Google+ Followers

sobota, 17. maj 2014

Ogenj, rit in kače niso za igrače.




 utrinki...


Od izida, 17. decembra 2013 do danes (17. maja 2014, se je zabeležilo točno 50 literarnih večerov, poldnevov ali kar tako srečanj z bralci knjige Ogenj, rit in kače niso za igrače.
Skoraj na vsakem izvem kaj novega, zelo lokalnega o ''intimnih odnosih nekoč'', kar mi je sploh v veselje.
Skupaj s tistimi, ki veliko in raznoliko razmišljajo, sem se dokopala do spoznanja, da imamo Slovenci sila boren besedni zaklad domačega izvora, s katerim opisujemo ljubljenje, pa morda tudi vse ostalo, kar je značilno zanj. Beseda ''seks'' ni slovenskega izvora.
Še zmeraj smo neverjetno sramežljivi, ko nanese beseda na intimnosti. In to kljub temu, da so mediji polni spolnosti, katera je,žal, postala eden najdonosnejših biznisov.
Obenem pa tudi sredstvo, ki na nek prefrigan in izprijen način potrošnikom ''ogromno'' daje, v bistvu pa jim še veliko več jemlje.
Mladi pripovedujejo, da se o spolnosti s starši ne pogovarjajo. Ker je obojim nerodno. Kako žalostno je slišati takšne reči!
Včasih me vprašajo, zakaj sem se pisanja o tej temi sploh lotila. Odgovor je zelo preprost: zato, ker se ni nihče drug.
Kljub temu, da se piše leto 2014!
Meni osebno so bile prepovedane stvari že od nekdaj velik izziv.
Zaradi knjige pa sem doživela že veliko lepih in božajočih trenutkov.
Bralci so me prepričali, da je njena največja vrednost v tem, da se ob njej ali zaradi nje, v družini pričenjajo pogovarjati!
Pa to še ni vse!
Ko hči knjigo prebere, nenadoma, zelo spontano, razume svojo mamo in njene travme, njeno nenavadno sramežljivost pred lastnim otrokom. Taista hči istočasno razume babico, zakaj se je potem, ko je ostala sama, spremenila, zacvetela in razživela.
Knjiga Ogenj, rit in kače niso za igrače- tako pravi Ivanka, nam pomaga odpuščati in razumeti.

Prav tako z njo gradimo mostove med generacijami. Mladim odpira oči k resnici, ki je niso poznali, srednji generaciji in tudi starejšim pa obuja spomine na čas, ki ga sicer ni več, a njegove sledi še zmeraj občutijo na svoji duši, obnašanju, odnosu do sočloveka, predvsem pa do drugega spola.

Niti v najbolj drznih sanjah se vam ne bi upala predlagati, kupite knjigo, morate jo imeti doma!
Zelo iskreno pa si želim, da jo vsaj prebere. Na voljo je v vseh knjižnicah, verjetno pa tudi pri vaši prijateljici.

Milena 




1 komentar:

  1. Dragica Novak18. maj 2014 03:18

    Milena, prebrala sem tvojo knjigo in jo imam tudi doma. Upam, da bo dobila tudi nadaljevanje, ter skozi zgodbe več generacij, ki so še vedno tabu teme, pa to ne bi smele biti, pomagale razumeti vzroke in posledice prepovedi, stisk , nerazumevanja in še in še... Ohranitev vrste in ohranitev posameznika, sta dve najbolj osnovni sili našega bitja in bivanja, skozi zgodovino in še danes, verjetno tudi jutri ne bo nič bolje, vsaj v nekaterih sredinah. Zelo velikokrat se je neznanje na eni strani in zelo veliko želje po moči in obvladanju na drugi iskoriščalo za zelo zavržena dejanja. Z velikostjo tabujev raste moč storilcev in nemoč žrtev v vseh socialnih sredinah ne glede na spol. S podiranjem tabujev, prihaja do razumevanja, manjšanja moči storilcev in nemoči žrtev. Ob Pilonovi rastavi v Moderni galeriji v Ljubljani v 60.letih prejšnjega stoletja je izšla tudi njegova knjiga: Na robu. V spomin se mi je vtisnil slikarjev opis stiske dijakov, ko jih je profesor biologije spraševal po imenih odprtin v človeškem telesu, in kako je rešil njihovo zadrego. Če utegnete, poiščite to knjigo v knjižnici in preberite. Meni gimnazijski dijakinji je odprla nov pogled na svet in tudi na "sramežljivost", ki je vsiljena. Sramovati se moramo svojih zavržnih početij in dejanj, ne pa svojega telesa. Mogoče sem malo zašla in že malo trosim otrobe, vendar upam, da bodo vsi, ki bodo prebirali moj komentar izluščili bistvo.

    OdgovoriIzbriši