Google+ Followers

ponedeljek, 20. oktober 2014

LITERARNI VEČERI

TEDEN, KI JE PRED NAMI, BO ZELO PRIJAZNO ŽIVAHEN.
-------------------------------------------------------------------------------------------------
Jutri, v torek, 21. oktobra ob 18.00 uri, se vidimo v knjižnici na Viču, 

v sredo ob 18.00 uri v knjižnici v Sevnici 


in v četrtek, 23. oktobra ob 18.00 uri v Knjigarni MK v Mariboru.



sreda, 01. oktober 2014

14. F 3 Ž O

http://www.f3zo.si/ljubljana/natecaji/literarni-natecaj/rezultati/#odrasli
Društvo upokojenih pedagoških delavcev Slovenije že več let zapored- v okviru F3ŽO- poskrbi vse potrebno v zvezi z literarnim natečajem. Na letošnjem 14. festivalu za tretje življenjsko obdobje smo bili v kategoriji odraslih nagrajeni trije: drugi je bil Rudi Mlinar, tretja Ivana Vatovec, prvo mesto je pripadalo moji malenkosti.
Organizatorji so se nam zelo lepo posvetili, organizirali so literarno srečanje in predstavitev, kjer smo se polni Mali Galeriji v CD predstavili skupaj z mladimi nagrajenci. Od teh mi je najbolj segel v srce Jakob (vidite naju tudi na fotki), o sebi in o mami je napisal prečudovito razmišljanje.
Ponovno sva se srečala z Rudijem, malo smo poklepetali, prisluhnili glasbi in na ta način zaokrožili lep in prijeten dan.


Literarni natečaj za starejše


1.     Mesto



VSAKDANJICE IZ SIVKE IN ŽAJBLJA (izbor)

Pri prvem hrastu
Zavijte na levo –
Pa ste tam!

Predpasnik z rdečimi pikami
Že kar nekaj časa vam želim povedati zgodbo o predpasniku. Ja, ja, saj vem, muzate se, a nič zato. Ko si ga nataknem, sem res videti kot bi ravnokar ušla iz kakšne zgodovinske čitanke, pa kaj?!
Zdijo se mi kot nekakšni starodobniki, kajti če zaprem oči, zavoham, da še zmeraj dišijo po dobri kurji župci, svinjskih parkljih v sladki repi in smoli, ki se je držala butaric, s katerimi se je nekoč kurilo v peč.
''Nam lahko spečeš krompir?'' me je zadnjič prosil Mali, in to v isti sapi, kot je napovedal prihod svojih prijateljev s katerimi bodo malo posedeli v kmečki sobi.
Pridno, brez odvečnih pripomb (kar je redko) mi je pomagal olupiti krompir, korenje in kolerabo. Potem je vse skupaj dobro opral, posolil in stresel na raztopljeno maslo, da je glasno zacvrčalo. Drobnih kapljic, ki so se nagajivo prilepile na ploščice nad pultom, ni opazil. Medtem ko so se prijatelji glasno in bučno zbirali, se pozdravljali in butali s komolci, sem se po tihem muzala, kajti večino sem poznala še iz časov, ko so lulali in kakali v plenice in se drli kot srake, če jim je kdo izmaknil najljubšo igračo.
»A bo kmalu pečeno?«pomoli Mali nos skozi kuhinjska vrata. Ravno sem iskala kuhinjske krpe, da se ne bi opekla, ko bi krompir odnesla po stopnicah.
»Ej, babi, da se ne prikažeš v birtahu!«je nenadoma vzkliknil, ko je videl, da sem ga še kar naprej imela na sebi.
»Vsi se ti bodo smejali, boš videla. Danes nobena ženska ne uporablja te starine,« je še dodal in zavijal z očmi.
Pa so se res muzali. Eni bolj na glas, drugi manj.
»Naša mami bi se raje vdrla v tla kot da bi imela prepasano to smešno staroversko reč,« reče Skuštranec, ki je tudi drugače rad jezikal o vsem, kar mu je padlo na pamet. Mičkeno presenečena sem izvedela, da njihove mame predpasnikov sploh ne poznajo.
»Nočejo biti smešne in videti stare sto let,« so mencali v en glas, meni pa so dali vedeti, da sem, prav zaradi tega, ker ga nosim, čudna, če ne čudaška.
Pozneje, ko sem bila sama, so mi spomini poleteli v čase, ko je bila živa še stara mama. Predpasnik si je slekla le, ko je šla zvečer spat. Po navadi je nosila kar dva: enega zato, da se drugi ne bi umazal. Oba sta bila črne barve, narejena iz klota, ripsa, morda je bil vmes kakšen tudi iz bombaža, ne spomnim se. Ob praznikih si je nadela belega, poštirkanega. Satenast je bil malo boljši, nosila ga je le, ko je šla na vas, v trgovino ali po opravkih. Včasih me je vzela s seboj in ko sva srečali kakšno, ki je bila brez njega, je zavihala nos, zmajala z glavo in dejala, bolj sebi kot meni:«Pri tejle pa živijo od zraka, očitno ni vajena delati.«
Predpasnik ji je pomenil tudi nekakšen zunanji dokaz, da ne sedi križem rok, da gara in da je obenem varčna, saj ji ni vseeno kako bodo zasvinjane obleke, katerih si, več kot eno ali dve, ni mogla privoščiti.
Za peti rojstni dan mi je podarila prvi predpasnik. Bil je rdeče barve, posejan z belimi pikicami. Čipke, ki so obkrožale zgornji del, so bile iz Trsta. Od tam jih je prinesla teta Roza. Pred mrkimi in zadirčnimi cariniki jih je skrila pod številna krila.
Zadaj, na hrbtu, sem si lahko zavezala veliko pentljo, s katero sem pogosto pometala po tleh.
Zelo rada sem se vrtela pred ogledalom.
»Sedaj sem že velika in ti lahko pomagam!« sem vzkliknila.
»O, to pa ne! Lahko se boš umazala,« je protestirala stara mama. Morala sem si natakniti še njen predpasnik, takega, za vsak dan, ob katerega sem se nenehno spotikala.
Naučila me je, kako primeš rob z dvema prstoma, da si potem lahko obenj obrišeš roki, zabičala mi je, da ga moram imeti zmeraj na sebi.
''Oblačila, ki so popackana s hrano, so grda in noben fant te ne bo maral,'' mi je v šali zagrozila.
Predpasniki so z menoj rasli, saj mi je vsako leto, ob rojstnem dnevu, podarila novega. Vsi so bili trpežni in uporabni, enega od njih, ki je bil na pogled zelo plastičen, a vražje  vzdržljiv, hranim še danes. In to kljub temu, da so žepi ob stiku z vročo pečico, že nekajkrat veselo zacvrčali in se na več mestih stopili.
Najbolj mi je pri srcu tisti predpasnik, na katerem piše'' Samo danes, potem sem pa cel mesec frej''.
 Ko ga obesim na kljukico za vrati, se mi zdi, da me stara mama poboža po laseh in mi reče:«No, si že pridna, si že pridna…«