Google+ Followers

sreda, 08. maj 2013

PIKA NA B. je danes romala po slovenskih bolnišnicah

Živimo v težkih časih, ko se dogaja marsikaj, kar se ne bi smelo. Vseeno se mi zdi, da je vsaka stvar za nekaj dobra…tudi ti čudni časi so- po moje - pripomogli, da smo postali bolj odprti za sočloveka in njegove stiske. Vsak želi pomagati drugemu po svojih najboljših močeh.
Ker imam številno družino v kateri so tudi brezposelni, sem se odločila, da mladim, ki ležijo na otroških oddelkih bolnišnic, pomagam preganjati dolgčas.
Tudi moji otroci so bili pogosto bolni, bolnišnica mi ni tuja, zaradi hude bolezni sem izgubila enega sina, drugi pa je na srečo ozdravel.
Nekoč, ko sem bila otrok, je bila osamljenost moj stalni spremljevalec. Če ne bi ob sebi imela knjige, ne vem, kako bi se razšlo…
Upam, da bo Pika na B., ki  sem jo poslala malim bolnikom, vsaj mičkeno pomagala, da bo čas, ki ga otroci morajo preživeti stran od doma, hitreje minil.
 Milena

ponedeljek, 06. maj 2013

1. Zakajčkov literarni natečaj za mlade





1. Zakajčkov literarni natečaj                                                                     
                                    
                            


Dragi mladi prijatelji,

Bližajo se počitnice, mnogi jih boste morali preživeti doma. Nekoč, pred davnimi leti, se je podobno dogajalo tudi meni.
Odločila sem se, da vam tudi zato - skupaj z založbo JUTRI 2052 - ponudim prav poseben poletni izziv 1. Zakajčkov literarni natečaj.

V knjižnici si izposodite eno od številnih ''Zakajčkovih'' knjig: Pri hrastu na levo, Pika na B., Borovničja princeska, Sonček in bosopetka, Kdo je razdrl lastovičje gnezdo?.

Preberite jih in ko boste začutili navdih, se usedite za mizo in dovolite domišljiji, da dobi krila.
Zapišite svojo lastno zgodbo o Zakajčkovi ulici in vaši junaki naj se pridružijo Tanji, Blažu, Tadeju, Gašperju, Galu, Žigi in drugim, ki so počitnice izkoristili tudi zato, da so raziskovali naravo, se družili med seboj in pri tem odkrivali male in velike skrivnosti življenja.

Pogoji:
1.) Zgodba pod šifro naj ne bo daljša od ene strani A4 format.
2.) Osebni podatki naj bodo, če boste pošiljali po pošti, priloženi v zaprti kuverti.
3. ) Na prispevke čakamo do vključno 31. avgusta 2013.
4. ) lahko jih pošljite na mail : jutri2052@gmail.com s pripisom Zakajčkov natečaj ali na naslov:
JUTRI 2052, k.d.
p.p. 26
4226 ŽIRI
5. ) Med tiste, ki bodo sodelovali na 1. Zakajčkovem literarnem natečaju, bomo razdelili tri glavne nagrade v vrednosti 30, 20 in 10 evrov. Podeljenih bo tudi 7 knjižnih nagrad.
6. ) Literarni natečaj je primeren za osnovnošolce.

                  Lepo vas pozdravlja Milena Miklavčič, pisateljica iz Zakajčkove ulice

sobota, 04. maj 2013

Natalija Z.

 Natalija Z.

Bilo je krasno novoletno jutro, lenobno in mirno, cela ulica je še spala, to vem, saj se sosedov Polde sploh še ni oglasil, po navadi mi laja tik pod oknom, vsaj tako se meni zdi, v sobi je bilo ravno prav toplo, da sem lahko z golima rokama objemal blazino, ne da bi me dražeče hladilo po hrbtu, skrčil sem levo nogo, malo tudi zato, ker me je tiščalo na stranišče, pa se mi še ni ljubilo vstati in odhlamudrati po hodniku, raje sem mislil na Natalijo Z., to sem pogosto počel, všeč mi je bila ta baba, četudi bi me imeli za bedaka, če bi bil tako nor in o svojih sanjarjenjih govoril na glas.
Bila je ravno prav blond in živahna, na odru je zmeraj stresala z joški,  verjetno nehote<§ in spontano, drugače tega ne bi opazil.
Nekoč sva šla z Gregorjem na njen koncert. Nikoli ga ne bom pozabil. V Kamniku sva pri nekih novogradnjah napeljevala elektriko, bila sva brez kosila in malice, lastniku se je grozno mudilo in je kar naprej sitnaril okoli naju,  ker se mu je zdelo, da sva preveč počasna.
Gregor je ves čas robantil in sikal, da ga bo fental, če ne utihne, čeprav je vsak bedak vedel, da še svoje tašče ne kresne čez usta, ko ga zmerja in opravlja po vasi. Pa saj to sploh ni važno, pravzaprav. Ko sva končala, sva se brez besed sporazumela, da je bilo zajebancije čez glavo dovolj in da je potrebno vse skupaj poplakniti s pivom.
Kjerkoli.
Samo da je pivo.
Ali dve.
Potem se je avto kar sam ustavil pred dvorano, Natalija je vabila z vseh plakatov, da se ji res nisva mogla upreti. Ne spomnim se več, koliko piva sem spil, pa kdo bi mislil na take podrobnosti, vem pa, da se mi je tisti večer ugnezdila v srce in odtlej sem ji odgrinjal odejo, da je zlezla k meni, če sem le imel mir in me v postelji nihče ni gnjavil in moril s kakšnimi nepotrebnimi neumnostmi.
Kot na primer: »Januš, vstani, deset je ura, madona, a sem se prav jaz morala omožiti z največjim lenuhom v mestu … zmigaj svojo debelo rit in naredi kaj koristnega  ...«
Takrat sem jo sovražil. Zelo globoko in od srca. Najraje bi jo prijel za vrat in vrgel skozi okno. Pa ne Natalije, temveč mojo Olgico.
Ne poznam ženske, ki bi znala poštenemu dedcu tako zajebati jutro kot prav ona.
Kot takrat, ko smo se vrnili z dopusta. Z vso ihto sem nosil kufre v predsobo in kadar je prihitela mimo mene, sem se ustavil, jo prijel za sočno ritko in se podrgnil obnjo.
Bil sem lačen kot pes, ves teden je Malček spal pri naju, ker ga je bilo strah in niti enkrat samkrat ga nisem namočil, pojma nimam, kako sem zdržal, zadnji dan se mi je že bledlo od vsega hudega.
Ona pa je kar cvetela, hodila je mimo in se mi smejala kot obsedena, zavedajoč se, da me ima v oblasti, še otroka je ščuvala, naj ostaja pokonci in nama dela družbo zvečer, na terasi.
Tiho sem preklinjal in pod mizo iskal poti do njenega mednožja, a se mi je zmeraj spretno izmaknila, me nedolžno gledala v oči in me božala s pogledi, medtem ko ji je Malček zaspal na rokah, je skomignila z rameni, češ, saj vidiš, da nič ne morem, tako nama je usojeno. Z enakim glasom, celo z enakimi besedami  kot je malemu sitnežu brala pravljico, je nato odpravila mene, ko sem se je hotel dotakniti in zlesti na njeno stran.
Uničujoče me je pogledala, si z vso tragičnostjo obliznila ustnice, zdelo se mi je, da se bo zdaj zdaj zjokala od bridkosti, a se, logično, ni, porinila me je vstran, da mi je jezik opletal na suhem, potem pa je pokrila Malčka z rjuho, zatisnila oči in tudi sama zaspala. Nisem imel poguma, da bi se splazil v kopalnico in naredil tisto, kar bi morala ona, obležal sem kot klada in zjutraj sem se ga že na tešče napil in potem vsak naslednji dan, da se ji vsaj malo maščujem za njeno odvratno obnašanje.
Po tem, ko sem se namatral s kufri, sem odpeljal avto v garažo, a glej ga hudiča! Od nekod se je prikazala moja mama, saj jo imam rad kot nevemkaj, ampak v tistem trenutku sem jo zasovražil. Njo in ženo. Usedli sta se za mizo v kuhinji in mama je žarela od silne ljubezni, ker nas je spet videla, Malček ji je na dolgo in široko pripovedoval, kako sta z očkom lovila ribe in fucala kamenje.
»Saj sem vedela, da si zlat fant,« je rekla mama ponosno in me stisnila za roko kot včasih, ko sem prinesel domov dobro oceno. Ura je bila že pol deset zvečer, pa še ni kazalo, da bo dvignila svojo rit in odpeketala domov.
Malček je zaspal za mizo, odnesel sem ga v posteljo, med vrati sem za trenutek postal, pomenljivo pogledal ženi v oči, a ona je le strmela skozme, ne da bi mi dala najmanjši znak, da me je razumela. 
Po tihem sem zaklel, baba hudičeva, mi je ušlo preko ustnic, na srečo me Malček ni slišal, v spanju se je še bolj privil k meni in zacmokal z ustnicami. V navalu neke nepojmljive nežnosti sem se ga dotaknil z dlanjo in ga pobožal po laseh in v srcu se mi je zganilo nekaj milega in nežnega, sklonil sem se k njemu in ga narahlo poljubil na čelo, vdihoval vonj po morju, ki je še zmeraj vel iz njegovih oblačil in se potem naslonil na posteljno stranico, priklical Natalijo Z. in zaprl oči.
»Za vse sem sama,« mi je rekla zjutraj brez pozdrava in brez običajnega cmoka na lice. Bil sem slabe volje in tečen, zato sem jo preslišal in se brez besed počil na stol, ravno prav glasno je zaškripalo, da je planila pokonci in zakričala name: »A boš vse razbil prej, preden bova odplačala kredite?!«
Potem je stekla v sobo in zaloputnila vrata za seboj.
»Pa kaj te meče, Olgica?« sem spravljivo zaklical za njo, a potem me je premamil pršut, verjetno ga je včeraj prinesla mama, naložil sem si ga na zajeten kos kruha, ki sem ga našel v vrečki, razgrnil časopis in pozabil na ženo.
2.
Med večerjo mi je oče nenehno skakal v besedo. Pri tem mu je pomagala tudi mama in na obrazu se jima je videlo, da sta prišla zato, da me stisneta v kot. Niti sanjalo se mi ni, kaj imata za bregom, zato sem jima poskušal prijazno odgovarjati, kar sta me vprašala.
»Januš, lahko bi malo manj pil,« naenkrat rečeta oba hkrati in potem me mama prime za roko in mi jo narahlo stisne.
»Kaj praviš?« zinem trdo, a v zadregi, zdelo se mi je, da so vsi okoli mene izgubili tisto zdravo razsodnost, zaradi katere sem jih imel rad.
»Tisočkrat oprosti, res se mi zdi, da ga malo preveč zlivaš vase …«
Nagnil sem kozarec vina, pil sem cviček, kaj pa drugega, počasi srknil požirek in nemočno iskal Olgičine oči, da bi ji namignil, naj mi priskoči na pomoč, toda ona se je igrala z Malčkom in ga gladila po laseh, vsa odsotna in zasanjana, kot bi je ne brigalo, kaj se dogaja z menoj.
»Nič,« odgovorim v zadregi in se dvignem, »nisem vedel, da ste mi še tega ubogega kozarca nevoščljivi.«
»Ni bil eden, bilo jih je že šest,« je bila neizprosna mama, ko sem jo začudeno pogledal, na kraj pameti mi ni padlo, da je štela vsak požirek, ki sem ga zlil vase.
»Eh, mama, ti si malo nora, ampak te imam tudi zato še toliko bolj rad,« ji dahnem na uho, ko se zrinem mimo njenega stola, pri tem sem se narahlo dotaknil Olgice, pobožal sem jo po lopatici, za trenutek se je zdrznila, a ni dvignila pogleda, lisica. Stal sem za njo, dovolj blizu, da me je telo bolelo od napetosti, hotel sem se je še enkrat dotakniti, ne z rokami, niti s telesom, temveč z ustnicami, vpiti njen vonj in odpoljubiti njene vzdihe, ki jih še nisem pozabil. Tako kot ne okusa mehkobe, razpiranja in zapiranja, ko se je stisnila k meni in me objela z nogami.
Stresel sem z glavo in poskušal zaigrati vzornega sina in moža hkrati, čeprav se mi ni niti sanjalo, zakaj so se zarotili proti meni, bog mi je priča.
»Nekaj petard še imam. Mi jih bo kdo pomagal zmetati v zrak?« rečem prijazno in s pogledom objamem vse hkrati.
Oče zmaje z glavo, mama se petkrat pokriža in reče, naj se raje usedem nazaj, da so petarde itak prepovedane, a je ne ubogam, logično da ne, v tej hiši sem jaz gospodar, ona je samo na obisku, pa še za to ne vem, je dobro ali ne, ker se obe z Olgico tako neumno in zarotniško obnašata, kot bi se jima zmešalo. Poljubim Malčkove prstke in ga pobožam po licu, potem pa odkolovratim skozi vrata, v klet, kjer sem v stari železni omari hranil rakete in petarde.
Pred kakšnim tednom sem dal Turku, tako smo klicali Ibrahima, dvesto evrov, da mi je prinesel rakete iz Romunije. Menda so bile prvovrstne. Direktor mi jih je že sredi poletja nekaj pritovoril iz Indije. Ne sprašujte, kaj je iskal tam, ker tudi jaz ne vem. Točno 315,43 evrov sem stisnil v roke Ferdu, ki jih je tudi letos kupil v Madridu. Tja je odletel na lastne stroške, sredi inventure, ki smo jo imeli v firmi. A mu tega nihče ni zameril, saj smo vedeli, da so ga vodili višji nameni.
»Prekleta baba hudičeva, če mi že ne da, ji bom pa vsaj s petardami kravžlal živce,« maščevalno pomislim, medtem ko iščem dovolj veliko košaro, v katero sem hotel zložiti kramo.
Vseeno se sam sebi smilim, mlad sem, postaven, dobro zaslužim, celo s taščo se odlično razumem, nič mi ne fali, a kaj, ko se me žena kar naprej izogiba kot hudič križa.
»Če bo še danes takšna, jo namlatim kot psa,« si rečem jezno, ne meneč se za nagajivega škrata, ki se mi je, nekje globoko v podzavesti, na vsa usta režal in spakoval.
V telesu čutim napetost. Razdraženost. Že ena sama, povsem nehotena misel na golo žensko telo, me docela predrami in razgali, na koži začutim dotike, čeprav o njih ni ne duha, ne sluha že več mesecev.
Moj bog, kaj sem naredil hudega, da me tako kaznuješ?!
Zunaj je bilo mrzlo, veter, ki se je lovil med cipresami, je s seboj prinašal sneg, ga vrtinčil na čistini pred garažo in potem odložil zraven krtin, ki so se jasno risale v svetlikajoči belini. V mraku, ki ga je od daleč osvetljevalo drevesce, okrašeno z lučkami, letos sem ga postavil na balkonu, sem se spotikal po poledenelem dvorišču in iskal primerno mesto, kjer bi se ugnezdil, da bi me ne motil vsak bedak, ki bi ga pokanje spravilo ob živce.
Po cesti se primaje Tilčka, duh po znoju in cigaretnem dimu me požgečka pod nosom, za spoznanje se dvignem in naslonim na drevo, Tilčka mi maha z rokami: »Ej, sosed, kako si, pridi sem, da te kušnem za novo leto.«
Pa sem le nekaj zamrmral, baba zmešana, spet se ga je nalila, in tisti njen jo bo premlatil kot vola, potem bodo prinoreli policisti in ga odvlekli s seboj, ona pa bo na pol gola tekala okoli hiše in rotila sosede, naj jo rešijo nasilnega moža.
»Imaš kakšno pivo?« je sitnarila tik zraven zaboja s petardami.
Še malo, pa se bo prevrnila čeznje, me je prešinilo.
Skočil sem pokonci in jo nežno prijel za roko, a jo je izmaknila, zastrmela se je vame z neko neopredeljivo grozo v očeh, kot bi se bala, da ji kaj hočem.
»No, no,« poskušam biti prijazen. Celo nasmehnem se ji, ko nepremično bulji vame.
Nenadoma se drobno nasmehne, po musolinijevsko dvigne v zrak roko in zamomlja: »Živela partija in živel Tito.«
Potem se odlepi od našega dvorišča in odtava naprej.
Gledam za njo in obenem mrzlično računam, koliko časa ji je preostalo, da jo dobi v roke njen nasilnež.
»Mogoče 15 minut, ne več,« mi odleže, kajti ni mi bilo do tega, da bi kakšni prekleti policaji zmotili moje užitke.
Do polnoči je manjkalo več kot pol ure. Pa kaj potem. Naj se vidi, kdo ljubi pokanje in romantično razsvetljeno nebo!
Potem sem se smejal kot kakšen otrok. Ognjemet, tisti iz Madrida, je bil fantastičen. Na nebu se je prižgalo nekaj milijonov luči v rdeči, roza in zlati barvi. Slapovi žarečih isker so  mehko in lenobno zdrseli med snežinkami proti tlom, a so se prej, preden so utegnili poljubiti sneg, ki je pokrival tla, porazgubili, skupaj z mojim navdušujočim vriskanjem.
Na cesto sem vrgel še nekaj pedard, da je pokalo kot na Soški fronti. S kotičkom očesa sem opazil, da so se pri sosedih pričele odmikati zavese, toda ni mi bilo mar.
»Naj vsi vidijo, da se Olgici jebe zame,« sem si dejal in v zrak je poletela nova raketa, tokrat z modrimi in srebrnimi odtenki.
Nisem odnehal niti tedaj, ko je v zvoniku odbila polnoč, trmasto sem vztrajal na prostem, sam, osamljen in zavržen.
Malo pred drugo uro so se v daljavi zaslišale sirene in kot bi trenil so mimo mene zdrveli trije policijski avtomobili. Takoj za njimi pa še reševalec.
»Drek, tole pa je nekaj novega,« sem se namrščil in se še tesneje zavil v bundo. Splazil sem se med skladovnicami drv in potem sem z grozo opazil, da iz hiše nesejo na nosilih krvavečega soseda. Oblila me je kurja polt, madona, pa ne, da ga je zaštihala, baba zmešana. Bilo mi je čisto vseeno, stopil sem bliže in pocukal policaja za rokav.
Obrnil se je, v njegovih očeh ni bilo nobene ostrine, le žalost in obžalovanje.
»A ga je Tilčka?« sem vprašal.
Prikimal je.
»Take so danes babe. Kmalu nas bodo vse pospravile,« sem zamomljal razdraženo.
Tudi drugi sosedje so pričeli prihajati na ulico in tih šepet se je širil od enega dvorišča do drugega, dokler niso policisti naložili še Tilčke in z glasnimi sirenami odpeljali v noč.
»Mislila sem, da so prišli pote,« je dejala Olgica, ko sem vstopil v predsobo in si sezul premočene čevlje.
Ostro se zahihita in mi požuga s kazalcem.
»Ti, ti, ti, možiček, malo preveč si postal poreden.«
Grobo jo odrinem in primem za kljuko pri vratih v spalnico.
»Take ste babe. Kar naprej nas zajebavate, potem pa nas  spravite na drugi svet.«
Nato z vso močjo zaloputnem z vrati za seboj.
Kiselkast vonj po pijači se mi dviguje iz želodca, po predalu sem iskal kakšen izgubljen aspirin, a ga nisem našel, moja Olgica ima te reči v kuhinji, tja pa nisem hotel, preveč sem bil jezen nanjo, pa na starša tudi.
Prsti so mi še zmeraj smrdeli po zažganem, pa me to ni motilo, pokanje s petardami me je tudi tokrat osrečilo. Počutil sem se kot majhen otrok, skakal bi po postelji, visoko do stropa, a kaj, ko sem se bal, da bi potem Olgica mislila, da se mi je totalno odtrgalo.
Raje sem zlezel pod odejo, objel sem blazino in milostno dovolil Nataliji Z., da je zlezla k meni in me objela s svojimi mehkimi rokami.