Google+ Followers

nedelja, 31. marec 2013

fairytale: Blueberry Princess

Blueberry Princess

Granny Agnes opened her window and shouted . “Children, Children, can you please be quiet for a few minutes?”
“No way!” Slicy, Gertie, Blaise, and Thomas burst out laughing and continued to play in the yard.
“ Go to the forest and pick me a basket of blueberries. I will lie down for a while to give my old bones a long needed rest.”. said granny with a pleasant wink.
“How come we did not think of that earlier.” shouted Slicy, and hurried home to fetch a basket.
“Slicy! Make sure you have your boots on so that nothing will sting you on the soles of your feet!”her mother commanded, with concern.
One after another, they turned on to the forest path which wound between the mowed meadows. They stopped to fill their water bottles in the near by stream.
“Last year the Fern Dwarf helped us find the blueberries,” remembered Blaise.
“He showed us the most hidden spots,”remarked Slicy.She looked around cautiously, hoping that he would show up again.
But, the Dwarf was not there..
They waited for a while and then laid down their cannikins and baskets on the nearby stump,and ran into the blueberry bushes. The blueberries were  sweeter than ever before.So they dropped the first one in the small pot, and the second one ended in their mouth.
All this time, they were laughing and telling each other jokes. If they heard birds singing, they became quiet for a moment trying to guess which bird it was.
Suddenly, they heard sad crying from the heather.
“Hush,” whispered Slicy, and then they all moved carefully behind the nearest tree.
Thomas tip toed closer to the sound.
Between the red heather he beheld a tiny girl sobbing inconsolably.
He waved his hand to his friends who moved in closer.
“Why are you staring at me? Can’t you see that I am in a bad mood?” said the voice from the ground.
The friends looked at each other.
“Let us help you!” volunteered Thomas.
“No one can help the Blueberry Princess!”


The children sat down on the ground and waited.
“Can anyone tell me why the moss is green?” a sad voice asked from below the heather.
 “I have no clue!”Blaise confessed honestly.
“Why is heather red and not blue?” The Blueberry Princess continued to be angry. “Why must I be what I am and not the Snow White or Cinderella instead?”
“Maybe it is better that you are not Snow White. You would sting your finger, and that would be very painful,” said Slicy trying to comfort her.         
“It was not easy for Cinderella also. She had to tidy up and clean the house all the time”. Gertie frowned, since she did not like such work at all.
Blueberry  Princess  raised herself on her feet. She was just a bit more than a
hand span tall. She pulled her small magic wand from her pocket and waved it.
However nothing changed. The blueberries kept swinging happily on their bushes.
“Did you know that the sun shines because of me and that the birds sing just for me,” she asked the children arrogantly.
They all simultaneously burst out into laughter.
“That is not true. They  teach us in school that the sun warms all people. Nobody even mentioned you!”
Blueberry Princess made “pf” and “pf” sounds again and proceeded to lock herself into her small green castle.
The children were fidgeting on the spot in embarrassment  for a while, waved their hands and decided to tackle the blueberries again.
The sun was already in the middle of the sky when they heard tiny steps behind them.
“I can conjure up full baskets of blueberries if you want,” offered the mysterious princess. This time she was much friendlier than she was  a while ago.
“I’d rather that you would not,” answered Blaise.
“ Blueberries are much tastier if we pick them ourselves. Our mothers would not believe our story if we said that you conjured then up for us,”explained Slicy.
But the princess did not listen to them. She waved her small wand and magically the cannikins were filled with the forest fruit in a flash.
She waved again and this time their pockets began to hang under the heavy weight of the sweet fruit.




When she waved for the third time, the blueberries entangled themselves into the children’s hair.
The children did not know what to do. They did not dare to move.
Frolicking and waving her magic wand, the princess ran up and down the path. Pretty soon, all the blueberries growing in the forest found themselves in a large pile .As luck would have it, precisely at that moment, the doors to the blueberry castle opened and at the doorstep appeared a regal queen with a big crown on her head.
“Oh, here you are , you naughty child,” called the queen as she noticed the princess waving her magic wand. She immediately took it from her hand.
“As a punishment  for your wicket deeds, you will have to attend a school for witchcraft for two more years!” commanded the queen.
“Don’t hold a grudge against her,”she said, turning to the children.”Sometimes she is so headstrong that I do not know what to do with her,” complained the queen.
“Can you help me return all the blueberries to where they were?”
Slicy, Blaise, Gertie and Thomas nodded. They began carrying the blueberries from one bush to another and fastening each one back onto their branch until it became pitch dark.. They were very tired at the end but nevertheless, glad that the forest looked just as they had found it.
They kept only the blueberries that were left in their cannikins.They waited for the doors of the blueberry castle to close.Through the small windows, they saw how the princess got into her bed , covered herself with a blanket and fell asleep.
The children were very tired when they returned back home. Granny Agnes was already anxiously waiting for them, asking where had they been for so long.
They told her the truth.
Granny burst into laughter and flashed her eyes.
“I know that you were wandering around the forest, what else!”
But when they showed her their full cannikins, she was not quite sure whether they were pulling her leg or the story of the Blueberry Princess was true.




sobota, 30. marec 2013

Angina iz Zakajčkove ulice

V Zakajčkovo ulico je prišla Angina.
»Lepo je tukaj,« je rekla in sedla na klop.
»Zdi se mi, da bom kar malo ostala,« je še dodala in se zahihitala.
»Nikar!« se je ustrašila mama.
»Naša ulica je pusta in dolgočasna.«
»Nobene zabave se ne bo našlo zate,« se je razjezil očka in vlekel pipo.
»Spečem ti najslajše kolačke,« se je ponudila teta Mica.
«Samo odidi, prosim.«
»Toliko težav prinašaš, da jim še jaz nisem kos,« je dodalo še Sonce in Angino frcnilo po licu.
»Le počakajte, še žal vam bo, ker ste tako negostoljubni!« je ta požugala s prstom in odprla torbo z bacili.
Potem je neopazno smuknila v Tanjino sobo. Bacili so poskakali na posteljo.
»Jo že imamo!« so zavpili.
»Vročina? Kaj narašča?« je vprašala Angina.
»Narašča,« so prikimali bacili.
»Kaj pa grlo? Ali je že rdeče, zagnojeno in boleče?«
»Seveda!« so zacvilili bacili.
»Kaj še manjka?« se je vprašala raztresena Angina.
»Aha, še ščepec glavobola, kanček slabe volje, kozarec joka in zavitek slabega počutja.«
Tanja je v spanju tiho zaječala.
Njena mama je imela tanek sluh, zato jo je takoj slišala.
»Poklicala bom zdravnika,» je rekla, ko ji je na čelo položila dlan.
Ko je to slišala Angina, se je silno prestrašila. Zdravnika se je zelo bala, saj mu je vedno uspelo, da jo je napodil stran.
Mama je ostala doma pri Tanji. Sedela je ob njej in ji prebirala pravljice.
Spanček-Zaspanček ji je hladil čelo s pravljičnimi obkladki. Nagajivi škratje so prilezli iz svojih lukenj in ji peli pesmice.
Bacili so se drug za drugim vračali v Anginino torbo.
Angina je jezno zacepetala.
»Nisem še rekla zadnje besede!«
Potem se je pokrila s čarobno ruto in izginila iz Tanjine sobe.

sreda, 20. marec 2013

ko v srcu zdrsnem mimo




Prikazal se je popoldne, ravno je pričelo pršiti. Dež, ki je počasi polzel iz razvlečenih oblakov, je škropil po že razmočenih tleh. Le sem in tja je bilo videti kakšno zaplato umazanega snega, pomešanega s peskom in soljo.
Gledala sem skozi okno, z rokami naslonjena na polico in štela kaplje, ki so se ujele na okenski šipi.
Pes je bil star in slaboten. Čeprav ni bilo hladno, se mi je zdelo, da se je tresel od mraza. Po ulici so hodili ljudje, toda nihče se ni niti na za hip ozrl nanj, ko je postopal okoli prehoda za pešce, kot da ne bi vedel, kam bi se dal.
Potem je nenadoma prečkal cesto, rep, s katerim je mlahavo opletal sem in tja, je bil od daleč videti smešen in nebogljen. Moški z brado in črnim klobukom je prestrašeno odskočil, ko je pes šel mimo. Nekaj otrok je strmelo vanj, vendar niso imeli več kot toliko časa, da bi se mu posvetili, ker so se igrali z mobilnim telefonom in eden od fantov je drugemu grozil s pestjo.
Pes se je počasi pomaknil pod balkon, tam so bile mize in nekaj stolov ki jih še zmeraj nisem pospravila v klet, res sem bila nemarna. Utrujeno se je ulegel na razmočen predpražnik, glavo je za trenutek položil na šape, zdelo se mi je, da bo zdaj zdaj zadremal.
»Ničesar mu ne daj jesti,« je rekel Janez, ko je vstopil v sobo in ga gledal skozi balkonska vrata.
»Zakaj ne? Mar ne vidiš, kako ubog je?«
»Ne trapaj. Lahko je bolan. Nevaren. Kaj, če te ugrizne, potem ti bo žal.«
Skomignila sem z rameni.
V tistem trenutku je pes obrnil glavo in me pogledal s svojimi vlažnimi in vdanimi očmi.
Stopila sem v kuhinjo, od kosila je ostalo še nekaj makaronov in mesnega preliva. Vse skupaj sem stresla v plastično posodo, ki sem jo našla v spodnjem predalu, med zajemalkami in lesenimi žlicami.
Videlo se mu je, da je lačen. Zdelo se mi je, da je celo pomahal z repom, a nisem bila povsem prepričana.
Nataknila sem škornje in se zavila v toplo bundo. Poiskala sem šal in si ga ovila okoli vratu.
Previdno sem odprla vrata. Pes me je gledal, a se ni premaknil. Skodelica, ki sem jo držala v roki, se mi je neopazno tresla.
»Kaj pa, če je res nevaren? Tako, kot je rekel Janez?«
Ustavila sem se več kot dva metra pred njim. Od blizu je bil videti še bolj klavrno kot iz varnega zavetja sobe. Skodelico sem postavila na tla in jo počasi pomikala proti njemu.
Janez, ki me je opazoval izza vrat, je krilil z rokami in se trkal po čelu.
»Kar naj te šavsne, ampak jaz te ne bom odpeljal k zdravniku, o, ne bom!« so govorile njegove oči, s katerimi je z vsem besom streljal po meni.
Nenadoma se je pes poskušal postaviti na noge. Nagonsko sem izmaknila roko in za trenutek se mi je zdelo, da bom izgubila ravnotežje in se prevalila na tla.
Toda pes se je vnovič sesedel vase, svojega pogleda pa, kot da ni želel odmakniti s skodelice. Ne vem od kod sem vzela toliko poguma, nenazadnje je ves svet vedel, da se bojim psov kot hudič križa, skodelico sem mu porinila tik zraven gobca, na pol odprtega, toliko, da se mu je videl tudi jezik, ki je silil preko sprednjih zob.
Zdelo se mi je, da mi je prikimal. Odobravajoče. Prijazno. Mogoče celo hvaležno, kaj pa vem. S psi še nisem imela dosti opraviti. Previdno je povohal, morda se mi je sanjalo, nisem povsem prepričana, ampak v očeh se mu je nekaj zganilo, kot bi se mu povrnilo življenje.
Nagnil je glavo, povohal še enkrat in potem zagrabil kos mesa, ki je plaval v juhi med rezanci.
Nepremično sem čakala, kaj se bo zgodilo. Bolečine, ki se mi je iz otrple noge selila proti mečem in naprej do kolkov, nisem niti čutila.
»Ubogi pes, nihče ga ne mara …«
Ko sem hotela vstati, je dvignil pogled izza sklede in me vdano gledal. Nikoli nisem povsem razumela tistih, ki so živali nenehno objemali in jih ljubkovali, vendar bi v tistem trenutku, če se bi lahko povsem rešila strahu, stopila do njega, se ga oklenila okoli vratu in stisnila k sebi.
Nasmehnila sem se mu, on pa je za spoznanje dvignil rep, verjetno mi je hotel pomahati in mi reči, naj ne odhajam, da potrebuje le še minuto ali dve časa, da pride k sebi, potem pa bo vse drugače.
Na keramične ploščice pred vrata, ki so vodile na teraso, sem vrgla staro odejo, rdeče vrtnice, ki so nekoč krasile volnene niti, so že zdavnaj zbledele in so bile videti kot razlezene packe.
Napeto sem čakala, kaj bo storil.
Janez, ki je stal med kuhinjskimi vrati, je zmajeval z glavo, bentil, da me raje vrže čez prag, kot dovoli, da se garjavi pritepenec uleže na odejo.
»Ni garjav,« sem protestirala.
»Seveda je. Garjav, pa tudi umazan. Smrdi. Lahko ima tudi steklino in druge bolezni.«
»Tebi se meša. Nikogar ne maraš, razen sebe, zato gre.«
»Ti si vztrajala, da gre mama v dom. Sebe poglej, avša avšasta.«
»Tvoja mama je morala tja. Doma ni bilo nikogar, ki bi jo lahko negoval.«
»Lahko bi pustila službo, če bi ti bilo kaj zanjo …«
»Ti si nor. Dobro veš, da tega ne bi mogla storiti. Kdo bi pa potem plačeval položnice?«
»A za tega nemarnega cucka ti je pa mar, kaj?!«
Kot da bi pes čutil, da govori o njem, se je vzdignil in se otresel. Slap drobnih kapljic je odneslo po preprogi in po časopisu, ki mi je, medtem ko sem zadremala v ležalniku, padel na tla.
Še zmeraj je bil šibak, kljub temu pa je zmogel toliko moči, da se je trudoma premaknil proti odeji, me še enkrat hvaležno pogledal, nato pa se je počasi ulegel in položil glavo na sprednji šapi.
Narahlo sem se ga dotaknila in ga pobožala. Niti trznil ni.
»Samo poglej, same kosti so ga,« sem vzkliknila in pomignila Janezu, naj pride bliže.
»Rekel sem ti, da ga naženi,« se je zadrl iz kuhinje, nato je z vso močjo zaloputnil z vrati za seboj.
Pes je potem ostal, kakopak.
Nenehno je hodil za menoj in me spremljal na vsakem koraku.
Ko sem za hip obstala, je obstal tudi on. Včasih se mi je zdelo, da mi bere misli. 
Kot na primer včeraj zvečer.
»Kje so spet moji copati?« sem zaklicala proti vratom, ki so vodila v kuhinjo. Odkar je bil pri hiši pes, si je Janez omislil ključavnico in se vsakič, ko je naju zaslišal, zaklenil.
»Briga me. Kamor si jih dala, tam jih še poišči.«
Pes se je dvignil in odšepal proti peči. Z gobcem je razmetal škatle, v katerih sem hranila igrače in ko je našel copate, jih je prinesel in jih predme spustil na tla.
Nasmehnila sem se mu in ga pobožala.
»Priden,« sem zašepetala in ga še kar naprej gladila. Dlaka ni bila več medla in brez življenja, malo se je že poredil in tudi rebra mu niso štrlela na vse strani.
Popoldan, ko sem se kot po navadi ulegla na ležalnik, da bi malo zadremala, mi je naslonil glavo na kolena in obmiroval.
Nekaj toplega in nežnega je pobožalo mojo dušo. Obrnila sem se vstran in obrisala solze, ki so se nabrale v očeh.
Bil je četrtek, dobro se še spomnim. Vreme se je obrnilo in mrzel piš je sproti odnašal sneg, ki se je vrtinčil okoli grmičevja na vrtu.
»Sosedje se kregajo. Pravijo, da te bodo tožili, ker pes serje na njihovi njivi,« je rekel Janez med kosilom.
»Res? Meni ni nihče ničesar omenjal. Verjetno si narobe slišal.«
»Hočeš reči, da sem že gluh?! Pazi, ženska, kako izbiraš besede …«
»Kaj te je pičilo? Odkar je pri hiši pes, si postal neznosen in te je nemogoče prenašati.«
Roka, s katero sem na krožnik nalagala pečen krompir in solato, se mi je tresla.
»Prijavil te bom. Na policijo bom poklical, da si ukradla psa. Boš videla, da bom.«
»Tebi se meša. Sam je prišel. Nebogljen in sestradan. Videl si na lastne oči.«
»Čeprav. Pa bom lagal. Ja, tako bom naredil. Lagal bom. Potem bodo zaprli tebe in psa.«
Jezno je treščil s pestjo po mizi, da sta krožnika zažvenketala in poskočila.
»Nič več ti ni mar zame, kar se je k hiši pritepel ta hudič.«
»Janez, ne bodi tak. Dobro veš, da te imam rada.«
»Nimaš. Vse vidim. Nisem slep. O ne, nisem, ne!«
Roki sta mi nemočno padli v naročje.
Okoli polnoči je pričelo grmeti. Blisk, ki je preparal nebo, je prestrašil psa. Pričel je tiho cviliti, ne preglasno, kot bi se bal, da bi me lahko prestrašil.
Stegnila sem roko, samodejno kot že tolikokrat v šestdesetih letih, kar sva si z Janezom delila posteljo.
Ni ga bilo.
Kaj takega! Ne pomnim, da bi ponoči vstajal in motovilil okoli. V temi sem poiskala jopo in si jo ogrnila čez ramena. Tla so bila mrzla, kajti od takrat, ko sem v peč vrgla zadnja polena, je minilo že več ur.
Zagledala sem ju takoj, ko sem narahlo odprla vrata. Sedel je na pručki in gladil psa po hrbtu.
Nič ni govoril, le nežno in previdno je premikal dlan gor in dol. Bil je sklonjen, moj bog, kako star in utrujen je bil videti.
Imelo me je, da bi stekla k njemu in ga objela.
»Bog mi odpusti,« sem zašepetala, ko sem se obrnila in se počasi vrnila v posteljo.
Sneg pa je še kar naprej naletaval in kazalo je, da bo tako vse do jutra.

nedelja, 10. marec 2013

bila je vroča in je dišala po sirotki



Moja babica je zmeraj dišala po posnetem mleku in sirotki. Rada sem bila pri njej, zmeraj sem tudi vedela, kdaj je bila dobre in kdaj slabe volje.  Nikoli se ni sprenevedala. Če je vstala z levo nogo, me je včasih odgnala iz črne kuhinje, kjer je skozi majhno, zamreženo okno prihajalo komaj kaj svetlobe.
''Ne motaj se mi pod nogami,'' je pri tem godrnjala, medtem ko je hitela beliti peč, kajti kruh, ki ga je zamesila, je že vzhajal v jerbasih.
Ko sem že malo zrasla, me je vzela v uk. Pripovedovala mi je o fantih, pa o tem, kakšni so in zakaj se jim moram izogibati, da se ne zgodi kakšna ''barufa''. Kimala sem, pa se mi ni niti sanjalo, kaj se ji mota po glavi.
''Če boš pridna, se bova čez zimo, ko bo več časa, učili kuhanja,''je nato navrgla, me pobožala po laseh, kot bi želela omiliti svojo strogost.
Prvo lekcijo, ki sem si jo zapomnila za celo življenje, sem dobila na lesenem ''štokarlu'', ki je bil nevarno majavih nog, tako da sem se krčevito opirala okenske police, kjer so se v lončenih posodah skrivala posušena zelišča.
''Za vse večne čase si zapomni, da mora biti juha, ki jo boš postavila na mizo, vroča, zelo vroča. Šele na žlici jo mičkeno pohladimo s pihanjem,'' je razlagala.
''Če boš ničvredna kuharica in boš možu postregla mlačno, se bo začel ozirati za drugimi!'' je za spoznanje privzdignila glas in me nepremično gledala naravnost v oči toliko časa, da sem močno zardela in prikimala.
Potem mi je- korak za korakom- pričela odkrivati drobne skrivnosti prave, domače mesne juhe, brez katere, po njenem, ni nedeljskega kosila. V veliki, težki, železni ponvi sem ji pomagala pražiti rdečo čebulo, v roko mi je porinila majhno nožičko, s katero sem strgala korenje in peteršiljevo korenino. Kadar sem bila pridna, mi je milostno dovolila, da sem lahko odhitela na šupo po glavico češnja. Stroke je vešče izluščila iz ovojnice in jih zdrobila z lesenim valjarjem.
''Česen širi žile in je zelo zdravilen, a bognedaj, da ga kdo zavoha v juhi!'' je grozeče dvignila prst.
Moja naloga je bila, da sem na juho pazila toliko časa, dokler ni zavrela, potem pa je babica lonec porinila na kraj štedilnika.
Šele tedaj si je vzela čas, me posadila na kolena, čez katero je padalo dolgo krilo in že malo umazan predpasnik iz flanele.
''Nekaj si zapomni, deklič,'' je nadaljevala strogo,'' v življenju se prav tako kot mlačni juhi na krožniku, izogibaj ljudem, ki niso ne tič, ne miš. Bodi previdna, ko ti bodo stisnili roko, pa se ti bo zdelo, da se te je dotaknila riba iz Jezernice. Mlačni ljudje te nikoli ne bodo ljubili, kot si zaslužiš. Moški, ki bodo videti medlo in mlahavo, te zlepa ne bodo znali stisniti v objem, po katerem boš hrepenela. Imej pred očmi, da mlačni ljudje niso nikoli ustvarjali zgodovine.''
Potem je nenadoma vstala, si poravnala hrbet in v dve skodelici iz težkega porcelana nalila čaj, ki je dišal po melisi in materini dušici. Nato je stegnila dolgo roko in na vrhnji polici poiskala stekleničko s temnim steklom, jo previdno odmašila in  v kadeči čaj žvrknila nekaj kapljic ruma. ''Mar tudi zame?'' sem presenečeno vzkliknila.
Nič ni odgovorila, zato sem hitro zagrabila ponujeno skodelico, iz katere se je kadilo, da se ne bi premislila. Grela sem si prste in čakala, kdaj se bo toliko ohladilo, da bom lahko poskusila.
''Tudi čaj mora mičkeno speči, ko narediš požirek.'' Res je bila stroga učiteljica!
''Mlačen čaj pijejo samo reve, ki se bojijo izzivov,'' je še dodala in čakala, kaj bom naredila.
Ko se spominjam tistih časov, predvsem pa najinih ''učnih ur'', se mi zdi, da je bila babica ena prvih pokončnih žensk, če že ne upornic, ki sem jih poznala.
Ni me le učila o tem, kaj kuhati, kako pridelovati dišavnice, kakšne so drobne skrivnosti doma spečenega kruha, kako zmešati zelišča, da dobimo najboljši čaj. Dala mi je še veliko več kot le kopico nasvetov: nehote in neopazno me je učila ločevati med najboljšim in mlačnim, med medlimi in podobnimi ribami, ki sva jih na skrivaj lovili tam, kjer jih ne bi smeli.
Še danes mora biti juha, ki jo dam na krožnik, vroča in slastna. Dišeča in mamljiva že v trenutku, ko se duh, ki se širi od nje, usede v nosnice in prične od sebe oddajati nepozabne užitke, ki se potem stopijo s prvo žlico, ki jo ponesemo k ustom.
Babica ni bila mlačna ženska. Lahko bi rekla, da je bila vroča, četudi se takšna oznaka danes nekam sumljivo sliši.