Google+ Followers

četrtek, 25. december 2014

enga srečnga pa enga zdravga 2015!




Skozi leta in številne izkušnje se pričnemo zavedati, da je družina najpomembnejša vrednota, ki jo imamo.
Zato vam zelo iskreno in iz srca želim, da bi Božič preživeli med tistimi, ki so vam blizu in vas imajo radi.
Vi pa njih.
Nekoč, ko so bili drugačni časi, so si ljudje za leto, ki je prihajalo, želeli le zdravja in malo sreče.
Imeli so še kako prav.
Torej: enga srečnga pa enga zdravga 2015! 

Milena

sreda, 17. december 2014

čas za obdarovanje





Pred vrati so praznični dnevi, mnogi ste se odločili, da svojim staršem in starim staršem podarite knjigo Ogenj, rit in kače niso za igrače.

''Knjiga mi je spremenila življenje!'' je napisala Irena Osredkar iz Kranja.
''Vse življenje sem do staršev, zlasti do mame, gojila zamere. Med nami je bilo polno neizgovorjenega, saj se nikoli nismo pogovarjali, otroci pa smo zmeraj, tudi potem, ko smo odrasli, čutili mamino trdo in težko roko.
Ko sem knjigo prebrala, sem nenadoma doumela, da mama ni mogla biti drugačna, kot je bila. Marsikaj sem ji odpustila, še več pa potem, ko je tudi sama prebrala knjigo.
Trenutki, ko sva si prvič v življenju padli v objem, so bili nepopisni. Nikoli jih ne bom pozabila. Zanje se lahko zahvalim le vam, oziroma vaši knjigi.''




Če želite knjigo podariti svojim bližnjim ali sebi tudi vi, nam to sporočite na mail

jutri2052@gmail.com ali pokličite na telefon 

064 110 466.

 

Ob nakupu dveh knjig priložimo tudi majico s kratkimi rokavi.

 

cena je 30€, stroške pošiljanja nosi založba.


torek, 09. december 2014

Recenzija (Esej) Spomenke Hribar






AKTUALNI RAZMISLEK
Kako je danes vse drugače!
Spomenka Hribar

Založba Jutri, k. d. Žiri je lani izdala nenavadno knjigo, študijo Milene Miklavčič Ogenj, rit in kače niso za igrače. V žirovščini: Agn, ret pa kače, tu nisa jegrače! Nenavadna, presenetljiva študija v več pogledih:
Nenavadna, ker obravnava temo, ki je bila pri nas (pa tudi v svetu!) vse doslej nedotakljiva, tabu, ki so se je raziskovalci samoumevno izogibali.
Nenavadna po značaju in količini zbranega gradiva, po pričevanjski natančnosti njegove predstavitve in po avtoričinem smislu za bistvene značilnosti obravnavane teme ter časa, ki ga obravnava.
Nenavadna, enkratna je ta študija glede načina obravnavane teme – nobene ocene (še najmanj negativne), nobenega zmrdovanja, vendar ni »objektivistična«, ravnodušna; nasprotno, študija izraža do ljudi kar največje spoštovanje in empatijo. Več let je avtorica tenkočutno in rahločutno zbirala gradivo. Tako ji je uspelo, da so se sogovorniki in sogovornice odprli, njihove zgodbe so iskrene, kakor da bi kar čakale, da jih nekdo odreši molka in da se zapišejo. Avtorica pravi, da sama ni iskala zgodb, ampak so »one poiskale mene«. Kakor da zamolčano sámo »hoče« priti na dan!
Takšne knjige še nismo dobili!
Vprašanje je, zakaj se raziskovalci doslej niso spustili v skrivnost spolnega življenja Slovencev v preteklosti? Po mojem ne le zato, ker je tako zapovedovala Cerkev, nasprotno, cerkvena ozkost, celo zadrtost glede spolnosti je bila le izraz časa, v katerem se je človek razumel na ta način: da je spolnost nekaj grdega, umazanega, nujnega le za rojevanje potomcev. Je pa za to tudi globlji, primarni vzrok: gre za eksistencialno zadržanost spričo skrivnosti bit-ja. Komu (predvsem malo starejšim) ni nerodno govoriti o svoji spolnosti? Celo pred zdravniki (če je že nujno govoriti o tem), pred tujci sploh, pa tudi med zakoncema še danes redko kdaj pride do pogovora o njunem spolnem življenju. – No, danes je med mladino vse drugače, pogovori med dekleti, fanti in med pari o spolnosti so bolj sproščeni – ali celo preveč sproščeni. Sekundarni vzrok izogibanju raziskovanja spolnega življenja ljudi pa je v dejstvu, da ima vsaka doba poseben odnos človeka do samega sebe in torej tudi do spolnosti.
Odnos do spolnosti je odvisen od človekovega odnosa do ženskega in – še natančneje – odnosa do človeškega telesa sploh. Zelo poenostavljeno rečeno: pri Grkih, do Platona, sta bila materialno in idealno, telo in duša, enakovredna, s tem pa je bil določen tudi odnos človeka do lastnega bit-ja in do biti sploh. Platon je razdelil svet na ideje in materialnost, glede na človeka: na dušo in telo. Duša in telo nista bila več enakovredna, ampak je bilo telo podrejeno duši, duhu. Svet idej je nadčuten, a bistven; vrhovna Ideja je absolutno dobro, lepo, resnično, pravično, materialni svet pa je manjvreden, podrejen idejam (Ideji), sam nevreden. Človek ustvarja stvari po ideji, ki se mu porodi v umu, vrhovni ustvarjalec (demiurg po grško) je ustvarjalec kot tak; vse je ustvarjeno po idejah, po vrhovni Ideji. To shemo bivajočega kot takega in v svoj biti je prevzelo krščanstvo: vrhovno Resnično, Dobro, Lepo je vrhovna ideja, je Bog. Resnično, Pravično, Lepo je samo pri Bogu, je Bog sam, materialni svet je po njem ustvarjen, zato je manjvreden. Med Bogom in človekom je odnos Gospodarja in hlapca. Po idejah je človek najbližje Bogu, Bog je moškega spola, ratio, razum je moški princip v nasprotju z ženskim principom, ki je a priori podrejen moškemu kot manjvreden. Torej tudi ženska kot človeško bitje. Tudi odnos do samega človeškega telesa se s Platonom in krščanstvom bistveno spremeni za več kot dva tisoč let: telo je manjvredno, duh večvreden. Racionalno, nadčutno je moški princip, zato je moški načelno več vreden kot človeško bitje, ženska je kot princip zemeljskega manj vredna. Krščanska teologija je šla še naprej: telo je grešno, umazano, duša pa pripada Bogu – seveda ne avtomatično; nebesa si je treba prislužiti na Zemlji.
Odnos do samega sebe – in v tem smislu do spolnosti – je torej zgodovinsko utemeljen. V vsaki dobi se ljudje drugače razumejo kot človeška bit-ja in torej imajo tudi določen odnos do spolnosti. Da je telo grešno, je v neki dobi človeške zgodovine veljalo za oba spola. V grštvu in tudi v rimski dobi je bilo golo človeško telo predmet umetniških upodobitev. V dobi krščanstva v vsej zgodovini pa so bili goli le angeli, še to ne vedno. Razen podobe matere Marije, ki je (bila) čaščena, njeno čaščenje – že malikovanje – je (bilo) nekakšen simbolni nadomestek manka spoštovanja ženske kot človeškega bitja, ki je bila deležna zaničevanja, predvsem njenega telesa.
Zaničevanje telesa, moškega in ženskega, je prišlo še posebej do izraza pri mučenju – z bičanjem,  kar je bila značilnost predvsem za moške, medtem ko so bile predvsem ženske žrtve obtožb, da so čarovnice. V srednjem veku je bilo tako v Evropi nečloveško mučenih in na grmadah sežganih po približnih ocenah okrog milijon in tristo tisoč žensk; moški pa so bili za čarovnike razglašeni in sežgani le, če so se izrecno zoperstavili katoliškemu nauku oziroma materialnim koristim Cerkve. Ni čudno, da to obdobje imenujemo tudi »mračni srednji vek«. Nimajo pa vse civilizacije tako sovražnega odnosa do telesa; hinduizem na primer spolni užitek ne le priznava kot pomemben sestavni del življenja, temveč ga izrecno poudarja (Kamasutra, priročnik o spolnih tehnikah, s katerimi je mogoče doseči maksimalen spolni užitek).  
Spolnost naših prednikov
Odnos človeka do lastnega telesa je izhodišče za vse njegove odnose: do samega sebe, do sočloveka, do življenja sploh. To velja za oba spola. Krščanska teologija (že v Genesis) je manjvrednost ženske razložila (utemeljila) z Evinim pra-grehom; ženska je po tej shemi postala sama manjvredna kot človeško bit-je, njena ženskost kot taka pa je umazana, kar se kaže še posebej v menstruaciji, ki ni le umazana v vsakdanjem pomenu besede, ampak je z njo ženska kaznovana, kot žensko bitje, z njo jo je Bog štrafal. Smrtni greh je bilo dotikanje spolnih organov, celo govorjenje o spolnosti, že pogled na žensko spolovilo je bil grešen. Ženske so se umivale na skrivaj, če se sploh so. O spolnosti so se ljudje informirali v hlevu; celo ime za človekovo spolnost je umanjkalo; spolno aktivnost so imenovali bukanje ali gonjenje (kakor pri živalih), tudi breznanje. Zakonci niso spali v istem prostoru in nikoli povsem goli. Spolnost je bila načelno umazana.
Ženske so bile pravzaprav posiljevane; seks je bil pokora, ki jo je naložil Bog, seveda v pokoro ženskam. Seksualnega užitka ženske niso čutile, če pa že, so se ga sramovale in se morale spovedati tega greha. Edini svetovalci o človekovi spolnosti so bili pravzaprav duhovniki, ki niso bili le strogi »nadzorniki« nad spolnostjo in vsem življenjem svojih faranov in farank, ampak tudi tolažniki ljudem, še posebej ženskam v stiski. Duhovniki so živeli s svojimi verniki v dobrem in slabem. Cerkev kot vrhovna moralna instanca – v osebi konkretnega duhovnika – je budna pazila na moralnost svojih faranov, še posebej seveda žensk, in na to, da so se otroci rojevali, kakor je Bog dal – in to ne glede na žensko trpljenje; vsaka nosečnost jim je za kakšno leto skrajšala življenje. Če kakšno leto v družini ni bil rojen otrok, se je zgodilo, da župnik pri spovedi ni hotel dati odveze, seveda ženski. Splav je bil smrtni greh. Delale so ga mazačke ali pa so si same vtikale v nožnico kakšen predmet, koren, lasnice itd., in marsikatera ženska je ta greh plačala s smrtjo. Gledano iz zgodovinske distance, pa lahko ugotovimo, da smo se – glede na takratno stanje zdravstva, splošne nehigiene – kot slovenski narod ohranili prav zato, ker so družine imele toliko otrok (deset, tudi petnajst). Smrt je kosila še posebej med otroki, jemali pa so jo kot nekaj povsem naravnega. Tudi kazanje žalosti – kakor vsa čustva – je bilo neprimerno. Srce je najraje jokalo samo.
Ženska ni bila gospodarica svojega telesa, nasprotno, njeno telo je bila last moškega. Odrekanje spolnosti moškemu s strani ženske je bil greh, saj je moškemu (možu) kratila pravico do njenega telesa. Med boleznijo so mnoge ženske svoje može prosile za usmiljenje, da bi jim prizanesel s seksom. Seveda vsi moški niso bili taki; bili so tudi srečni zakoni (a bolj izjeme kot pravilo) – ljubezni pač ni mogoče izkoreniniti. Toda v splošnem je veljalo, da je ženska brez pravic v spolnosti. Moškim pa je bilo dovoljeno vse; če niso dobili doma, so šli drugam, k lahkim ženskam, ki so veliko tvegale, kajti nezakonska mati je bila splošno zaničevana, »frdamana«. Pravica do ženskega telesa se je kazala tudi tako, da so možje svoje žene brez kazni in skrupulov tudi pretepali. Nekatere so bile celo prepričane, da spolnost in tepež spadata skupaj, saj so bile lahko tepene tudi po spolni združitvi, če se niso dobrovoljno vdale moški potrebi ali če moški ni bil zadovoljen.
Socialni odnosi
Odnos gospodar – hlapec je veljal tudi za vse druge socialne odnose med ljudmi. Če je mladi gospodar umrl, njegova vdova ni imela nobenih pravic. Izgubila je pravico do dedovanja kmetije in celo pravico do skrbništva svojih otrok, to pravico je dobila tašča. Težko je razumeti, da so bile ženske popolnoma brez pravic! Jasno, tudi tepež žena je bil samoumeven.
Hlapci in dekle včasih niti lastnega imena niso zaslužili. Kmetje so bili, skoraj brez izjem, trdi in neizprosni delodajalci. Neki gostilničar pa je svojega hlapca »učil« kar z bičem. Na kakšno socialno varnost ali človekove pravice hlapcev in dekel nihče ni pomislil; ko so ostareli ali zboleli, so jih gospodarji preprosto spodili. Tudi Bog ni pomagal, Bog se je usmilil le tistih, ki so imeli grunte in denar, nas revežev nikoli, je povedala ena od pričevalk. Otroci so bili že kot dojenčki pravi mučeniki: tesno poviti kot mumije niso mogli niti »mrdniti«. Spominjam se, da sem nekega tako povitega dojenčka vse dneve vozila v otroškem vozičku, medtem ko je moja stara mama plela v žernadi pri Jureču v Brekovicah. Tepež je bil tudi običajna vzgojna metoda otrok. Moj stari ata po mami svoje žene ni tepel, hčerki pa. Mama mi je pripovedovala, da je tedanji žirovski župnik naprosil njenega očeta, če bi ga šla učit francoščino (tedaj so se vrnili iz Francije). Moja mama – imela je trinajst let – je nekajkrat šla v župnišče, toda ko jo je župnik začel otipavati, se je uprla. Oče jo je tako pretepel, da bi jo bil ubil, če ne bi vmes posegla mama.
Otrok niso dojemali kot dar božji, ampak kot kazen božjo. Otroci so bili predvsem delovna sila; že majhni, celo štiriletni so že šli služit k bogatejšim kmetom. Izkazovanje nežnosti je bilo skrito – če ga je med starši in otroki kaj bilo. Možje so le redko čutili tisto pravo, srčno ljubezen do žene in otrok. Otrok je bil že kot dojenček mučen, saj so ga tesno povili v »štručko«, da ni mogel niti »mrdniti«. Zakaj so imeli starši (ponekod) sinove veliko bolj v čislih kot hčere?, se sprašuje avtorica. Zato, ker je bil moški načelno večvreden. Zakaj starši niso znali svojih otrok ljubkovati, tako kot to počnemo danes? Zato, ker je bila ljubezen kot čustvo načelno manj vredna kot ratio.
Neporočeni pari so bili obsojanja vredni, koruzniki, obsojani ne le od Cerkve in javnega mnenja – vse do druge svetovne vojne naj bi takoj prišli žandarji in ju pregnali. Ni bila le Cerkev moralno rigorozna, tudi državna oblast je ravnala v enaki paradigmi. Cerkvena moralka je bila zakonsko sankcionirana.
Posebno poglavje so bile tašče. Same kot snahe so bile od svoje tašče zaničevane, trpinčene – toda ko so same postale tašče, so bile prav take. Teh hudobij tašč do snah ni mogla ukrotiti niti vera. Tudi tašča moje mame je bila pasja. Svojemu sinu, mojemu očetu, je takoj po smrti snela poročni prstan in uro, tožila je mojo mamo, da bi sama dobivala pokojnino – seveda ni uspela. Pobrala je vsa drva, ki jih je bil nabavil moj oče, da sva midve z mamo, v hudih vojnih zimah, zmrzovali v popolnoma mrzlem prostoru. Mama me je grela s svojim telesom.
No, tudi matere do svojih hčera niso bile vedno prijazne in sočutne, avtorica navaja primer matere, ki je vlačila svojo hčer po sodiščih zaradi majhne materialne dobrine. Nasploh so bili socialni odnosi med ljudmi nekdaj – rekli bi – osorni, nepopustljivi. Svoje sovraštvo so starši prenašali na otroke, zato se je v naslednji generaciji preprosto nadaljevalo. Enako tudi medsosedski spori, kjer je fovšija narekovala spore tako rekoč za nič. Spodbujal jih je tudi alkohol, ki je dodobra krojil medsosedske in predvsem družinske odnose, uničeval kmetije in razdiral družine.
Velika sprememba
Kako je prihajalo do velike spremembe v odnosih med ljudmi, je težko datirati, najbrž je do sprememb prihajalo počasi. Odnosi, ki jih avtorica opisuje, so bili značilni za prva desetletja 20. stoletja. V petdesetih letih, ko sem kot otrok že opazovala, kako živijo sosedje, sorodniki, je že bilo drugače, recimo kar zadeva higiene. Spominjam se, da je bilo povsod pospravljeno, čisto. Najbrž je tu pa tam še prevladoval tepež v družini, ampak sama tega nisem opazila.
Sprememba se je zgodila morda najprej na politični in socialni ravni: ženske so po vojni dobile volilno pravico, načelno so imele možnost zaposlitve, s čimer so se ekonomsko osamosvojile. Toda spremembe so se na »terenu« dogajale počasi. Pravzaprav je takoj po vojni še vedno vladala enaka paradigma odnosa do žensk kot pred vojno; tako recimo oženjenih niso jemali v službo, trdili so, da je dolžnost dedca, da ženo redi. Tudi kar zadeva pravico žensk do lastnega telesa in pravice do načrtovanju svoje družine, se tudi ni kaj dosti spremenilo; splav je bil npr. celo kazniv do leta 1977.
Toda še prej je bilo treba preživeti vojno! In potem še prvo povojno obdobje!
Vojna je temeljito zarezala v socialno življenje in v vsako družino. Nasilje je postalo krvavo in popolnoma samoumevno. Toda ni šlo le za okupatorsko nasilje, ampak tudi za naš notranji, državljanski spor, ko se je pokazalo, kako se lahko človek zaradi političnega prepričanja spremeni v zver. Nad civilnim prebivalstvom sta se znašali obe strani, hišne zaloge so izmenično črpali ta beli in ta rdeči. Žiri so dale velik krvni davek, na partizanski in domobranski strani. Trpelo je civilno prebivalstvo, tudi z obeh strani. Mojo teto, mamino sestro Fani so »partizani« odvlekli od doma in jo sredi ceste (od Podklanca proti Rovtam) mučeniško ubili. Zjutraj so jo našli ljudje vso krvavo in oskrunjeno. Češ da je bila izdajalka – ampak koga naj bi izdajala, saj takrat tam partizanov sploh še ni bilo in prvi »podvig« neke skupine »gošarjev« je bil prav uboj moje tete. Bila je zaljubljena v italijanskega vojaka in zato se je nad njo maščeval zavrnjeni snubec. Imel naj bi neko »ptičje« ime in bo že držalo, da so o povojnih herojih ljudje vedeli marsikaj, kar je bilo skregano z resnico, ki so jo le-ti širili o sebi in svojih junaških dejanjih. Takšna ravnanja mečejo slabo luč na vse partizanstvo, ki je vendarle bilo eno najpogumnejših zgodovinskih dejanj slovenskega naroda. Danes prav taka dejanja izkoriščajo tisti, ki na novo vzbujajo sovraštvo in celo povzdigujejo domobranstvo, kolaboracijo z okupatorji. Obračaj, kakor hočeš, nacifašisti niso prišli k nam na izlet, ampak okupirat deželo, ji odvzeti njeno dušo. Upor zoper njih je bilo pozitivno, za slovenski narod utemeljitveno dejanje.
Vojno represijo je zamenjala povojna represija. Medvojno sovraštvo se ni umirilo; povojni poboji so ranili veliko žirovskih družin. Šikaniranje domobranskih družin je podaljšalo medvojno sovraštvo. Cerkev je postala sovražna ustanova države, kar je nedvomno imelo posledice na počutje vernih ljudi. Avtorica predstavi absurden (nekje iz grape pod Poreznom) primer očeta, zagrizenega komunista, ki je uničil družino svojega sina, ker sta z ženo dala naskrivaj krstiti svojega otroka. Ženo so razglasili za sovražnico države, ji odvzeli vse roditeljske pravice, njen tast pa jo je brcnil iz hiše. Primer – ki se je dogodil v petdesetih letih – ne bi bil tako šokanten, če ne bi Vrhovno sodišče v Ljubljani zavrnilo vlogo matere otroka in potrdilo izrek, da se mladoletna hči dodeli v vzgojo in varstvo očetu, kar je praktično pomenilo staremu očetu, zagrizenemu komunistu, ki je otroka učil sovraštva do matere. Vzeli so ji otroka in vse roditeljske pravice sploh.
Komunisti so kot zmagovalci imeli vso oblast. Namesto črnega je zavladal rdeči klerikalizem. Najbolje ju je označil pesnik, partizan, krščanski socialist Edvard Kocbek, ki je zapisal, da je »antiklerikalizem /je/ popolnoma enak klerikalizmu, v nobeni svoji obliki in kretnji se ni mogel povzpeti nad svojega nasprotnika /…/, to sta dva obraza enega in istega pojava, namreč nerazčiščenega in nesproščenega razmerja do življenja, dva obraza duhovnega stanja v Slovencih«. In zaključi svojo oceno: »Vzroki obeh klerikalizmov so isti: nesvobodna družba. To se pravi, da klerikalizem ni le konfesionalnega značaja.« (Tovarišija, DZS, 1949, str. 45) Avtorica nam je prav plastično predstavila, kakšno nerazčiščeno in nesproščeno razmerje do življenja so imeli naši predniki! Nerazčiščeno in nesproščeno razmerje do življenja je izhajalo iz zatrte ljubezni do samega sebe in bližnjega in zadrtosti do lastnih telesnih in duševnih potreb. Namesto hvaležnosti za dar bivanja in veselja do življenja, namesto ljubezni do bližnjega je prevladovalo sovraštvo, zavist – predvsem pa skrb za preživetje.
Nasilje nad ljudmi, še posebej z domobransko preteklostjo, je postalo državno, sistemsko nasilje, ki se je le počasi uneslo, toda kot načelna metoda ravnanja z ljudmi ni prenehalo skoraj do kraja. »Domobranske vasi«, recimo Šentjošt, so bile šikanirane in zapostavljene za mnoge komunalne dobrine vse do osamosvojitve. Nesmiselno, krivično nasilje je brez potrebe zaznamovalo številne družine, ki so ostale brez moških in potem še brez dejanskih pravic. Življenje družin brez očetov je bilo težko, še veliko težje – kot za partizanske – za tiste, katerih člani, možje in očetje so bili domobranci in kot taki po vojni likvidirani. Njihovih vdov vsaj v začetku niso zaposlovali, sebe in otroke so preživljale s klekljanjem. Njihovi otroci so težko prišli do štipendij za študij – kar je bilo krivično, perverzno – vsaj njihovih otrok naj bi se bili usmilili!
No, nasilja, vsaj verbalnega so bili deležni tudi otroci na komunistični strani, saj so bili le redki, ki niso obiskovali verouka; sošolci so jih zmerjali s komunisti itd. Naj pa takoj povem, da tudi jaz nisem hodila k verouku, pa tega nasilja od vernih sošolcev nisem nikoli občutila. Kakor tudi ne šikaniranja učiteljev. V osnovno šolo sem hodila v petdesetih letih. Očitno gre za razlike med posameznimi kraji dogajanja.
Ampak ljudje se niso dali! Menim, da so se glede na državno represijo bolj zapirali v svoj družinski krog in da je iz te potrebe – ograditi varen prostor zase in za družino – izhajala neverjetna zagnanost za gradnjo lastne hiše. V Žireh se je gradilo in gradilo; avtorica imenuje ta čas graditeljsko obdobje. Menim, da je ta fenomen še posebej značilen prav za Žiri. Še štirinajstletnik se je podstopil graditi hišo in jo je tudi dokončal. Ljudje so si dobesedno v potu svojega obraza zgradili svoje hiše. Spominjam se izjave neke gospe: »Po cujnah se vidi, kako daleč je kdo z gradnjo. Ko že razločiš majce od gat, veš, da so iz tahudga ven.« Ganljiva je izjava neke gospe, da je pozimi hodila na parcelo in božala stene od same sreče, da ji jih je uspelo zgraditi. Spominjam se, da mi je mama povedala, kako je v Beogradu hodila uro daleč na železniško postajo, da je pobožala vagon, ki je bil namenjen v Slovenijo – tako domotožje je imela. V gradnji svojega doma je bilo tudi neke vrste domotožje, domotožje po svojem koščku zasebnosti in družinske sreče. Zato žirovska hiša v sebi skriva posebno dušo, ki jo je težko najti kje drugje. Hiše so bile zgrajene iz odrekanja in neizmernega fizičnega napora. Žal so bile v času gradnje vse misli, napori in materialne dobrine usmerjene le v eno, v gradnjo, družinsko življenje pa so zanemarjali in dogajalo se je, da potem, ko je bila hiša dograjena, niso več znali najti skupnega jezika in sreče – za katero je vendarle šlo!
Počasi so se utirile nove, drugačne tirnice življenja ljudi v vseh pogledih. Neverjetno, kakšne spremembe so se dogodile v življenju dveh, treh generacij! Tako velike, da moraš prebrati to Milenino študijo, da si sploh lahko predstavljaš, kako drugače so živeli naši predniki!
In kako je danes? Vse je drugače: v pogledu standarda, zdravstva, higiene, enakosti spolov, relativne ekonomske samostojnosti žensk, sodelovanja moških in očetov pri gospodinjstvu, vzgoji otrok itd. Šele če poznaš način življenja naših prednikov, uvidiš, kako velike spremembe so se dogodile! Kljub sedanji krizi je to vendarle bolj prijazen čas in bolj sproščen svet.
Morda pa gredo danes stvari v drugo skrajnost?! Ni na tem mestu prostora za kaj več kot nekaj opozoril: otroci, ki so bili nekdaj nebodigatreba, danes v marsikateri družini diktirajo način življenja staršem; permisivna vzgoja, ki otrokom ne postavlja meja, jih dela morda še bolj nezadoščene, kot pa represivna, saj se ne morejo postaviti na lastne noge. In razgaljeno žensko telo lahko vidiš na avtomobilih, v vseh mogočih reklamah … Če je bilo nekdaj vse tabu, je danes vse kakor oskrunjeno, kakor da nobene intimnosti in skrivnosti ni več.
Spoznanje, kako je bilo včasih življenje težko, kruto in surovo, pa nam namesto zgražanja vzbuja spoštovanje: kaj vse so preživeli in vendar obstali! Kot posamezniki in kot slovenski narod. Brez njihove vztrajnosti, trme, garanja, upanja in tudi (večkrat zastrte) ljubezni, danes mi, sedanji, ne bi bili to, kar smo in kakor smo! Brez spoznanj, ki nam jih je odkrila avtorica Milena Miklavčič, ne bi mogli izmeriti spremembe, celo preloma med nekdanjim in sedanjim življenjem.
Zato je res vse, kar je avtorica uvrstila v svojo študijo, dragoceno; vse izpovedi, doslej še nikoli slišane, nikoli zabeležene, so naše zgodbe. Tenkočutno in rahločutno jih je prva zapisala Milena Miklavčič! Te zgodbe so naša dediščina, ki jo avtorica takole pojasni: »Pričujoče zgodbe nam vlivajo vero in upanje. Ob vzponih in padcih, ob napakah in vrlinah se učimo in verjamemo, če so zmogli oni, bomo še mi.« In to pomeni, »da ne smemo nikoli obupati in vreči puške v koruzo«! Kajti »iz vsake, še tako slabe stvari (se) rodi nekaj dobrega«! Tudi to sklepno avtoričino spoznanje je dragoceno samo po sebi – za danes, ko je med nami in v nas toliko nezadovoljstva, hudih misli in celo na novo vzbujanega sovraštva. Kdor prebere knjigo Ogenj, rit in kače niso za igrače, se lahko s spoštovanjem ozira v preteklost in z upanjem in zaupanjem vase v prihodnost.
Drži, da je poglavje v knjigi, ki obravnava intimne odnose med moškim in žensko, neprecenljive vrednosti! Iz perspektive, ki jo odpira razgrnitev odnosov med moškim in žensko, je avtorica razpletla in opisala vse tedanje odnose med ljudmi, da zaživijo pred nami v vsej svoji grobosti in milini.
Spoštovana Milena Miklavčič, hvala Vam za ta enkratni dar v zakladnico naše kulture!

Priporočljivo dodatno branje:
Milena Miklavčič, Ogenj, rit in kače niso za igrače, Jutri, k. d., Žiri, 2013, 348 strani, 30 evrov