Google+ Followers

torek, 04. september 2012

v sosodnjem mestu je vse lepše

Nekoč se je Šnitka dolgočasila. To se je sicer dogajalo sila poredko, a kadar je do tega prišlo, je bila sitna in zato so jo vsi pustili pri miru.
Slonela je na oknu in gledala na ulico. Po ustih je valjala žvečilni gumi, a žvečiti se ji ga ni ljubilo.
Na drugi strani ulice je zagledala deklico z dolgimi lasmi in privihanim noskom, ki jo je na videz poznala. V hipu se je spomnila, da sta se lani poleti pošteno zlasali zaradi rdečega zamaška, ki sta ga istočasno zagledali v peskovniku. Ko sta se pomirili, se nista mogli odločiti, katera ga bo odnesla s seboj domov.
»V sosednjem mestu imajo lepše trgovine kot pri vas,« je zaklicala deklica, ki ji je bilo ime Nika.
Šnitka se je namrščila, rekla pa ni nič.
»Tam rastejo rože z velikimi cvetovi,« je obiskovalka navdušeno mahala z rokami in vihala nosek nad tulipani, ki so cveteli na gredicah v parku.
»Pha,« se je namrdnila Šnitka in narahlo pomigala z ušesi.
Nekaj časa sta bili obe tiho. Nika se je prestopala z ene noge na drugo, se naslanjala na ograjo in čakala. Na srečo je bila Šnitka preveč lena, da bi se ji dalo prepirati.
»To še ni nič,« je nadaljevala Nika.
»Ko bi ti vedela, kaj se mi je zgodilo včeraj...«
Šnitka je za spoznanje nagnila glavo. Njena radovednost se je prebudila, zazehala in zastrigla z nevidnimi ušeski.
»Bilo je nenavadno,« je nadaljevala Nika, kajti zdelo se ji je, da jo Šnitka bolj pozorno posluša
''Toni so plesali gor in dol po notah in se lovili iz enega prostora v drugega kot bi bili živi.«
Šnitka je že drugo leto igrala na klavir, zato je zelo dobro vedela, kaj so to intervali, akordi, prime, kvarte in sozvočja. Znala je narisati violinski ključ, že zdavnaj pa se je spoprijateljila tudi s polovinkami, četrtinkami in drugimi toni, ki jih je izvabljala iz črno-belih tipk. Nikoli še ni doživela, da bi se ji toni uprli in ji ponagajali.
Deklica je zacepetala in v ušesa ji je hušknil val rdečice, ker je bila Šnitka še zmeraj kar tiho.
»Tudi kruh je v sosednji ulici boljši kot v vaši, da veš!«
Tedaj se je Šnitka na ves glas zasmejala.
»Nihče ne speče boljšega kot moja babica Neža.«
»To se samo tebi zdi, ker nisi še nikoli poskusila kakšnega drugega,«je vztrajala Nika.
Vse dokazovanje je bilo popolnoma odveč, ker je Šnitka ostajala neomajna. Še več: vse skupaj jo je pričelo celo jeziti.
»Potem so tudi fantje in punce iz tistega tvojega mesta boljši prijatelji kot smo mi, ki živimo tukaj?«
Okoli prsta si je ovila pramen las in potrpežljivo čakala, kaj ji bo odgovorila Nika.
»Ja…mislim…prav všeč so mi…živijo v lepih hišah in Tea ima doma psa.«
»Tudi jaz imam psa, mar si pozabila?« ji ni ostala dolžna Šnitka.
»Res ne razumem, zakaj ti tukaj, pri nas, ni všeč?«
Deklica je na široko odprla usta kot bi hotela nekaj reči, potem pa je zamahnila z roko, se obrnila in ni je bilo več.
Šnitka se je zadovoljno počohala po laseh in pričela vneto žvečiti žvečilko. Postala je tudi lačna in že ob misli na babičin kruh, ki ga je mama hranila zavitega v bel prt, so se ji pocedile sline.
Medtem ko je lezla z okenske police, je zagledala miško Tilčko, ki je še zmeraj vlekla na ušesa vse, kar se je dogajalo okoli nje.
»Si prisluškovala, kajne?«jo je smeje pobarala Šnitka in se sklonila bliže, da bi jo bolje slišala.
Miška se je drobno zahihitala:«Saj me poznaš in veš, da ne morem iz svoje kože.«
Potem se je usedla na repek in vzdihnila:«Ne razumem, zakaj je v sosednji ulici vse drugače in lepše. Meni se sploh ne zdi.«
Šnitki ni bilo preveč do tega, da bi razpredala še o mišjih problemih, kajti bila je lačna in zato še bolj sitna kot po navadi.
A miška Tilčka kot da bi videla, kam pes taco moli.
»Moja hiška mi pomeni največ na svetu. Pa tudi brez tebe, Šnitka, ne bi mogla živeti en sam samcat dan.«
To priznanje je bilo tudi za Šnitko preveč. Sklonila se je k miški in jo pobožala po hrbtu. Tej so se zasvetile oči in z enim samcatim zamahom repa je obrnila na mišjem radiu gumb, da so se iz njega vsuli do, re, mi, fa so, la in ti ter napolnili sobo s svojimi poskočnimi melodijami. Poskakovali so po notnih črtah, se prekopicevali  in se dvigovali pod strop. Miška je zagrabila Šnitko, smejali sta se ter na ves glas prepevali Marko skače po zeleni trati.
Nika, ki je na skrivaj oprezala izza vogala, je trmasto stiskala ustnice v tanko črto.
A glasba, ki je prihajala iz mišjega radia, je bila sila poredna. Tisti, ki so jo slišali, so se prav tako prijeli za roke in pričeli plesati. Celinke in polovinke so družno smuknile v Nikino naročje ter jo pričeli žgečkati in dregati. To so počele toliko časa, da je deklica nehala vihati nos.
Šnitka je v divjem mišjem ritmu prepevala jeeejeejeee in krilila z rokami.
Ko so se toni utrudili, je pocukala Niko za rokah:«Pridi, greva k babici Neži. Boš videla, kako nama bo teknil njen kruh z jabolčno marmelado.«
Miška Tilčka je gledala za odhajajočima deklicama, se nasmehnila in nagajivo pomežiknila. Do, re, mi fa, so, la in ti,  so se, utrujeni od napornega plesa, drug za drugim vračali v mišji radio.