamo, kdaj hodimo spat in kdaj spustimo prdec na stranišču, kdaj umremo.
Poslej me je le redkokdaj kaj, tu mislim na bifeje, beznice ali njim podobna mesta, zvabilo v svoje prostore, preprosto nisem mogel oditi od doma, kajti Zala je stopila do vrat, me gledala naravnost v oči, kot da bi mi očitala ne vem kakšen greh. Takrat pa, ko sem ji rekel, bodi lepo pri miru, grem pogledat, kaj počne mama, se je ubogljivo ulegla na odejo kraj kavča, položila smrček na tačke in niti trznila ni, ko sem odprl vrata in ji pomahal v pozdrav.
Saj, kaj bi razpravljal in ovinkaril, v tistih letih, ki so sledila, sva se imela zelo lepo. Skupaj sva odhajala na obalo, kjer sva opazovala ribiče, ki so čistili svoje mreže, preklinjali, pošiljali politiko, vreme in onesnaženje morja v maloro, a ko je ura odbila osmo, so se počohali po golih trebuhih, zagorelih od pripekajočega sonca, odprli hladilnik, pokanje zamaškov konzerv s pivom, pa se je slišalo kot oddaljeni rafali. Takrat je Zala tiho zarenčala in se podrgnila ob moje koleno, no, no, no, saj ni nič narobe, sem ji zašepetal ter jo pogladil po glavi.
Potem pa se je zgodilo, da je tistemu bedaku Alojzu žena pozabila skriti avtomobilske ključe, kajti ves dan je popival ni vedel, kaj dela. ''Pri Luci'' je zagonil še zadnje evre za travarico. Bilo je res bedasto, prazno in otročje, kako so gostilničarji gledali vstran, ko se je majavih nog basal v katrco, vmes je še nekajkrat salutiral, nihče ni vedel ali Titu ali Mussoliniju, vpil je nemogoča gesla, malo v nemščini, malo v srbščini in nemščini, a ko je pritisnil na plin, so se vsi razbežali, le Zala, uboga rakava stvarca, je še kar naprej stala kraj ceste, bog mi je priča, da še danes ne vem, zakaj je nisem še močneje potegnil za vrvico, da bi mi sledila na varno.
Zaril se je naravnost vanjo, zapel jo je z desnim blatnikom, odvlekel jo je za seboj in medtem ko je divje trobil in kričal skozi odprto okno, je Zala umirala, za njo se je vlekla krvava sled, katero so smetarji že čez dobro uro postrgali v plastično vrečko in vse skupaj vrgli v smeti.
Saj je samo pes, je pijano zamomljal Alojz, ko sem ves zasopel pritekel bliže, oči sem imel zamegljene od solz  in besa, v tistem trenutku bi ga lahko ubil, če me ne bi nekdo prijel od zadaj, držal me je le nekaj trenutkov, bilo je dovolj, da sem prišel k sebi, dvignil sem Zalo v naročje, še je hropla, prsi so se ji neenakomerno dvigale  in spuščale, stisnil sem jo k sebi, da mi ni bilo treba gledati oči, ki so počasi ugašale.
Nisem vedel, kaj naj naredim, upal sem, da bo kdo poklical policijo, a je oštir preglasil vse, ki so stali okoli mene, ponovil je za Alojzom kot bi bila dogovorjena, da to ni treba, da je bil navsezadnje samo pes.
Nisem čutil ne vročine, ne žeje, še tega nisem vedel, sem živ ali mrtev. Samo to sem zaznal, da sva z Zalo ostala sama, vsi so se nekam porazgubili. Moje grlo je bilo požgano od bolečine, počasi sem se dvignil, vame se je naselil starec, betežen, osamljen, ki je želel umreti.
Ne vem več, koliko časa sem sedel na kavču, v stanovanju, niti se ne spomnim, kako sem do tja privlekel Zalo. Spominjam se le, da so  se nekega lepega dne na hodniku pričeli oglašati čudni glasovi, ki so bili zamolkli in tuji, nikoli poprej jih še nisem slišal.
Smrdi, so govorili, iz tega stanovanja smrdi po crkovini.
Potem so sneli vrata s tečajev in ko sem zagledal njihove obraze, oblite z nepopisno grozo, sem Zalo še tesneje stisnil k sebi in prvič, kar sem jo izgubil, bridko zajokal.
Bodite pri miru, da vam lahko dam injekcijo, mi je grozil moški v beli halji, kurac pa injekcija, pustite me pri miru, sem zakričal in se mu strgal iz rok.
Z krvavo podplutimi očmi sem iskal Zalo, hotel sem jo še zadnjič poljubiti na smrček, pa so jo že odnesli. Skrili pred menoj, pravzaprav. Kar naenkrat sem se znašel v kopalnici, na zlato rumenih ploščicah, na polici sem zagrabil žiletko in zarezal. Ničesar nisem čutil, ne bolečine, ne žalosti, ne zmagoslavja. Kri, ki je bruhala iz rane, me je zaslepila, stisnil sem pest, povsem nagonsko, spomnil sem se, da to pomaga, da prej umreš.
…..
Sedaj tiho in mirno čakam, da pride mama, me objame in morda odpelje s seboj. Ne, ne, ne bom ji pokazal roke,niti brazgotine. Ne gre, da bi me spraševala o stvareh, o katerih ji nimam kaj pripovedovati.
Še nikoli poprej si nisem s tako močjo želel spiti kozarca vina kot ravno tisti trenutek. Upal sem, da bo tresavica minila, da bo nemir, ki je pričel lesti iz trebuha, ukročen z nekaj požirki, ki bodo pregnali Zalo iz mojih misli, pravzaprav tudi iz srca.
Svet je izgubil barve, postal je tak kot mamin predpasnik. Črn, smrdeč po repi in zelju.
Potem jo zagledam na vratih. Bila je drugačna, čudna pravzaprav. Strmel sem vanjo in nisem vedel, kaj je tisto, zaradi česar jo še komaj prepoznam.
Predpasnika nima, me je prešinilo.
Izdajalka nesrečna, nimaš predpasnika, sem zakričal nanjo, ko je v silni zbeganosti izpustila vrečko na tla, da so se sončkaste pomaranče razletele po bolniški sobi na vse strani.
Izgini, izdajalka, pojdi stran od mene, pojdi, so v krču šepetale ustnice.
Kaj pa mu je, ljudje, kaj ste storili z njim? je jokala in si hotela z vajeno kretnjo dvigniti rob predpasnika, ter si z njim obrisati oči.
Seveda, ni ji uspelo, kajti brez njega je bila gola. Popolnoma gola.
V sebi sem čutim eno samo razraščujoče sovraštvo. Brez predpasnika ni bilo ničesar, kamor bi lahko naslonil trudno glavo in počakal, da mi njena dlan skuštra lase.




nedelja, 10. junij 2012

prva nagrada v Beltincih





2.      Literarni natečaj DPM Beltinci poezija 2012
Dragi sodelujoči, zahvaljujemo se Vam za poslano pesem. Žal nam je, da se niste udeležili svečane podelitve nagrad, obljubili smo pa, da bomo poročali o rezultatih.
Literarni natečaj se je pričel 10. aprila in zaključil 20. maja. Natečaja se je udeležilo 53 pesnikov iz vseh koncev Slovenije. Strokovna žirija, ki so jo sestavljali pesniki in pisatelji Lučka Zorko Titan, Robert Titan Felix in Denis Škofič, je v vsaki izmed treh kategorij (osnovnošolci do 7. razreda, osnovnošolci od 7. razreda naprej in srednješolci ter mladi po srcu) izbrala tri nagrajence. Na literarni prireditvi, katera je potekala 9. junija v Kulturni dvorani Beltinci, smo tudi javno čestitali vsem nagrajencem v posamezni kategoriji. Dogodek je bil medijsko podprt in generacijsko obarvan, saj spodbujamo medsebojno sodelovanje.

Nagrajenci:
A)    Osnovnošolci do 7. razreda (8 udeležencev)
1.      mesto: Petra Munđar, Osnovna šola Beltinci, pesem Luna pravi
2.      mesto: Reja Žinko, Osnovna šola Janka Ribiča Cezanjevci, pesem Lenoba
3.      mesto: Saša Maučec, Osnovna šola Beltinci, pesem Travnik

B)    Osnovnošolci od 7. razreda naprej in dijaki (6 udeležencev)
1.      mesto: Tina Tratnjek, Gimnazija Franca Miklošiča Ljutomer, pesem KONEC PRED ZAČETKOM
2.      mesto: Sandra Erpe, Gimnazija Novo mesto, pesem Rosa
3.      mesto: Leja Weindorfer, Osnovna šola I Murska Sobota, pesem OGLEDALO

C)    Mladi po srcu (39 udeležencev)
1.      mesto: Milena Miklavčič, Žiri, pesem Mesena večerja
2.      mesto: Ana Balantič, Idrija, pesem Pomladni mol
3.      mesto: Nina Ditmajer, Slovenska Bistrica, pesem Vrtnar

Zmagovalne pesmi si lahko preberete na naši spletni strani http://www.dpm-beltinci.si/ (ni možen ogled spletne strani z Internet Explorer), prav tako bodo zmagovalne pesmi objavljene v občinskem glasilu Mali Rijtar in na naši Facebook strani http://www.facebook.com/#!/dpm.beltinci.


Z lepimi pozdravi iz Beltincev.




Kaja Cigan, organizatorka projekta
DPM literarni natečaj







utemeljitev žirantov: 1. mesto: MESENA VEČERJA (avtor: jutri 2052)
Mesena večerja je ganljiva in intimna pesem o minevanju časa in ostajanju vsega človeškega, tudi erosa, ter neutrudni moči živega v nas, ki se noče sprijazniti s tem, da stvari odhajajo. Je tudi pesem o čutni moči spomina. Jezik je bogat, metaforika raznolika, izvirna in dosledno izpeljana ter zaokrožena. Eros je tematiziran zelo drzno, a kljub temu prefinjeno in zastrto, kar kaže na odlično jezikovno veščino. Izmenjevanje daljših in krajših verzov ustvarja v pesmi poseben, melodičen, a kompleksen ritem neenakomernega valovanja, kar je tudi prispodoba za življenjske dogodke. Kljub čustvenosti se popolnoma izogne patetičnosti, uporablja pa tudi široko paleto pesniških sredstev. Zna odpreti temo, orisati vzdušje in zna tudi postaviti piko tako, da osupli obstanemo.

sobota, 09. junij 2012

Spomladanske vode tečejo prehitro





Češnje so bile letos sladke in sočne kot že dolgo ne. Zjutraj jih je nabrala celo naročje, ravno prav zrelih, kar padale so ji v jerbas, ki ga je držala pred seboj, smejalo se ji je, da so se drobne jamice zaoblile v kotičku ustnic in potem je bil njen obraz videti kot kakšna prifrknjena slika, pa nič zato, bilo ji je malo mar, da je le lahko segla z roko med zrelo sadje in si ga z užitkom tlačila v usta.
Počasi, a previdno je ugriznila v sočno meso, narahlo posrkala sok, ki je pritekel ob straneh, potem pa je vse skupaj pogoltnila s peško vred.
Drobno se je nasmehnila, vedoč, da tega ne bi smela početi, lahko se pečka zagozdi v slepiču tako kot se je nekoč očetu, da so ga sredi noči naložili v rešilni avto in odpeljali v bolnišnico na Jesenice. Žal so morali z operacijo počakati, ker je bil še zmeraj pijan kot klada, sploh se ni nikoli dodobra streznil, ampak Lucija ni bila taka, ona je tisti dan popila le enega ali dva borovničevca, sladka, da jo je stresel gnus, ampak morala ju je zliti vase, ker ji je bilo slabo in je bruhala, pa ni želela, da bi jo videla mama, ker bi takoj kaj posumila.
Pobrala je vejo, ki je ležala ob ribezovem grmu, premišljeno je dvakrat udarila po deblu, upajoč, da se bo trhel les prelomil na dvoje, vendar se to ni zgodilo.
Začudilo jo je, mar sem res tako slabotna, da ne morem raztreščiti te preklete trehnobe, si je dejala, ker ji je postalo tudi nerodno, nenazadnje so jo vsi, daleč naokoli, poznali, ker je nekoč v potegu tovornjaka z vrvjo premagala Gustija, najmočnejšega dedca na vasi, da so se mu od tistih dob vsi smejali in se iz njega norčevali, češ, da ga spravi na kolena ena baba, pa še blondinka povrhu.
Niso pa vedeli, da sta bila z Gustijem par.
Ja, pa kaj potem, če je bil on poročen in je imel sitno in nemogočo ženo pa dva otroka, saj to danes ni važno, povsod piše, da si moraš vzeti, kar ti srce zaželi, da deset zapovedi nič več ne veljajo, kvečjemu za stare mamce, ki vsak dan, med jutranjo mašo, žebrajo rožnkranc v cerkvi in jim je malo mar za sladkosti, ki se tam zunaj ponujajo na krožniku.
Bilo ji je preprosto dolgčas, ni imela kaj početi, naslanjala se je na leseno mizo na vrtu pred slaščičarno, vsi okoli nje so lizali sladoled, ona pa bi raje lizala kaj drugega, a trenutno ni imela nikogar, ker so ji šli moški že malo na živce, včasih je imela občutek, da jih ne prebavlja več, ni bilo važno, ali je bil Pepe, Luka ali Bojan, vsi so na koncu omagali, potem pa so zabasali srajco za hlače in odšli na pivo, kjer so do onemoglosti in do zgodnjih jutranjih ur čvekali o dogovoru med Ferrarijem in Coughlanom.
Medtem ko je nervozno potrkavala s prsti, se je obnjo podrgnil Gusti, ker ni mogel drugače mimo, bil je na kolesu, ves poten, zagorel, pod pazduho so se mu širili mokri madeži tja do hrbta, bilo je vznemirljivo zaduhati moško telo tako blizu, na dosegu roke, kolesarske hlače so več odkrivale kot skrivale in Lucijo je v hipu prijelo, da bi stegnila roko in ga prijela za jajca, stisnila in malo pognetla, da bi tisti one planil pokonci in se naščeperil kot kakšen petelin na gnoju, da bi ga potem lahko dala v usta, zadovoljno in strastno, ter ga goreče posesala, kar bi ji bilo všeč, in bila je prepričana, da Gustiju tudi, saj je imel doma eno dolgočasno babše, ki ni bila za nobeno rabo, po cele dneve je grela stol na pošti, kjer je bila v službi in vohunila, kdo je komu pisal, pa kdo je dobival opomine in pisma s sodišč.
Gustiju se ni niti sanjalo, kaj se plete v Lucijini glavi, naročil si je pivo, ga takoj odprl, kar z zobmi kakopak, in ko mu je steklo po grlu, je njegovo adamovo jabolko poskakovalo, Lucija je bila vsa hrepeneča in mokra, priliznjeno se mu je smehljala, vroče si je želela, da bi jo opazil, se je dotaknil, in se zagrebel vanjo, nagonsko je slutila, da bi ji to prijalo in v hipu je sklenila, da ga bo, zlepa ali zgrda, pripravila do tega, da bo to res storil, da jo bo povaljal kot jo doslej ni še nihče, potem pa bo lahko šel, od koder je prišel, njej bo vseeno, ko bo enkrat dobila svoje, tisti šus med noge, ki si ga tako strastno želi, le da je pravih dedcev premalo in zato je bilo tudi šusev malo manj kot nič.
Ampak Gusti sploh ni bil tako neumen, za kakršnega ga je imela Lucija, nekaj mu je reklo, kaj se plete v njeni glavi, drobno se je nasmehnil, ko je malo bolj na glas postavil polokano steklenico nazaj na pult.
A boš ti tudi enega, jo je pobaral, ne da bi jo pogledal, tako da ni videl, ali je prikimala ali odkimala. Pomignil je natakarju, da je prinesel še dve pivi, in ko je steklenico porinil proti Luciji, jo je ta spretno ujela, se nasmehnila in pokazala dve vrsti brezmadežno belih zob, ki so se za trenutek zasvetili v sončni svetlobi kot niza biserov in z ustnicami je izoblikovala poljub, češ, tukaj ga imaš, v zahvalo za pivo, on ji je pomežiknil, se pomaknil za ped ali dva proti njej, jo vprašal, kako si kaj, ona ga je pogledala  izpod čela, si popravila koder las, malo so že pobledeli na vročem soncu, a še vseeno so bili živahni, svetleči in polni ognja, skomignila z rameni, da še nikoli bolje, da uživa, ker je poletje in ker ji je dobro in ker je vse tako kot se ji zdi, da mora biti.
Gusti je imel že na koncu jezika, da bi malo potarnal, saj mu je zadnje čase šlo vse na živce, z ženo sta imela cel kup težav, predvsem zaradi tašče, ki se je vtikala prav v vsako stvar, ki ji je prišla pod roke,vohunila je za njima tudi tedaj, ko sta bila v kopalnici, za njima je čedila straniščno školjko in imel jo je na sumu, da je vsako jutro prevohavala rjuhe, ker je želela vedeti, če sta ponoči počela še kaj drugega kot spala.
Pred dnevi se je prebudil ves poreden in crkljiv,  potipal je okoli sebe, toda žena je še odšla v službo, potem mu je roka kar sama zlezla tja dol, malo se je poongavil, prišlo mu je hitro, sploh se ni zavedel, da je posvinjal še odejo, ne samo rjuho, odhitel je pod tuš, s hitrimi koraki, poskočno kot včasih v fantovskih letih, tudi počutil se je podobno, lahek in dremuckast.
Šele popoldan, ko se je vrnil domov in videl taščin bes v očeh, pa gnus, ki se ji je risal na obrazu, se je domislil, čemu zganja stara tak cirkus, obšel ga je sram, istočasno pa tudi kanček zmagoslavja, naj ve, babnica sitna, da se mu fučka zanjo, a sem Gusti ali nisem, ampak ženska je držala jezik za zobmi, čudno, žena tega ni izvedela in zato se je počutil kot bi nekaj delal za njenih hrbtom, kar se mu ni zdelo prav.
Pogled mu je zdrsnil po Lucijinem hrbtu, bil je slok, in vitek, všeč so mu bile njene prsi, ravno pravšnje za mečkanje in gnetenje in predstavljal si je, kako bi se zakopal v njen vrat, ga pokril s poljubi, medtem ko bi Lucija….o ljubi bog, ni smel več misliti na to, ker ga je tisto tam spodaj izdalo in se pričelo premikati, Lucija ni neumna, takoj bi vedela, čemu, on pa za kaj več kot malo čveka ni imel časa, moral je še pokositi okoli hiše in  obrati slive, vsaj tako je obljubil.
Komarji so te popikali, je nenadoma zaslišal Lucijo, govorila mu je tik zraven ušesa. Sunkovito se je obrnil, se pogladil po roki, z malo nejevere, saj ni ničesar čutil, pa vendarle. Tam je bilo cel kup rdečih bunkic, rahlo so skelele, toda ker je bil poln adrenalina in napetosti, ni ničesar čutil, vseeno si je oslinil palec in s slino pomazal drobne ugrize, vrag jih vzemi, zakaj se ni vzel s seboj Autana, ampak sedaj je, kar je.
Bom jaz, je tiho šepnila Lucija in nenadoma je na koži začutil njeno hladno dlan, nežno se je premikala proti komolcu in za seboj puščala mokro sled.
Zdelo se mu je, da se mu je v hipu svet postavil na glavo, skozi žile mu je šinilo na milijone električnih iskric, drobni valovi, so se zaplezali po njegovi koži kot okruški žerjavice, pa nič ni mogel narediti, stal je pri miru, čeprav so se mu tresle noge, bil je ves šibak in trd, a tudi mlahav, izgubljen in poln nečesa, čemur ni vedel imena, čutil je le, da ga je Lucijin dotik uročil in zbegal, mogoče je bilo temu krivo tudi kolesarjenje, kdo bi vedel.
Nenadoma je zinil, povsem spontano in nenamerno, ej, pojdiva, meni je tukaj vroče kot hudič, pa se mu je le nasmehnila, ga narahlo čofnila po napeti riti, sledila mu je, ker se je bala, da bi ji ušel, bila je ravno prav željna njegovega telesa in ji ni bilo mar, če so ju nekateri začudeno opazovali, vendar se je videlo, da nikomur ni niti na kraj pameti padlo, kaj se je ravno prej spletlo med njima, še manj pa, kaj nameravata.
Kot da bi se dogovorila, sta se oba ustavila za Dolenčevo hišo, normalno, saj je bila prazna, nihče več ni živel v njej, kar je zet zadavil taščo in zaklal tasta, vsi so se je izogibali, menda je tam okoli strašilo, kdo ve, Lucija je zavila z očmi proti nebu, zahvaljujoč se za zmešanega zeta, kajti  takoj zatem, ko sta odškrtnila vrata, sta si lahko planila v objem, njuno hropenje je votlo odmevalo v na pol prazni veži. On ji je mečkal prsi in ona je dovolila svojim rokam, da so se sprehajale po njegovem telesu, njene ustnice so bile hlastajoče, zahtevne in lačne kot da že sto let ne bi čutile moškega, pa to ni bilo res, ravno zadnjič sta se dala dol z direktorjem v Kriznem centru za mladostnike, kjer je bila zaposlena kot psihologinja, bil je en niče', mlahav, ampak Lucija si je le želela poizkusiti, če to, kot so pravili, drži.
Gusti je bil nekaj posebnega, izjemen, pravi dedec, močan, kot kakšen Martin Krpan, toda tudi ona ni bila nič slabša. Bila je čvrsta in jedra, Gusti je včasih zajavkal od bolečine, če ga je stisnila za spoznanje preveč, toda potem je zamljaskal od zadovoljstva, zaganjal se je vanjo, želel jo je pritisniti ob steno, toda ni mu dovolila, počasi, korak za korakom, sta se pomikala proti kamri, tam sta včasih ležala pokojna, na vsak način se je želela uleči na tisto posteljo, razširiti noge, ga ukleniti ter posrkati vase, hotela je, da bi uvidel, da tako kot z njo ne more biti z nobeno, želela je, da bi jo častil po božje, se ji dobrikal in jo prosil, ampak ne, Gusti že ni bil tak; preprosto si je vzel, česar se mu je zahotelo.
Kar samo se mu je smejalo, ko je z zobmi razgalil njen popek, bil je nežen in ljubek, povsem drugačen kot je pričakoval. Zasesal se je vanj, hlastajoče, da je nekajkrat kriknila, več ne. Prav, si je rekel, bomo videli, kdo bo koga.
Vseeno mu je bilo, če za seboj pusti sledi drobnih ugrizov, uvidel je, da ji je všeč, če je na trenutke grob, čeprav ga je potem prijela za lase, močno in strastno, tedaj je vedel, da mora odnehati.
Rjuhe so za čuda dišale po svežem lovorju, nenavadno, ga je prešinilo, medtem ko je vlekel s sebe kolesarske hlače, nenehno so se mu zatikale, ti vrag, ampak končno se jih je znebil, potem je šlo laže, skočil je nanjo, da je na glas zaječala, in potem, namesto da bi sopla kot je pričakoval, se je pritajeno smejala, ga spodbujala, šlatala in lizala, da je končno znorel, oh, ne, zblaznel je, ne vedoč, kaj dela, zadrl se je vanjo, nenadoma, ne da bi jo pustil do sape, in potem se mu je zazdelo, da se mu bo zmešalo od vsega, kar je čakalo, da plane na plan, z vso močjo in strastjo.
Prideš tudi jutri, je vprašala čez čas stvarno, s povsem normalnim glasom.
Nič več ji ni podrhtaval, le tako glasna ni bila kot običajno.
Prevalil se je na bok in jo gledal, zdela se mu je drugačna kot običajno, morda zaradi medle svetlobe, ki je vdirala med zavesami, ali kar tako, ker je bil po ljubljenju zmeraj malo zmeden in odsoten.
Hej, ali nisi ti nekaj imela s tem Dolencem, vsaj ljudje so tako govorili.
Več kot minuto je bila tiho kot bi jo zasačil z eno roko v tujem žepu, potem pa ga je pogledala naravnost v oči, s tisto čisto in smelo nedolžnostjo, ki ga je zmedla in pritisnila ob steno.
Nekaj je bilo res,  se je odločila, da mu prizna, medtem ko mu je položila dlan na kosmate prsi.
Povedala mu je, da je bil zmešan kot kurja čreva, zmeraj ji je govoril, da jo bo ubil, ko se je bo naveličal. Potem, ko mu ni bilo več do nje, se ni upal, bil je reva, cagovec, šel je domov, ves razjarjen, ker mu ni dovolila, da bi na kozolcu še enkrat zlezel vanjo.
Na poti je do smrti povozil neko žensko, nato pa zbežal, ogabnež.
Da ne boš mislil, da me kaj peče vest, še zdaleč ne, bil je bedak, in prav mu je, da je v arestu, še petindvajset let ga ne bo ven, capina nemarnega, bil je oblasten, še v postelji ni snel kravate, tudi nogavice je moral imeti zmeraj na sebi. Ogabno, ampak nekaj me je vleklo k njemu, saj ne vem več kaj, mogoče to, da je bil malo čuknjen.
Gusti se je previdno odmaknil, toliko, da ni bilo videti sumljivo, potem je nepremično obležal, ona je še kar naprej govorila, tudi o tem, da jo vznemirja, ker leži v postelji, ki je bila nekoč polna krvi in groze.
Sedaj pa se še enkrat izkaži, mu je ukazala z zamolklim glasom. Grobo ga je zagrabila med nogami, nato se je zavalila nanj, s čvrstimi joški se je prisesala nanj in se strastno in hropeče drgnila ob njegovo brado.
 Toda Gusti ni mogel, če me ubiješ, ne morem, je zaječal, ves prestrašen in z grozo v očeh, brcnila ga je s postelje, da je telebnil na tla, kakor je bil dolg in širok, potem pa se je hipoma pobral, planil skozi vrata, bos in nag, vseeno mu je bilo za Adidasove copate, četudi je dal zanje več kot 300 evrov, naj gredo k vragu, da le on pride na varno, domov, ni hotel, da bi ga coprnica uročila in posesala, ampak Lucija se je le na glas krohotala in se tolkla po kolenih.
Ko je bilo okoli nje spet vse tiho in je bila sama, so ji solze pritekle po licu, pa sploh ni vedela zakaj.