Google+ Followers

torek, 08. januar 2013

Zofija




Ko sem praznovala petdeseti rojstni dan, mi je rekel Ciril:»Videti si imenitno.«
Potem se je sklonil in me poljubil na obe lici.
Globoko sem zardela, kajti njegove besede so mi godile. Še zdaleč se nisem počutila toliko staro. Vsak dan sem, že navsezgodaj, pretekla vsaj tri kilometre in od pomladi do pozne jeseni sem prekolesarila več kot tri tisoč kilometrov. A s tem, slednjim, se nisem preveč hvalila, ker mi itak ni nihče verjel.
»Števec na kolesu kaže narobe,« je rekla Zdenka, ko smo pozno popoldne sedele ob kavi in torti. Zdelo se mi je samo po sebi umevno, da povabim prijateljice, kajti okrogla obletnica se ne zgodi vsak dan.
»Pokaži mi roki,« se je Dita, ki je bila zdravnica, odločno nagnila čez mizo.
Ubogljivo sem zavihala rokave.
S spretnimi prsti me je pretipala od ramena pa tja do prstov.
»Preveč ohlapno,« je nazadnje zaključila in si obrisala roko v papirnat robček.
Začudeno sem jo pogledala.
»Kako ohlapno?«
»Če res toliko kolesariš, bi morala imeti bolj čvrsto mišično maso,« je bila neizprosna.
Zasmejala sem se.
»Ne nori! Saj ne kolesarim zato, da bi zmagovala na maratonih.«
»Mogoče popiješ premalo vode?« se je po zadnjem grižljaju peciva pritaknila še Nives.
Ženske!
Lahko bi vedele, da taki pogovori za tisti dan niso ravno spodobni. Morale bi biti prijazne in ne bi smele skopariti s komplimenti.
»Slišala sem, da je eno kap, ker se je na stara leta preveč naprezala,« je dejala Alenka sočutno in me nežno pobožala po prstih, s katerimi sem nervozno cefrala papirnato servieto.
Dita se je ponovno vzravnala in me resno pogledala: »Ateroskleroza je v Sloveniji izredno razširjena in neposredno ali pa vsaj posredno povzroči skoraj polovico vseh smrti.
Ker povzroča tudi možgansko kap in odmrtje nog, je eden od pomembnejših vzrokov za invalidnost, zlasti pri starejših. Ne pozabi tega.«
Bilo mi je, kot bi me s kolom po glavi.
»Nobene ateroskleroze nimam!« sem nemočno protestirala in čutila sem, da se mi v grlu nabirajo solze.
»Mičkeno jo ima vsaka. A šele po petdesetem letu,« je bila neizprosna Tea, ki je bila do sedaj tiho in je zadnjih deset minut nekomu pošiljala smse enega za drugim.
Seveda, ona si je tako pripombo lahko privoščila, kajti do petdesetega rojstnega dne jo je ločilo najmanj sedem let.
»Ljuba moja, tudi sama dobro veš, da  si že v meni in da je tvoj hormonski sitem porušen …,« je hotela nadaljevati Dita, a sem ji vskočila v besedo.
»Z mojimi hormoni je vse, kot mora biti,« sem jo prekinila.
Prijateljice so hkrati dvignile glave in me pogledale.
»Nemogoče,« je čez čas pripomnila Alenka. »Od tebe sem mlajša vsaj tri leta in … in … ni vredno izgubljati besed.«
»Že dobro leto se filam s tabletami,« je navrgla Nives in v glasu ji je bilo čutiti razkačenost.
Simona, ki je bila še gospodična, je vsa zardela povzdignila glas:»Zofija, ti se šališ z nami.«
Zdelo  se mi je krivično in nepošteno. Mislila sem, da so moje najboljše prijateljice, a se je izkazalo, da bi me najraje pokopale, če bi me le mogle.
»Spet pretiravaš!« se je oglasila Nives, ki se je že malo umirila.
»Prišle smo, da ti pomagamo in ti stojimo ob strani, ti se pa iz nas norčuješ in se nam lažeš.«
Nemočno sem zakrilila z rokami.
»O tem, da si prekolesarila čez 3000 kilometrov, ti verjamejo le norci, me ne!«
Dita se je vzravnala in videti je bila zelo odločna.
»Če nimaš menskih težav, je s teboj nekaj narobe. Kakšna genska napaka, na primer.«
Zdelo se mi je, da so se moje prijateljice vidno oddahnile.
»Misliš, da bo to držalo?« se je, z glasom polnim upanja, nagnila čez mizo Alenka.
»Seveda. In pri ženskah kot je Zofija, se je potrebno bati nenadnega hormonskega šoka. Lahko se ji to zgodi celo na kolesu, pod tušem, v postelji, med seksom …«
Že sem hotela protestirati, a sem se zadnji trenutek ugriznila v jezik.
Tea, ki je vedela, v kakšnih mukah sem se lani ločila, me je nežno objela okoli ramen.
»Vse, kar se ti dogaja, je posledica hudega stresa, verjemi mi. Me, ki te imamo rade, ti bomo še naprej stale ob strani in te podpirale. A nekaj te lepo prosimo: ne laži nam, kako ti je dobro, ko pa vse vemo, da temu ni tako. Že to je grozno, da imaš petdeset let.«
Ostale, ki so strmele vame, so kimale in v njihovih očeh je bilo polno sočutja in usmiljenja.
V tistem trenutku me je prešinilo, da sem odpovedala zmenek z Janezom in da bi lahko, če ne bi sedela Pri Petričku  s svojimi najboljšimi prijateljicami, ležala v njegovem objemu in kdo ve, kaj bi se zgodilo, ko bi me stisnil k sebi in poljubil.
V meni se je nekaj prelomilo, naslonila sem se na mizo in bridko zajokala.
Prijateljice so bile srečne. Čutile so, da njihova prisotnost ni bila zaman.

petek, 04. januar 2013

Pravljice iz kuhinje


Spominjam se decembrskih dolgih večerov, ki so se vtihotapili skozi vrata že sredi popoldneva.
''Kaj bomo počeli?'' so spraševali otroci, in se mi motali pod nogami.
Včasih smo se posedli k oknu, ki je gledalo na ulico. Šteli smo luči, opazovali snežinke, ki so padale izpod neba, najpogosteje pa smo si izmišljali pravljice. Takšne, čisto prave, le da so namesto Rdeče kapice in princev nastopali oni. Čas je v igri zelo hitro tekel med prsti in ko je prvi zasitnaril, da je lačen, sem vedela, da mu bodo kmalu sledili tudi ostali.
''Kaj bomo jedli?'' jih vseeno vprašam, čeprav sem že v naprej vedela, kakšen bo odgovor.
''Palačinke!'' so vzkliknili v en glas. Z njimi se je odprl povsem nov svet, ki je buril domišljijo. Idej, kaj početi, ko smo enkrat žvrkljali jajce, mleko in moko, je bilo nič koliko.
Najpogosteje smo v zmes narezali jabolčne krhlje, ki smo jih pred tem potresli s cimetom in sladkorjem. Z nemalo potrpežljivosti, ker so se sline že obilo cedile, smo jih popekli v ponvi, jabolčno meso se je v tem času zmehčalo, in medtem ko se je masa za palačinke že od daleč zlatorumeno smehljala, je najstarejši  posnel smetano s skuhanega mleka in jo kot snežene kepe nadeval po krožniku. Tomaž je v skodelici stopil dva ali tri smrekove bonbone, ki so ohranili tako barvo kot tudi aromo. Ko smo se posedli za mizo, se je domišljija vnovič razvnela, tokrat na račun palačinke, ki se je znašla v smetanovem snežnem metežu, obdana z zelenimi bonbonastimi zaplatami, ki so predstavljale širne gozdove, v katerih se skrivajo lačni škratje- torej mi. Tudi potem, ko smo že imeli televizijo, so otroci ob takšnih pravljičnih pojedinah pozabili nanjo.
Nekaj posebnega so bile borovničje princeske. Teh smo se lotili takrat, ko je bil kdo bolan in je bilo potrebno zlepa ali zgrda oddati v kašljajoče grlo tudi kaj vitaminov. V ne prevročo ponev smo zlili krepko zajemalko mase za palačinke, potem pa smo naredili očke iz borovničje čežane, usta iz zmrznjenih malin, namesto noska smo dodali ščepec naribanega rumenega korenčka. Princesko so ''varovali'' junaški princi, a zanje je bilo potrebno imeti precej domišljije, saj se je slivova marmelada hitro razlezla na vse strani. Toda namen je bil dober. Bolniku so se zaiskrile oči in četudi je že ves dan odklanjal hrano, je od borovničje princeske običajno ostala le žlica.
Jedi, ki se jih je dalo narediti iz osnovne mase, so sodile tudi v prve družinske kuharske lekcije.
Otroci so iz šole prihajali lačni, in kaj je bilo lažjega kot to, da so se sami naučili pripraviti malenkosti za pod zob. Solata je bila zmeraj v hladilniku, v zmes za palačinke pa so enkrat stresli sesekljano meso iz nedeljske goveje juhe, drugič spet kakšno cvetačo, špinačo, ješprenj, ostanke rižote, starega kruha. Naučili so se, da je potrebno hlebček v ponvi večkrat potrpežljivo obrniti, včasih se jim tudi ni posrečilo, a nič ne de: vaje so iz njih z leti naredile prave mojstre.
Ista zmes je bila koristna na več načinov. Najprej kot priloga k solati ali mesu, potem pa še za posladek, v katerega smo stresali sadje, na krožniku pa se je, zlasti poleti, znašel še sladoled.
Palačinke so bile kot nalašč tudi za praznovanja. Si predstavljate deset, dvajset otrok, ki mirno in željno čaka na svojo palačinko, ki jo potem namočijo v skutin nadev, marmelado, sveže maline? Je ni mame, ki ji srce ne bi zaigralo ob pogledu na mlaskajoča usta, v katerih izginjajo sladke dobrote!
Včasih, da je bilo malo drugače, smo si jih privoščili tudi sredi snežnih poljan. Posedli smo na sani, prižgali plinski kuhalnik in vroče palačinke so grele premražene dlani.
Kako se vam slišijo ''Zakajčkove srajčke''? Nenavadno, kajne? A verjemite, nič posebnega niso. Zanje so se žrtvovali korenčki, kuhani v vodi skupaj z zelišči, potem smo jih, da jih ne bi zeblo, zavili v topel plašč palačink. Po potrebi sem jim, če so bile oči premalo lačne, dodala še kakšno žlico paradižnikove mezge ali grobo zrezano čebulo, prepraženo na domačih ocvirkih.
Včeraj, ko je, prvič letos, naletaval sneg, sem se po dolgem času spet spomnila na palačinke. Bile so povsem vsakdanje, takšne, kot jih narediš mimogrede, z levo roko. Vnuk Žiga, ki mi je delal družbo, je hotel od blizu videti, kaj počnem. Vdala sem se v usodo, pričela sem mu pripovedovati pravljico o junaku, ki si je s palačinkami pozdravil  smrkavi nos.
Hči, ki je ravno takrat stopila skozi vrata, se je na ves glas zasmejala in rekla:''Poglej poglej, zgodovina se ponavlja.''  A pozneje se tudi ona ni branila ''širnega Rdečega morja'' iz kakijev, po katerem so ''plavale'' palačinkaste ladje s sladkim nadevom na svojem krovu. Bilo je nepozabno: tri generacije smo sedeli na tleh in lizali prste, ki so dišali po nenavadno okusnih ''kuhinjskih'' pravljicah.