Google+ Followers

sobota, 17. maj 2014

Ogenj, rit in kače niso za igrače.




 utrinki...


Od izida, 17. decembra 2013 do danes (17. maja 2014, se je zabeležilo točno 50 literarnih večerov, poldnevov ali kar tako srečanj z bralci knjige Ogenj, rit in kače niso za igrače.
Skoraj na vsakem izvem kaj novega, zelo lokalnega o ''intimnih odnosih nekoč'', kar mi je sploh v veselje.
Skupaj s tistimi, ki veliko in raznoliko razmišljajo, sem se dokopala do spoznanja, da imamo Slovenci sila boren besedni zaklad domačega izvora, s katerim opisujemo ljubljenje, pa morda tudi vse ostalo, kar je značilno zanj. Beseda ''seks'' ni slovenskega izvora.
Še zmeraj smo neverjetno sramežljivi, ko nanese beseda na intimnosti. In to kljub temu, da so mediji polni spolnosti, katera je,žal, postala eden najdonosnejših biznisov.
Obenem pa tudi sredstvo, ki na nek prefrigan in izprijen način potrošnikom ''ogromno'' daje, v bistvu pa jim še veliko več jemlje.
Mladi pripovedujejo, da se o spolnosti s starši ne pogovarjajo. Ker je obojim nerodno. Kako žalostno je slišati takšne reči!
Včasih me vprašajo, zakaj sem se pisanja o tej temi sploh lotila. Odgovor je zelo preprost: zato, ker se ni nihče drug.
Kljub temu, da se piše leto 2014!
Meni osebno so bile prepovedane stvari že od nekdaj velik izziv.
Zaradi knjige pa sem doživela že veliko lepih in božajočih trenutkov.
Bralci so me prepričali, da je njena največja vrednost v tem, da se ob njej ali zaradi nje, v družini pričenjajo pogovarjati!
Pa to še ni vse!
Ko hči knjigo prebere, nenadoma, zelo spontano, razume svojo mamo in njene travme, njeno nenavadno sramežljivost pred lastnim otrokom. Taista hči istočasno razume babico, zakaj se je potem, ko je ostala sama, spremenila, zacvetela in razživela.
Knjiga Ogenj, rit in kače niso za igrače- tako pravi Ivanka, nam pomaga odpuščati in razumeti.

Prav tako z njo gradimo mostove med generacijami. Mladim odpira oči k resnici, ki je niso poznali, srednji generaciji in tudi starejšim pa obuja spomine na čas, ki ga sicer ni več, a njegove sledi še zmeraj občutijo na svoji duši, obnašanju, odnosu do sočloveka, predvsem pa do drugega spola.

Niti v najbolj drznih sanjah se vam ne bi upala predlagati, kupite knjigo, morate jo imeti doma!
Zelo iskreno pa si želim, da jo vsaj prebere. Na voljo je v vseh knjižnicah, verjetno pa tudi pri vaši prijateljici.

Milena 




petek, 09. maj 2014

novi literarni večeri







Nova srečanja s knjigo OGENJ, RIT IN KAČE NISO ZA IGRAČE







Včasih me vprašajo, zakaj s takšnim veseljem obiskujem knjižnice in tudi druge sredine, kjer se pogovarjamo o moji zadnji knjigi, Ogenj, rit in kače niso za grače.

Odgovor je zelo preprost, skrit pa je v besedah ene od obiskovalk.
Dejala je približno takole:''.....Šele potem, ko sva z mamo prebrali vašo knjigo, sva se začeli pogovarjati!''
Njene besede so mi dale moč in veliko nove energije!
Naslednji teden se bomo lahko srečali na treh različnih mestih:


v torek, 13. maja ob 18.00 uri v knjižnici Otona Župančiča v Ljubljani

v sredo, 14. maja ob 19.00 uri v Knjižnici za Bežigradom

v petek, 16. maja ob 19.00 uri pa v Knjižnici Stari trg pri Ložu.

Če boste utegnili, bom vesela, če se bomo srečali

sobota, 03. maj 2014

še enkrat....

Nekaj o samozaložništvu





Mnogi, ki na internetu zasledijo, da prisegam na samozaložništvo in da sem izdala že več knjig(13), me poiščejo in sprašujejo, kako, kje, kdaj, zakaj, na kakšen način, itd. izdati knjigo.
Nekaj odgovorov na najbolj pogosta vprašanja:
=============.
Osnovne stvari, ki jih mora imeti vsak samozaložnik:
*odprt TRR kot samostojna pravna oseba. Priporočam obliko k.d. (komanditna družba), kjer ni nobenih nepotrebnih vsakomesečnih odhodkov na račun različnih dajatev)
*imeti vsaj cca 5000 evrov
*dobrega lektorja
*oblikovalca ali ilustratorja
*osebo, ki bo knjigo tudi 'računalniško' postavila  in oblikovala
*tiskarja
*nekaj pred-bralcev, ki bodo napisano ocenili in podali kolikor toliko kritično in realno mnenje
*veliko dobrih živcev in poguma
*organizirati mrežo predstavitev po Sloveniji, ni nujno, da ravno po knjižnicah
*najti distributerja za knjigarne in knjižnice
Nasvet:
Za knjigo, ki je že natisnjena, je potrebno najti nekoga, ki jo bo tržil po knjižnicah. Redke so knjižnice, ki kupujejo direktno od pisatelja. Za trženje je potrebno odšteti okoli 40 % - 70 % rabata. :-(


POVEZAVE DO KNJIŽNIC:
http://www.starejsi.gov.si/index.php?option=com_content&view=article&catid=7:hobiji&id=8:knjiznice
In sedaj ključno: kako nastaja knjiga v samozaložbi?
1. )Ko je tekst napisan, je potrebno imeti nekaj ''predbralcev'', ki se v napisano poglobijo in povedo svoje kritične misli. Ti bralci so zlata vredni.
2.)Potem si moramo vzeti čas in svoje pisanje vnovič- vsaj desetkrat- prebrati. Z upoštevanjem ali neupoštevanjem drugih mnenj.
3.) Nato pride na vrsto lektor, pa oblikovalec zunanje podobe knjige, pa izbira tiskarja, itd. itd.
Odgovoriti na vprašanje kdo bo knjigo prodajal, kako jo tržiti, kje organizirati literarne večere in druge oblike predstavitev.
4. ) Na NUK-u je potrebno zaprositi za CIP kodo.  Lahko kar po mailu : cip@nuk.uni-lj.si
Nasvet: Preden rokopis za knjigo daste v tisk, se zelo podrobno pogovorite o podrobnostih plačila!
Pa da nadaljujem: izdati knjigo v samozaložbi zna biti tudi tvegano dejanje. Zadnje čase na primer se je kar nekaj knjižnic odločilo, da od samozaložnikov knjig ne bodo kupovali.
Nasvet: Prej, preden se odločite za število natisnjenih izvodov, se pozanimajte v knjižnicah (in tudi sicer), koliko (in če) jih bodo odkupili od vas!
Pa še to: če bodo še kakršnokoli vprašanja, lahko pomagam.
Kaj mene osebno vleče v samozaložništvo?
 Verjetno strast. Sla. Adrenalin. Užitek. Ne vem, ne znam opredeliti. Predvsem pa to počnem zaradi mačehovskega odnosa uradnih inštitucij, ki imajo do samozaložnikov, ki so kot ''neznani in neuveljavljeni'' podcenjeni, pogosto celo na poniževalen način.
Medklic:v zdajšnjem, zelo potrošniškem času, ko se na vse gleda le skozi denar, kvaliteta napisanega včasih sploh ni pomembna, oziroma je v drugem planu. Primer: 50 odtenkov sive. A je reklama naredila svoje in knjiga se prodaja v milijonih.
Kar po domače povedano pomeni: lahko napišete izjemno literarno delo, a bo pred vami definitivno imel prednost tisti, ki je že ''znan in priljubljen'', četudi  je napisano slabše kakovosti kot vaše literarno delo.
Nekaj izkušenj:
Moje knjige za otroke, na primer,  dobivajo nagrade tudi v tujini, a ker sem samozaložnica, se o knjigah ne govori. Večina se obnaša, kot da jih ni
Piko na B., mi je, recimo, strašno dobro ocenil Denis Poniž, njegovi oceni na rob moram dodati,  da se ne poznava in da je svojo oceno podal na podlagi napisanega. Kar se mi zdi sila pomembno.
Pri hrastu na levo je postala najboljša samozaložniška knjiga leta!
Na Mednarodnem natečaju za najboljšo otroško in mladinsko knjigo mestne občine Schwanenstadt, je Šnitka leta 2009 dobila posebno priznanje žirije. Naslednje leto (2010) pa se je med najboljše uvrstila tudi slikanica Marička in medvedek.
Na istem mednarodnem literarnem natečaju v Schwanenstadtu v Avstriji ( skupaj z ilustratorko Tatjano Filipič ) sem v juniju 2012, v močni konkurenci prejela posebno omembo žirije za knjigo Kdo je razdrl lastovičje gnezdo?. Pred dnevi pa je bila na nagradnem natečaju založbe Eno izbrana še za objavo v E-knjigi.
Nič ne pomaga, ker za mojim hrbtom ne stoji ''aparat'', ki knjigo trži.
Enako kot z ostalimi (otroškimi) knjigami, se moram zelo sama truditi tudi z zadnjima dvema: Ženske & Ogenj, rit in kače niso za igrače.
naj bo dan prijazen in lep,
Milena Miklavčič
http://jutri-2052.blogspot.com/
GSM 064 110466