Google+ Followers

nedelja, 30. junij 2013

Čas je za nove izzive



Ženske so zagledale luč sveta leta 2011, približno ob tem času.
Ko se danes ozrem čez ramo, z radostjo v srcu ugotavljam, da smo v dveh letih prehodile zanimivo, pestro, razburljivo in žmohtno pot.
Imele smo kar 111 predstavitev- morda še kakšno več- srečale smo se z bralkami in bralci, zapletle smo se v številne pogovore, ki so rodili takšne in drugačne komentarje na račun knjige.
Še posebej mi bo ostalo v spominu druženje z bralci v knjižnici v Logatcu.  Tamkašnji knjižničar, Aldo Komar, je po srečanju dejal, da je bil moj literarni večer najboljši, kar so jih v 20 letih imeli v njihovi knjižnici.
S podobnimi pohvalami tudi po drugih knjižnicah niso skoparili.
Vsaka pa je na svojstven način pobožalo mojo dušo.....!

Ženskam kar ne morem reči nasvidenje. Nenazadnje so še zmeraj zelo ''žive'', bralci si jih izposojajo v knjižnicah, skupaj z ''Ženskami'' odhajajo na dopust in z njimi poležavajo na domačem balkonu.
Ženske mi še danes ogromno pomenijo. Posebno tiste zgodbe, v katerih so mi različne gospe dovolile, da delčke njihovega življenja vtkem v zgodbe in jim dam mesto v knjigi.
Simona J., ena od bralk, ki je na knjigo naletela v bolnišnici, mi je pred dnevi pisala:''Spoštovana Milena, pojma nisem imela, da lahko nekdo napiše tako zanimivo knjigo o ženskah. Prebrala sem jo v enem dnevu, sedaj jo berejo že druge. Malo erotike, ki je v knjigi ne manjka, požene kri po žilah!''


Počasi prihaja čas za drugo. Slikanica o Galu je že v pripravi za tisk.
Za odrasle bralce pišem novo, ki nosi delovni naslov Agn, ret pa kače, niso za igrače.



Julij in avgust sta ravno pravšnja meseca za moje ''Ženske''. Če te premamijo in če jo prebereš tudi ti, lahko sporočiš svoje mnenje?


ponedeljek, 24. junij 2013

Malček, solata in gora iz fižola


Zjutraj, že zarana, Malček prihlača v kuhinjo in mi reče:''Greva zalivat solato.'' Nima še dve leti, a točno ve, kje raste korenje, koleraba, fižol, bučke, zelje, njegova solata in, seveda, jagode. Ko ga pobaram, kaj bova kuhala, odločno stopi do njih, me pogleda izpod čela in se mi nasmehne. Če bi bilo po njegovem, bi jih umešala v vse, kar potem, ko sede v svoj stolček, nese v usta. Ste že kdaj poskusil fižolov pire z jagodovo omako? Niste? Potem se vam sploh ne sanja, kaj je najbolj božanska jed pod soncem. Seveda, po Malčkovem okusu. Moja naloga je, da pretlačim kuhan fižol, njegova pa, da doda žlico kisle smetane, potem pa skupaj pošteno pomešava. Prav tako me kontrolira, ko pripravljam jagode, jim dodajam limono in pol žličke javorjevega sirupa. Na sredini krožnika oblikujem velikoooo fižolasto goro, na kateri še zmeraj leži sneg (mičkeno smetane), naokoli pa se razprostira gromozansko Marsovsko morje iz jagod. Malček glasno mlaska z jezikom in komaj čaka, da se loti pripravljenega. Včasih pozabim na umivanje rok pred obedom, a me še pravočasno spomni.''Ti, ti, babi!'' mi reče in zmajuje z glavo ob moji raztresenosti.
Najbolj vesel je, ko lupiva krompir. Vsakega, ki ga položi v lonec, prešteje:''Ta je za mamico, očija, dedija, strica Blaža, babi in teto Tino.'' Tudi, če koga od njih slučajno ni na kosilo, vztraja, da krompirja zanj ne sme manjkati. Potem prešteje še stole pri mizi, pa avtomobilčke, ki jih razstavi po kavču, korenjčke v skledi, le pri solati se mu zatakne. A na zadrego hitro pozabi, ko mu nataknem star taščin predpasnik, ki ne premoči. Zvonko se smeji, ko brodi po solati, jo izpira in odlaga v cedilo. Logično, da tuli kot sirena, ko mu rečem, da je zadosti. Vrže se na tla, se jezi, cepeta z nogami in kuha mulo.
Obnašam se, kot da ga ne vidim in ne slišim. Čez čas vstane, mi prinese natikače in reče, da morava ponovno na vrt, ker je njegovi solati dolgčas.
Globoko vzdihnem, kajti urini kazalci drvijo okoli svoje osi z nezemeljsko hitrostjo, jaz pa ''afne guncam'' in se igram, namesto da bi se z vso resnostjo posvetila loncem.
A do solate niti ne prideva, kajti potrebno se je ustaviti pri škatlah, v katerih sušim zelišča. Ko se jim približava, opojno zadiši po bezgu in materini dušici. Dovolim mu, da z drobnima ročicama potaca med na pol posušenimi cvetovi. Potem jih odnese k obrazu in poduha.
''Mmmmm, kako je dobro!'' se nasmehne.
Pride kakšen dan, ko se mu zelenjava smili, ko jo pulim iz zemlje. Takrat pravi, da sem grda in da me ne mara več.
Prav zabavno ga je opazovati, kako se boji kopriv. Enkrat samkrat- bilo je že lani- se jih je dotaknil in so ga pošteno opekle. A nima nič proti, če opečejo mene, kajti zelo mu gredo v slast. Ko jih vržem v vrelo vodo, jim po navadi dodam še mičkeno brokolija ali cvetače, ker so zelo močnega, že malo grenkega okusa. Pripraviva jih s česnom, ki ga zamešava kar med prepraženo čebulo. Zraven sodi pire krompir, pa nič drugega. Nekoč sem poskusila s polento, a ni šlo. Krožnik je odrinil od sebe in ni hotel jesti.
Ko ga vprašam, kaj bova skuhala za večerjo, nemudoma odvrne:''Riž.'' Pa ni nujno, da to potem tudi drži. Pride kakšen dan, da hoče jesti kruh in ribjo pašteto, na primer. A se po nekaj grižljajih premisli. Mlečen riž je vendarle boljši in ker Malčka zelo dobro poznam, ga le-ta že čaka na štedilniku.
Med kuhanjem sva se naučila prepoznavati tudi barve. Zelena kot bučka, rdeča kot pesa, rumena kot ognjič, modra kot nebo. Ne štejeva le krompirjev, temveč tudi korake, ki vodijo iz kuhinje do vrta in nazaj. Zjutraj na terasi pijeva kavo. Jaz kapučino, on pa belo kavo. Če je priden, dobi piškot. Strašno sem vesela, ko ga deli z menoj. Zadošča že en sam ugriz, ki mi ga odstopi. Na ta način se učiva, da ne bo zrasel v egoista.
A se v najinem odnosu, sem in tja, tudi kaj zatakne. Recimo pri pospravljanju. Nisem še našla primerne metle zanj, zato rogovili z mojo, ki pa postane takrat, ko z njo motovili okoli sebe, precej nevarna za luči, vazo na pultu  ali rože na okenskih policah. A modro držim jezik za zobmi, zavedajoč se, da so pri vzgoji in v ljubezni potrebne tudi malenkostne žrtve. Magari v črepinjah.
Še največji junaki korenjaki končno omagajo! Takrat pride dedek, da se mu nasloni na ramo, kjer nemudoma, skoraj v trenutku, zaspi.
Med Malčkovim popoldanskim počitkom v hiši vladata nenavaden mir in tišina. Delam načrte, kaj vse bom postorila, a pogrešam njegovo čebljanje in komandiranje.
Med hitenjem sem in tja se nehote zasačim, kako po tihem štejem korake. ''Presneto!'' si rečem in se nasmehnem.


nedelja, 09. junij 2013

Bučka in rdeča nogavička

Nekoč je živela čarovnička  z velikim rdečim klobukom in ravno takimi nogavičkami.
Ko je mama čarovnica opazila, da bosa teka po nebu in žgečka zvezde, ki so se zaradi nje nenehno smejale in vriskale od zadovoljstva, je nagrbančila čelo, z metlo udarila po lesenem podu, ter zaklicala:«Bučka, takoj pridi domov. Obuj si škorenjce, drugače se boš prehladila.«
Naj je še tako robantila in se jezila, nihče v širnem vesolju se ni zmenil zanjo, še najmanj čarovnička. Med tem ko je skakala z enega oblaka na drugega, je prepevala, se smejala in krilila z rokami.
»Ali si sploh kdaj pri miru?«jo je vprašala zvezda Čemernica, ki je bila najbolj srečna tedaj, kadar se je lahko od jutra do večera jezila in sitnarila.
»Nikoli!« se je zasmejala Bučka in se zavrtela na peti. Zamahnila je s palico, ki jo je trdno stiskala med prsti, ter se mimogrede dotaknila enega njenih zvezdnih krakov.
Od vsepovsod, celo iz Mlečne ceste, so se vsuli nagajivi toni, ki so se prijeli za roke in zaplesali. Čemernici ni ostalo drugega kot da se jim je pridružila. Pri tem je prav nerodno dvigovala noge, ker se je bala, da se bo spotaknila in zgrmela na Zemljo.
V prijazni hiški ob robu Tretje galaksije sta skupaj stanovala Dan in Noč.
»Tok, tok, tok!« je Bučka potrkala po oknu. Ker se nihče ni oglasil, je stopila na prstke in pokukala skozi šipo.
Dan je bil naslonjen na mizo in vlekel dreto. Noč, ki je stala na glavi, je migala s prsti na nogah in si obenem umivala lase v velikem čebru.
»Ali ti lahko pomagam?« se je ponudila čarovnička.
Ne da bi počakala na odgovor, si je urno zavihala rokave, iztisnila iz tube šampon in ga nanesla na goste črne lase, ki so se lesketali kot suho zlato.
Noč je glasno zabrundala od ugodja.
Dovolila je, da jih je Bučka še splaknila, potem je poklicala na pomoč južni veter, ki jih je s svojo toplo sapo hitro posušil.
 »Spet mudim,« se je razjezila, ko je končno pogledala na uro.
 »Nič hudega. Usedi se na metlo, pa te ponesem na Zemljo. Boš videla, mimogrede bova tam, kamor si namenjena,« se je ponudila čarovmička.
Noč je nervozno prikimala. Ogrnila si je črn plet, ker se je bala, da jo bo zeblo.
''Kam greva najprej?« se je mala čarovnička ozrla čez ramo. Še zadnjič je tudi preverila, če se Noč za njenim hrbtom udobno počuti.
»Tja dol,« je zamrmrala Noč in iztegnila dolg, koničast palec.
Potovali sta zelo počasi. Noč je imela veliko dela, da je sproti prižigala zvezde, sem in tja, in povsem mimogrede, je pobožala rahel vetrič, ki se ji je zamotal med pravkar umite lase. Bolj kot sta se približevali mestu, ki se je še zmeraj kopalo v dnevni luči, več je bilo dolgih senc, ki so se prijemale za roke in v nočno tišino prinašale mir in spokojnost.
Ko sta se z nogami dotaknili tal, je bila okoli njiju že trda tema.
»Hvala ti, da si mi priskočila na pomoč,« se je Noč iskreno zahvaljevala.
Potem je objela Bučko okoli vratu in prej, preden ji ga je čarovnička lahko vrnila, je že izginila med temnimi drevesi.
Bučka je napela oči. Trajalo je kar nekaj časa, da je opazila verando, na kateri je zagledala Moža, ki je sedel v ležalniku  in opazoval igro lučk raznobarvnih lantern v nagubani površini jezera ter poslušal pesem čričkov v travah.
»Če sem že tukaj, si moram malo ogledati, kam sem prišla,« je sama pri sebi zamrmrala Bučka. Zložila je metlo in jo vtaknila v nahrbtnik.
Po prstih se je približala balkonu, na katerem je malo prej opazila Moža.
Zdel se ji je utrujen in zelo zaspan.
Opazila je, kako se je vzravnal in si za hip pokril obraz z dlanmi.
Njegov pogled je zaplaval v daljavo, in ko je čez čas naslonil glavo nazaj, ji je padla na pamet super ideja.
Iz nahrbtnika je izvlekla čarobni klobuk in se pokrila z njim.
»Hi, hi, hi, sedaj me ne bo mogel videti, hi,  hi, hi!«
S čarobno metlo se je za spoznanje dvignila v zrak, toliko, da je lahko stopila na balkon.
Nežno je pobožala Moža po čelu, s čarobno paličico se je dotaknila njegovih ramen in zamrmrala:«Čirulečarule, čirimbum!«
Za hip je počakala, a je bilo vse tako, kot prej.
Ni vedela, kaj naj še stori. Po navadi so njene čarobne besede zmeraj naredile točno to, kot je želela.
Popraskala se je po ušesu. Nato si je odločno sezula levo nogavičko in stopila na prste.
Poljubila je Moža na vrh nosu, zelo previdno in zelo nežno.
V spanju se je zganil in nasmehnil. Globok vzdih, ki mu je ušel iz prsi, je čarovničko prepričal, da se bo zjutraj prebudil čil in pri močeh.
Previdno ga je pokrila z odejo, ker se je bala, da se bo prehladil.
Potem se je po prstih umaknila k ograji, sedla na metlo in izginila  v temi. Prepričana je bila, da ji mama ne bo zamerila, ker bo spet malo zamudila.
Naslednjega dne je Mož že zarana skočil iz postelje in se glasno pretegnil. Noč se je že zdavnaj vrnila v svojo hiško, zato je na nebu sijalo sonce, ptice so pele v krošnjah dreves in po jezeru so plavali labodi.  
Naredil je deset počepov, spil vrč hladne vode in se postavil na roke.
»Kako lep dan je danes!« je vzkliknil, si umil zobe, ušesa in obraz.
Nenadoma je na tleh zagledal rdečo nogavičko.
Nagrbančil je čelo.
»Hm, od kod neki se je vzela?!«
Nekaj časa jo je ogledoval, potem pa jo je vtaknil v žep.
Od takrat naprej je mala čarovnička Bučka tekala po zvezdnem nebu brez ene nogavičke, Mož pa ni bil nikoli več utrujen, kajti nogavička ga je varovala in grela, kamorkoli je že šel.