Google+ Followers

ponedeljek, 23. september 2013

zrno, ki raste iz zemlje, ne iz besed


Ne vem točno, a mora biti že zelo dolgo, ko sem prvič slišala tisti znani stavek ''Pomagaj si sam in Bog ti bo pomagal.''
Ne vem, če so še kakšne druge besede name naredile takšen vtis kot prav te. Pravzaprav si jih nikoli nisem predstavljala v religioznem smislu, zmeraj – bolj kot ne- življenjsko in zelo prizemljeno.
Danes, ko so za menoj že desetletja in sem bila- skupaj z omenjenim motom življenja- že neštetokrat na preizkušnji, trdno verjamem, da ne bi bila to, kar sem, če ne bi imela že omenjenega zaupanja vase- zelo realnega in prizemljenega, prav nič sanjarskega.
Prvi pogoj zato, da si gradimo zaupanje vase, je, da nismo leni. Lenoba misli, duha, predvsem pa naših rok, je pogosto poglavitni krivec, da nasedemo na milo doneče floskule in agitiranja govorcev, ki nas poskušajo spraviti pod okrilje svojega besedičenja.
Mamljive obljube, ki v takšnem primeru delujejo medeno in lepljivo, zameglijo možgane, predamo se v želji, da bo že kako, da nam poslej ne bo treba migniti s prstom, da bodo drugi mislili in delali namesto nas. Mi pa bomo sedeli v senci, jamrali ob pivu in cigareti ter se s prezirom ozirali proti tistim, ki so drugače misleči.
Veste, saj Slovenci nismo bili od nekdaj takšni pišmeuhi do lastne, intimne usode, do lastnega samozaupanja. Duh je ušel iz steklenice pred desetletji, ko se je ideja o tem, da bomo poslej vsi enaki in enakopravni, ne glede na to, koliko bomo kot posamezniki k temu prispevali, začela širiti kot smrtnonosen virus. Bil pa je sila dobrodošel hlapcem in deklam, zatirani kasti, ki je kar naenkrat začela uživati svobodo z veliko žlico.
Pa ne le to: v trenutku, ko so dotični v novo nastajajoči državi dobili – kot neuki in na pol pismeni- v roke oblast, so najprej maščevalno in z besom uničili svoje gruntarske gospodarje, šele nato so pričeli pretkano piliti floskule, različna politično obarvana gesla, s katerimi so, kot z opijem, filali ljudstvo, ki si je takšne besede v vsesplošni bedi želelo slišati. Prepričali so jih, da so edino oni, ki so predstavljali boga in batino, tisti, ki jim lahko dajo streho nad glavo, izobrazbo, kulturo in še vse ostale dobrine, potrebne ali nepotrebne za življenje.
Ni bilo treba dolgo časa čakati, ko se ljudje sploh niso več trudili zato, da bi sami poskrbeli zase. Čakali so, da država zgradi stanovanja, da štipendije za otroke, plača zdravnike in zdravila, postavi tovarne in ustvari delovna mesta. Namesto njih pa so razmišljali na televiziji, časopisih in na radiu.
Zgodil se je nenavaden paradoks.
Še tisti, ki so v duši verjeli v Boga, so – vsaj na zunaj- raje zaupali v Oblast, upajoč, da jih bo popeljala v socialističen raj, kjer bodo lahko sedeli, pili pivo in ležali na soncu.
Še danes, ko bivše Juge že zdavnaj ni več, nam virusa, ki uniči duha, napredek, domišljijo, inovativnost, delavnost in prihodnost vsakega človeka, ni uspelo iztrebiti.
Še več.
Deželo, za katero pravimo, da je raj na zemlji, smo do te mere opustošili, da na rodovitni zemlji- koliko jo je še ostalo- komaj kaj zraste.
Ljudstvo namreč še zmeraj brezmejno zaupa v gospode, ki jim lažejo in jih kradejo, prepričano, da jih pač nihče drug ne zmore in ne zna nahraniti in napojiti.
No, morda bi to uspelo kvečjemu kravici Pavli ali čokoladni Milki. A ta namig je na tem mestu dodan bolj kot ne za mimogrede.
Bili so redki, ki so po kdove kakšnem čudežu preživeli in niso podlegli virusu.
V nemogočih razmerah in v potu svojega obraza so se trudili z lastnimi rokami zgradili dom, in medtem ko so verniki ležali na plaži in se jim smejali v fris, so obdelovali zemljo, plačevali vedno večje davke, prenašali šikaniranja, zraven pa preklinjali svojo neumnost, a jim srce ni dalo, da bi se predali.
Ni hujših zločincev kot so manipulatorji s človekovo dušo.
Slovenci še danes, ko se svet vrti v popolnoma drugo smer kot smo (bili) vajeni, teh manipulatorjev ne morejo prepoznati.
Povprečen državljan še zmeraj verjame, da se mu je zadnjih 22 let le sanjalo, pa da se bo vsak čas prebudil in bo spet tako, kot je nekoč bilo. Da se bo kolo zavrtelo nazaj in bo ponovno teklo med in mleko, ko  bo za vse poskrbela država, kateri se bo slepo zaupalo.
Prebujanje je zategadelj mučno, boleče in trpko.
In se ga odlaga.
Bore malo jih je, ki bi znali sami poskrbeti zase. Starši so iz svojih otrok ustvarili invalide, ki niso sposobni samostojnega odločanja in preživetja. Govorili so jim, pojdite v šole, da vam ne bo treba delati. Pa so jih ubogali, kajti besede so bile sladke in neobvezujoče. Izročeni v roke učiteljem, ki so še včeraj učili temelje marksizma in samoupravljanje, danes pa matematiko in fiziko, so bili obsojeni na izgubo še tistega prgišča upanja in zaupanja vase, ki so ga morda  imeli.
Srce mi igra od sreče, ko vidim in se zavedam, da je- kljub vsemu- ogromno mladih, ki so ušli iz kalupov in ne dovolijo, da bi jim na čelo vtisnili neizbrisen pečat očetov in dedov, ki smrdi po mejah in ograjah, kateri vtesnujejo in blokirajo pot v svet, ki leži na dlani.
Zaupanje v državo in njene inštitucije je, kako paradoksalno, domala čez noč postalo biznis. Rojevale so se (in se še) takšne in drugačne nevladne organizacije, v medijih so se (in se še) predstavljajo posamezniki, ki so (bili) pripravljeni, da za tiste, ki se ne znajdejo, lovijo ribe.
Rek- nauči se loviti ribe sam- pa so pribili na sramotilni steber.
Medtem ko so (bili) državljani slepi in gluhi, žal, oprane glave niso niti sposobne razmišljati, so se jim barabe, katere so se mastile ob koritih, zase in za svoje potomce gradile vile doma in v tujini, polnile že itak prepolne bančne račune povsod, kjer se je le dalo, hahljale v brk.
Tisti, ki so že nekoč znali zavajati ljudstvo in izkoriščati njegovo že prav otroško zaupanje, to znajo, a še dosti bolj kvalitetno, tudi dandanašnji.
Kar se Janezek nauči, to Janezek zna.
Pralni stroj za pranje možganov vrtijo tudi mediji in ko nek Marsovec ali sam sveti Peter slučajno poškilita na javnomnenjske ankete, z grozo v očeh ugotovita, da so osebki, ki so zaupanje najbolj izrabljali, v srcih ljudi še zmeraj zapisani visoko na prvih mestih.
Človeška neumnost je žal neizmerna.
Z zaupanjem državljanov se gredo kravje kupčije –tako danes v svoji kolumni pravi dr. Alojz Ihan - gospodje odvetniki, ki so v imenu svojih gospodarjev kupovali deleže v podjetjih in projektih, kot bi bili njihovi. In jih pod pretvezo svoje lastnine čuvali za prave lastnike. Ki so seveda morali trdno verjeti, da dotični spoštovani odvetniki ne bodo izneverili svojih strank. Pa ne zaradi svojega poštenja ampak ravno obratno – ker so bili tako zelo zapleteni v nepoštene posle, da si ravno zaradi splošno znane nepoštenosti taki gospodje odvetniki niso mogli privoščiti nepoštenosti do svojih klientov. Ker bi jih že en namig policiji lahko stal glave.
V meni tli upanje, da je blizu trenutek, ko se bodo ljudje , ki spijo in še zmeraj verjamejo v  idole, kateri so jih že neštetokrat izdali in izkoristili, končno prebudili. In začeli vsaj malo verjeti in zaupati vase, v lastno moč in lastne sposobnosti.
Življenje niso mehiške nadaljevanke. Neštetokrat se znajdemo na kolenih, a če smo realni, če so nas naučili, da so padci nekaj, kar doživlja domala vsak, imamo vsaj kanček možnosti, da se poberemo in vstanemo. Kajti tisti, ki kot nori iščejo roke, ki jih bodo dvignile, največ izgubljajo.
Slepo zaupanje v karkoli že, je hitro pokvarljivo blago, ki ne zastruplja le srca in duše, temveč tudi naše odnose, sobivanje in prihodnost.
Pravijo, da bi moral vsak Slovenec vsaj enkrat v življenju splezati na Triglav. Morda res. Pa ne toliko zaradi gore, kot zaradi sebe. Kajti med vzpenjanjem bi- v potu svojega obraza- spoznali, da moramo za vsak korak posebej uporabljati zgolj in samo lastne noge, lastno moč, znanje, pripravljenost in kondicijo.
Nihče drug ne more nadomestiti moči, ki jo nosimo v sebi.



četrtek, 12. september 2013

prvi dan v soli




Gašper se premetava po postelji, brca odejo in mrmra v blazino. Sanja hude sanje.
"Ti že pokažemo, ker si nas polomil! Bili smo lepo ošiljeni in zloženi v torbi."
"Tudi jaz imam nekaj pripomb," se je oglasil zvezek.
"Samo poglej ta oslovska ušesa! Vsi se mi bodo smejali, ko me bodo videli."
 "To ni nič," so rekle copate.
 "Pred šolo nas je namočil v prvi luži."
"Ha, ha, ha, kaj se razburjate!" je zaklicala radirka.
 "Pomislite, mene je razrezal, me slišite, razrezal me je!"
 "Nekaj neverjetnega, ta otrok!"
 "Brez vsake olike!" so zaklicali v zboru.
"Maščevati se mu moramo," je zaklicalo ravnilce in spečega Gašperja tlesknilo po roki.
"Ne, ne, nikar!" je v spanju zavpil Gašper, se sunkovito obrnil in padel na tla. Pomel si je zaspane očke in prestrašeno pogledal okrog sebe. Potem se je spomnil na sanje.
"Očka, mamica, kje sta?" je zajokal in stekel po stopnicah.
 "Ne grem v šolo!" je hlipal in se stiskal v mamino naročje. Mamica ga je gladila po laseh. Čudno se ji je zdelo, da se je Gašper premislil.
"Kaj se je zgodilo?" ga je zaskrbljeno vprašala. Gašper si je obrisal solze, pogledal okrog sebe in tiho zašepetal: "Mamica, ne boš verjela, če ti povem. Vso dolgo noč mi niso dali miru. Zbadali in ščipali so me, lasali in vlekli za ušesa."
 "Kdo vendar?"
"No ja, svinčniki, radirka, ravnilček in copate."
"Ta je pa bosa!" se je zasmejala mamica.
"O res, res, čisto zares. Tresel sem se od strahu, toda uiti jim nisem mogel," je zasmrkal Gašper.
"Kaj pa .. , če si mogoče tudi sam kriv?" ga je mamica postrani pogledala.
 "Jaz, jaz, da sem kriv? Kje pa! Le zakaj vendar?" se je uprl Gašper.
"Potem pa mi pokaži, kako paziš na svoje šolske potrebščine."
Gašper je naredil šobo, se prestopil z leve na desno nogo, rekel pa ni ničesar.
Mamica je odprla torbo in presenečeno vzkliknila: "Kaj takega!"
Gašper je osramočeno povesil glavo.
"Obljubim, da se bom poboljšal. "
Svinčniki so prijeli radirko in zaplesali okrog zvezka. Razveselili so se Gašperjeve obljube.
"Pomagali ti bomo pisati črke," so obljubili.
"Poradirala bom vsako napako," se je ponudila radirka.
Gašper si je zadovoljno oprtal torbo na ramo, poljubil mamico na lice in stekel na Zakajčkovo ulico.
Tam je bilo že veliko otrok, ki so hiteli v vrtec, malo šolo in v pravo pravcato šolo.
Drug drugega so pozdravljali.
"Živjo, Tadej!"
"Pozdravljena, Nika."
"Kako si, Špela?"
" Tomaž, si naredil matematično nalogo?"
Čebljali so in klepetali vse dotlej, dokler se niso porazgubili po razredih. Skozi okno so gledale črke in opazovale šolsko igrišče.
 "Kakšen živ žav," je vzdihnila črka A.
 "Glava me boli od silnega trušča in kričanja," je zastokala B.
 "Še sedaj ne vem, katera bo šla prva v razred," je pogledala izpod čela T.
 "Letos že ne grem prva, o, ne!" se je oglasila črka L.
"Dam vam prednost, preljube sestrice. "
Črke so planile pokonci in se začele prepirati. Za seboj so imele dolge počitnice in nič se jim ni ljubilo iti med prvičke črvičke. Zaklenile so vrata in se trmasto postavile v kot. Učiteljica je odprla knjigo in presenečena ostrmela. Listi so bili snežno beli, nobene črke ni bilo nikjer. "Čarovnija," je zašepetala. Zakajčki in Zakajčice so stopili bliže.
 "Nikjer nobene črke," so dejali.
"Vse tako kaže, da nas črke ne marajo."
"Otroci, skupaj jih pokličimo!" je vzkliknila učiteljica.
"Mogoče se bodo premislile, ko nas bodo zaslišale."
Otroci so stopili na prste, zajeli sapo in zaklicali: "A, e, i, o, u, b, c! Kje ste? Kam ste se skrile?"
Črke so si zamašile ušesa. Nič kaj jim ni bilo po volji, da jih otroci motijo pri lenarjenju.
"Rada bi se še sončila," je vzkliknila črka S.
"Meni dišijo potovanja v Afriko in Ameriko," je dodala A.
"Le zakaj ne znajo otroci črk že takrat, ko se rodijo?" se je spraševala R.
Nenadoma je nekdo potrkal na vrata. Tok, tok, tok. Črke so se prestrašile.
"Kdo je izdal, da se skrivamo v tej sobi?" so se spogledale.
"Odprite," je zaklical droben glasek vztrajno in odločno.
 "Saj sem vedela, da ne bo šlo tako, kot bi si me želele," je rekla A.
Črke so še zadnjič ljubeče pogledale po počitniških slikah, ki so visele po stenah.
"Nasvidenje, morje. Nasvidenje, planine, gozd, reka in ptica na nebu. Na delo moramo. In prav nič nam ni všeč."
 "Hura za črke!" so vzkliknili otroci. Črkam še zmerom ni bilo do smeha. Potem pa se je črka I iznenada tlesknila po čelu in zaklicala: "Postojte! Samo za hip! Naj bo letošnje šolsko leto drugačno. Zanimivo! Takšno, kot ni bilo še nikoli. Poskusimo se igrati uganke in skrivalnice. Ja, tako je! Hura! Naučimo se črk med igranjem. Kdo je za to?"
"Vsi, vsi smo za to!"
"Potem mi je vseeno, če sem tudi letos prva na vrsti," je rekla črka I in se namrščila.
"Domisliti se moram, kako se me boste najlažje zapomnili."
"Nimaš več veliko časa," so se zasmejali otroci in ljubeče gledali črke, ki so poplesavale po učilnici in si izmišljale zgodbe in pravljice, da bi bilo učenje bolj prijetno. Pst, stopimo bližje. Poglejmo skozi ključavnico. Mogoče bomo izvedeli kaj novega in zanimivega tudi mi, kdo ve?