Google+ Followers

ponedeljek, 07. oktober 2013

ogenj, rit in kače niso za igrače










...trud & užitki četrt stoletnega dela, prihajajo iz tiska.....
Rojstvo v kakršni koli obliki je zmeraj prijetno, če pa traja ''nosečnost'' toliko časa, kot pri tej knjigi, pa sploh...
Nekoč, ko sem prvič naletela na zgodbe, ki so pripovedovale o najbolj skritih, zelo intimnih dejanjih spolnosti naših prednikov, sem spoznala, da sem ''na sledi'' nečesa, o čemer nihče nič ne ve, pa tudi kakšnih podobnih zapiskov o tej temi nisem zasledila.
Pripovedi o tem, kako so se imeli radi naši predniki, so postali moja ''pot'', po kateri sem hodila vrsto let in nazadnje prišla do ''konca'', slišano pa bo moč v obliki zanimivih in sočnih zgodb prebrati v knjigi Ogenj, rit in kače niso za igrače.
Dodala sem še poglavja o življenju dekel in hlapcev, o tem, kakšno je bilo na začetku 20. stoletja otroštvo dedov in babic, kako so se po 2. svetovni vojni zidale hiše. Med drugim so me zanimali odnosi med taščo in snaho, kako so se nekoč rojevali otroci, kako in zakaj so se ljudje sovražili med seboj.
Posebno poglavje je namenjeno dedu Luki, ki je bil znana žirovska legenda.
Mislim, da je knjiga na okoli 350 straneh vredna vaše pozornosti. Konec koncev si upam trditi, da podobne v slovenskem knjižnem prostoru do sedaj še ni bilo.
Milena Miklavčič

 




Knjiga izide pri založbi JUTRI 2052, stane 30€.
Naslovnica barvna, knični blok čb.
Če v prednaročilu naročite več kot 5 knjig hkrati, vam priznamo 20% popust.
Hkrati s knjigo Ogenj, rit in kače niso za igrače izide tudi slikanica o dečku Galu, ki je bila letos junija nagrajena na Mednarodnem literarnem natečaju v Avstriji, v Schwanenstadtu.
Cena:15€. (trde platnice)
Naročila sprejemamo na mail:
 jutri2052@gmail.com ali na GSM 064 110 466

S spoštovanjem,
Založba JUTRI 2052, k.d.





petek, 04. oktober 2013

zgodba o črki G





 
D
V daljni deželi, nekje na koncu Pravljične dežele, je nekoč živel deček. Bil je sam samcat na svetu. Mali škratek Spanček Zaspanček ga je šel včasih obiskat, vendar niti tega ni nikoli izvedel, kako mu je bilo ime. Deček ni imel prijateljev. Od jutra do večera je hodil po cestah in po mestih, toda nikjer se ni ustavil. Sem in tja mu je dobra babica podarila jabolko in mu skuhala sladko mlečno kašo. Spanček Zaspanček se je nekoč opogumil in vprašal dečka: "Povej mi, kam greš spat, ko si utrujen? Kje pišeš šolsko nalogo in kje se igraš?"
Mali osamljeni deček je zmajal z glavo. Pogledal je v tla in po licu so mu pritekle solze.
"Nikjer ne spim in nikjer ne pišem domačih nalog," je zašepetal z žalostnim glasom. Spanček Zaspanček je na široko odprl usta od začudenja.
"To vendar ni mogoče!" je končno izdavil. "Vsak otrok na tem svetu ima svoj dom!"
"Ne vem, kaj je dom. Ne vem, kaj je topla postelja in tudi tega ne vem, kako se čuti mamina dlan, ki te boža, preden zaspiš," je še enkrat ponovil deček in odšel dalje.
Spanček Zaspanček je imel dobro srce, zato so ga dečkove besede zelo pretresle.
"Nekaj bo treba ukreniti! Še v Zakajčkovo ulico skočim, potem se takoj lotim dela," si je rekel in narahlo odškrtnil vratca, ki so vodila v Blaževo sobo.
Bilo je že temno, le skozi priprta vrata je pronicala svetloba. Slišala sta se smeh in vpitje. Otroci so se lovili po hodniku, kričali in bili dobre volje.
"Kam neki sem vtaknil današnjo pravljico?" je zamrmral Spanček Zaspanček.
"V levem žepu je ni. V desnem tudi ne. Kaj pa pod rdečo kapo? Tudi tu je ni! Otroci bodo vsak čas zlezli pod odejo. Joj, kako sem živčen! Le kaj mi je bilo treba, da sem se toliko časa obiral in klepetal z dečkom," se je še kar naprej jezil.
Nenadoma je hrup na hodniku utihnil. Spanček je pokukal skozi vrata. Blaž, Tanja in Gašper so že oblekli pižame.
"Kdo bo prvi umil zobe?" je zaklical Gašper.
 "Ne grem se več," je zavpila Tanja.
"Au, boli, umakni se že enkrat, da pridem na vrsto!"
"Če ne boš takoj tiho, te uščipnem," ji je zagrozil Gašper.
"Mir, sem rekla!" se je oglasila mamica iz kuhinje.
"Vsak večer moram poslušati isto," je robantil očka.
"V tej hiši res ni nikoli miru," je še dodal in trdno zaprl vrata v dnevno sobo.
"Tik tak, tika, taka, ura je osem," so zapeli urni kazalci.
"Otroci, Spanček Zaspanček že nekaj časa čaka na vas," je tiktakala ura, "pohitite, drugače danes ne bo pravljice!"
Tanja, Gašper in Blaž se niso dosti menili za uro. Blaž je bil že malo zaspan, toda še zmeraj dovolj buden, da se je pačil pred ogledalom in si kazal jezik. Spanček Zaspanček se je medtem naslonil na okensko polico in gledal zvezde. Mežikale in utripale so, kot bi želele poleteti bliže. "Kdo ve, mogoče jim je dolgčas in so osamljene, ker so tako daleč stran od nas," je premišljeval Spanček Zaspanček.
"Mislim, da ne," se je oglasila miška Tilčka.
Pravkar se je vrnila domov in je slišala Spančka Zaspančka.
"Nebo je njihov dom," je dodala. "Tam zgoraj poznajo zvezde vsako ped, zato se dobro počutijo. Povsod drugod bi bile nesrečne in žalostne."
"Misliš?" se je začudil Spanček Zaspanček.
"Seveda," se je zasmejala miška Tilčka, "samo poglej mojo hiško. Vso dolgo zimo mi pihlja skozi špranje in tole okno! Še zmeraj ga ne morem dobro zapreti. Toda, povem ti, da je ne zamenjam za nobeno drugo. Zame je najlepša hiška na svetu zato, ker sem v njej doma." "Potem tudi mojim Zakajčkom in Zakajčicam dom veliko pomeni?"
"Stavim, da je tako," je rekla miška Tilčka. "Če mi ne verjameš, jih vprašaj. Zdi se mi, da ravnokar tečejo po hodniku in se smejejo."
Otroci so planili v spalnico, se zapodili v posteljo in se smejali na ves glas. Tanja je položila svojo punčko zraven blazine in jo pokrila z majceno odejico. Blaž je stisnil k sebi medvedka, vtaknil v usta prstek in se obrnil proti zidu. Spanček Zaspanček je opazoval Gašperja, kako je poravnal copate, si popravil pižamo, se še enkrat pogladil po laseh in previdno zlezel pod odejo. Zvil se je v klobčič in zadovoljno zagodel.
"Hej, Spanček Zaspanček, stresi že pravljico iz rokava. Zaspani smo," so rekli v en glas. Spanček je bil kar tiho. Naposled je, ko je videl, da ga začudeno gledajo, je prav po tihem vprašal: "Povejte mi, kaj vam pomeni dom?"
Otroci so se začudeno spogledali. "Dom so moja mamica in očka in moja punčka, " je povedala Tanja.
"Dom je predpražnik pred vrati in stopnice, ki vodijo na podstrešje," je rekel Blaž.
"Dom so mize, omare, obešalniki in kljuke, ki jih najdem z zaprtimi očmi," je nadaljevala Tanja.
"Veste, kaj je še dom?"
"Kaj le?"
"Dom smo mi vsi, ki tukaj živimo, tudi Spanček Zaspanček in miška Tilčka."
Blaž se je usedel na postelji. Kar naenkrat ga je spanec minil. Nikoli doslej še ni premišljeval o tem, kaj mu pomeni dom. To so bile stvari, ki so bile zmeraj pri roki, od jutra do večera in ponoči, ko se je naslonil na mehko blazino in zaspal. Ura, ki je natančno hitela šteti minute, je nenadoma umolknila.
 "Poglej, poglej," si je rekla, "kdo bi si mislil, da tem porednim pokoram dom toliko pomeni. Ves ljubi dan norijo, tekajo, se prekocujejo, celo stepejo in zlasajo se sem in tja, sedaj pa slišim, da je dom nekaj najlepšega na svetu. Hja, gotovo sanjam. To vendar ni mogoče," si je mrmrala ura.
Spanček Zaspanček je stopil od enega do drugega in jih pobožal po licu.
"Veš kaj," je zaspano zašepetala Tanja, "danes ti ni potrebno pripovedovati pravljice."
"Res je," je pokimal Gašper. "Pogovarjali smo se o domu, to pa je lepše kot najlepša pravljica o pravljični deželi."
Spanček Zaspanček je bil tiho. Le pokimal je in mislil na samotnega dečka, ki sam samcat tava po praznih ulicah nekje daleč na koncu Pravljične dežele.
Ko so otroci zaspali, se je po tihem izmuznil skozi vrata.
"Že vem, kaj bom storil. Povabil bom dečka, da bo prišel na obisk. Zakajčki in Zakajčice so dobrega srca in mislim, da ga bodo veseli.''
 Kaj pa vi, dragi moji otroci? Kaj vam pomeni dom? Ste že kdaj premišljevali o tem? Ali so to le črke, postavljene druga zraven druge? Ali je to hiša z rdečo opeko na strehi? Mogoče je dom tudi za vas nekaj, kar nosite v srcu s seboj, kamorkoli vas že zanese pot?