Google+ Followers

sreda, 30. november 2016

glasovanje


 GLASOVANJE- KLIKNI


Pogosto mi rečete, da vam je bila moja knjiga Ogenj, rit in kače niso za igrače všeč.
 
Če še niste spremenili svojega mišljenja, potem- če ste pri volji - naredite dva, tri klike in glasujte zanjo.


A lepo prosim- le, če res mislite, da je knjiga tega vredna!
:-)
Tako.

http://www.podelitev-svetovid.si/

nedelja, 27. november 2016

Nasilje nad ženskami- nekoč in danes

 

 

 

 ''Knjiga Ogenj, rit in kače niso za igrače je tudi nekakšna zbirka vzorcev, ki se podedujejo iz generacije v generacijo. Ženske bi jih morale poznati, ker le tako bi se lahko bolj prepričljivo branile pred nasiljem.'' 

/Simona A. Kržišnik/

 

Pred dnevi je ves svet obeležil Mednarodni dan boja proti nasilju nad ženskami. Vrstili so se govori, prebirali smo podatke o grozljivih statistikah, tisti, ki tovrstnega nasilja od blizu ne poznajo, so se zgražali, zakaj raje ne razmišljamo pozitivno in nasilja sploh ne vidimo, spet drugi so se čudili, kako to, da je nasilja toliko, saj vendar živimo že v 21. stoletju!

Mediji so se tokrat in tudi sicer osredotočali na nasilje, ki ga doživljajo ženske znotraj partnerstev. Moških, ki imajo težko roko – vsaj tako se zdi – je v družbi, v kateri živimo, vedno več. A ženske s krvavečimi ustnicami, razbitimi arkadami, polomljenimi rebri, izmaličeno samopodobo in z brez števila strahovi niso od danes. So že od včeraj in že od vekomaj.

Žal o tej plati življenja naših prednikov vemo bolj malo ali nič, ker imamo že v genih, da vse tisto, kar nas moti, pometamo pod preprogo in se potem obnašamo, kot da je vse lepo in prav.

Slovenci se že vrsto desetletij delimo na ”leve” in ”desne”, a imamo hočeš – nočeš eno bolečo skupno točko: o nasilju nad ženskami že leta preveč govorimo in veliko premalo storimo, da ga ne bi bilo.

Morda bo ob tej misli kdo zarobantil in mi požugal s prstom, češ, v naših, krščanskih družinah pa nasilja vendar ni! Motite se! Je bilo in je še zmeraj! Nasilju še nikoli ni bilo mar ne za politično, ne za versko prepričanje.

V trenutkih, ko bi najraje zbežali nekam strašno daleč, ko se nam zdi, da niti molitev ne pomaga več, verjamemo, da je bilo nekoč vse drugače. Bolje in lepše. Žal se motimo. Motijo se tudi tisti, ki nam preteklost /ne/ hote slikajo kot nekakšno ”Cvetje v jeseni”.

Ko bi lahko priklicali v življenje tiste ženske, ki so svoje skrivnosti in bolečine odnesle s seboj v grob, bi izvedeli, da so tudi po naših mamah, babicah in prababicah padale batine. Razlog za udarce je bil lahko zelo banalen: če je bila premalo ponižna. Ali premalo spoštljiva do svoje tašče. Preveč razsipna z moko, ko je pekla kruh. Če ji je kakšen koder las preveč kukal izza tesno zavezane rute. Se je preveč branila, ko je mož zahteval od nje svoje ”pravice” (spolnost).

Nasilja so bile deležne že majhne deklice, ki so jih starši v rosnih, še otroških letih pošiljali služit za pestrne, pastirice, dekle. Je koga kdaj zanimalo, kaj vse so morale potrpeti? Še danes si zapiramo oči pred kruto resnico in se osredotočamo zgolj na floskule o tem, da je bilo hudo, a le zato, ker so bile lačne, bose in so jih tepli. Deklice so pogosto doživljale spolno nasilje. Ne le od hlapcev, tudi od gospodarja na kmetiji. Če je zanosila, je bila sama kriva.

Prekleta prešuštnica, lajdra hudičeva, so jo zmerjali. Celo s prižnice.

Še pred desetimi leti se je dogajalo, da tu in tam policisti niso jemali resno žensk, ki so prijavljale posilstva. ”Mu že ni hotela dati,” so se posmehovali v moški solidarnosti.

Tja do šestdesetih letih prejšnjega stoletja je bila ženska, ki je rojevala deklice manj vredna. Frdamana. Ko je družina izbirala, kdo bo nadaljeval šolanje, so imeli dečki prednost. Sinovi so bili tisti, ki so podedovali kmetije, četudi so bile hčerke pogosto bolj sposobne za to vlogo.

Tudi besedo prešuštnik so predniki uporabljali zelo redko- če sploh kdaj. Padle ženske (noseče pred zakonsko zvezo) so bile za svoje stanje zmeraj same krive.

Zelo podobno je marsikje še danes. Ženskam ni bilo postlano z rožicami niti v času tako imenovanega zlatega socializma. V mojem kraju, na primer smo letos praznovali komaj štirideseto obletnico ustanovitve prvega vrtca. A si predstavljate, kako so se počutile ženske, ki so morale iti na šiht, otroke pa so puščale doma – same, ker ni bilo nikogar, ki bi pazil nanje? Kako ponižne in izrabljene so bile tiste, ki so ostajale doma in so za vsak dinar, pogosto celo na zelo poniževalen način, prosile moža? O kakšnih tako opevanih ženskih pravicah ni bilo govora! Še k maši nis/m/o smele priti v hlačah, ker to ni bilo spodobno. Pod naglavno ruto, spodobno zavezano pod brado, se je skrivalo nešteto žensk, ki so doživljale nasilje. Njihovega tihega krika na pomoč, žal, nihče nikoli ni slišal. Če jo je mož tepel, so ji dobrohotno svetovali, naj malo manj vrti gofljo.

O teh ”starih časih” danes ne vemo dosti tudi zato, ker smo v odnosu do ženske zgolj zamenjali celofan, nasilje je še zmeraj prisotno, dobilo je le drugo vsebino.

Danes se nam zdi, da je ženska na boljšem kot nekoč. Pa temu ni zmeraj tako. Hote ali nehote, žal, mižimo pred številnimi pritlehnimi oblikami nasilja, ki žensko populacijo krepko in brez usmiljenja drži v svojih šapah. Kaj smo naredili zato, da deklice ne bi dajale na razpolago svojih telesc že pri dvanajstih, trinajstih letih ali še prej?

Kaj smo storili, da bi izkoreninili otroške poroke? Otroške nosečnosti? Otroško prostitucijo?

Kako, mislite, da na mlada dekleta vplivajo naslovi kot so:Koliko denarja porabijo ženske za make – up? 10 modnih napak, zaradi katerih nismo videti popolno. Moški razkrili, kakšno telo jih najbolj privlači. Ženske stradajo, da bi bile bolj privlačne?

Ste že prešteli mlade ženske, ki se množično, malodane že patološko, povsem izgubljeno in brez pameti vdajajo preštevilnim ezoterično-duhovnim združbam, ki jim perejo možgane?

Ker je starše in ne nazadnje tudi učitelje sram spregovoriti o spolnosti, si dekleta nabirajo izkušnje in znanje na bolj ali manj dosegljivih pornografskih straneh.

Bentimo in protestiramo proti tistim, ki se odločajo za splav, ob tem pa ne naredimo nič, da bi jih pravočasno osvestili, da bi začele spoštovati sebe. Ker je pač lažna sramežljivost še zmeraj cenjena čednost!

Družba jim je nasilno odvzela vrednote, željo po materinstvu in družini. 21. stoletje danes iz ženske ustvarja lutko z opranimi možgani, ki verjame v horoskope, ravna pa se po nasvetih iz svoje priljubljene ženske revije.

Verjame pa tudi, da je rojena za princa na belem konju, ki jo čaka za prvim ovinkom. Je potem čudno, da trpinčena ženska potrebuje najmanj dvajset let, da dojame, da princi ženske pač ne tepejo? Niti je ne posiljujejo!

Zadnjič je nek ugleden gospod z desnice mojo knjigo Ogenj, rit in kače niso za igrače označil za ”pornografijo”.

Nek drug ugleden gospod z levice- zgodovinar- pa je bil ogorčen, ker sem pisala o vojakih iz 1. svetovne vojne ter o njihovih spolnih izkušnjah s Soške fronte drugače, kot je zapisano v učbenikih, ki jih je pisal sam.

Ko sem mu omenila, da verjetno še zmeraj verjame v štorkljo, je bil ogorčen.

Vedno bolj verjamem tistim, ki trdijo, da je moja knjiga Ogenj, rit in kače niso za igrače tudi neprecenljiva zbirka ”vzorcev” o tem, kaj smo v preteklosti počeli narobe.

Zagovorniki in fanatični ljubitelji pometanja pod preprogo jo bodo zato še naprej prezirali, upam pa, da jo bodo brali vsaj tisti, ki želijo, da bi bilo nasilja nad ženskami že danes manj, kot ga je.

nedelja, 20. november 2016

prevajalci- preberite


cca 5 strani - značilne odlomke iz knjige Ogenj, rit in kače niso za igrače - bi rada prevedla v hrvaški, madžarski in italijanski jezik.
Morda je med vami kdo, ki je prevajanja vešč, kot se šika?
Pišite mi na mail
jutri2052@gmail.com

sobota, 12. november 2016

nekaj podatkov o avtorici Mileni Miklavčič







Milena Miklavčič
Milena se je rodila leta 1952 v Žireh. Že v drugem razredu je začela pisati za Dnevnikovo mladinsko prilogo Mlada njiva. Pisatelj Ferdo Godina, ki je bil urednik, je njene proste spise pogosto pohvalil in tudi nagradil
. Po končani osnovni šoli se je vpisala na Pedagoško gimnazijo v Ljubljani. Kljub želji, da bi postala novinarka, ji je usoda namenila drugačno poslanstvo. Pri dvajsetih letih si je ustvarila družino, rodili so se štirje otroci.
A ljubezen do novinarskega poklica je kasneje, po spletu slučajnosti, premagala vse pomisleke. Dobila je življenjsko priložnost: na radiu Žiri je pričela delati z vso zagnanostjo. Z blagoslovom takratne glavne urednice Jelke Mlakar je, med drugim, na noge postavila otroški in kulturni program, kasneje pa tudi oddajo ''Zanimivi ljudje živijo med nami''.
Leta 1999 je za našteto radijsko delo v tednu vseživljenjskega učenja prejela Priznanje za izjemne učne uspehe in bogatitev lastnega znanja.
Povabili so jo tudi k televiziji. Malo manj kot sedem let se je za oddajo Pomagajmo si na TV Slovenija podpisovala pod prispevki o socialno ogroženih posameznikih.
Nepretrgoma - že četrt stoletja piše resnične zgodbe, imenovane Usode za Gorenjski glas. Objavlja tudi v Žirovskem občasniku.
Njena strast so intervjuji, ki so našli mesto tudi v Vzajemnosti, Utripu, Naši ženi, Idrijskih novicah, Ločanki in na upokojenskem portalu Moja leta.
Za Nedelo že več let piše odgovore v izjemno popularni rubriki ''Milena svetuje''. Na radiu Sora beleži tedenski utrip v Ponedeljkovih komentarjih. Uredila je številne zbornike različnih društev in organizacij, tudi žirovskih.
Več kot deset let je vodila tako imenovane Sredine večere, kulturno – pogovorne večere z znanimi osebnostmi iz sveta kulture v Kašči v Škofji Loki. Sem in tja podobne večere organizira tudi v Žireh. Šest let je pomagala žirovskim klekljaricam pri organizaciji slovenskih klekljarskih dni. Ob tej priložnosti so potekali tudi literarni natečaji, ki so bili zmeraj zelo dobro obiskani.
Že tretji mandat je predsednica Območnega združenja RK Škofja Loka, v prvi vrsti pa se posveča družini, predvsem trem vnukom. Pisanje je bilo in je še njena velika ljubezen, ki jo spremlja že vse življenje.

Literarna dela:

Glavni razlog za nastanek prve zbirke črkastih pravljic Abeceda iz Zakajčkove ulice, ki je izšla leta 1995 pri časopisno-založniškem podjetju Gorenjski glas, je bila hči, ki ni hotela brati.
Njena druga knjiga nosi naslov Usode in je izšla leta 2003. V njej so zbrane resnične zgodbe, ki so v preteklosti že izhajale v podlistku z istim naslovom.
Razlog za izid tretje knjige pravljic Pri hrastu na levo je bila sinova bolezen spomladi leta 2006, ki jo je zelo potrla. Knjigo so na Javnem skladu RS za kulturne dejavnosti v oktobru 2007 razglasili za najboljšo slovensko samozaložniško knjigo leta 2006.
Konec leta 2008 je v samozaložbi izšla otroška knjiga Pika na B., o Blažu in čričku Matičku. Detektivska pustolovka nekega Blaža M. je bila pri mladih bralcih zelo dobro sprejeta, Denis Poniž pa je napisal zelo navdušujočo uvodno besedo.
Na mednarodnem natečaju za najboljšo otroško in mladinsko knjigo mestne občine Schwanenstadt, na katerem sodelujejo pisoči iz Avstrije, Nemčije, Italije in Slovenije, je slikanica Šnitka med več kot sto sodelujočimi leta 2009 prejela posebno priznanje žirije, 2010 pa je bila enake pozornosti deležna slikanica Marička in medvedek. Na istem literarnem natečaju je bila leta 2012 s tretjo nagrado ozaljšana slikanica Kdo je razdrl lastovičje gnezdo?, nagrajena je bila tudi slikanica Gal in lačne hruške.
Leta 2011 je svojevrstno pozornost zabeležila knjiga z naslovom Ženske, ki je doživela več ponatisov.


Literarne nagrade
V maju 2012 je Milena Miklavčič prejela prvo nagrado na natečaju Literarnega društva Reciklaža. Komisija je bila soglasna, da je njena zgodba Plašč- najboljša.
Na literarnem natečaju DPM Beltinci pa so pod vodstvom pesnika Roberta Titan-Felixa- prav tako soglasno- postavili na prvo mesto pesem Mesena večerja.
Njene pravljice so se uvrstile med najboljše na literarnem natečaju založbe Eno in na portalu www.pravljica.si ter pri reviji za najmlajše - Zmajček.
Leta 2013 je s svojimi zgodbami pristala med finalisti na številnih literarnih natečajih, 2014 pa je zmagala na literarnem natečaju Univerze za tretje življenjsko obdobje. V življenju je napisala zgolj tri pesmi, ena od teh, Ko boš umrl, je postala zmagovalka na največjem slovenskem pesniškem turnirju 2015, ki ga je organizirala založba Pivec.
Še pika na i
Neverjeten odziv med slovenskimi bralci pa še zmeraj - ali celo vedno bolj - žanje knjiga Ogenj, rit in kače niso za igrače, že trinajsta Milenina knjiga. O njej je Filmski studio Virc, v sodelovanju z RTV Slovenija posnel tudi dokumentarni, 50. minutni film.
Milena je bila že večkrat gostja na vseh osrednjih TV postajah v Sloveniji, težko pa bi tudi našli revijo oziroma časopis, ki o njej in o knjigi še ne bi objavil udarnega intervjuja.

Ko je pred več kot četrt stoletja prvič naletela na zgodbe, ki so pripovedovale o najbolj skritih, zelo intimnih dejanjih naših prednikov, je spoznala, da je ''na vroči sledi'', o kateri pred njo še nihče ni ne raziskoval ne pisal.
Pripovedi, ki odgrinjajo tančice skrivnosti o intimi naših prednikov, so postale njena življenjska ''pot'', njena strast.
Milena je neizmerno vesela, da ji je v litewrrnem svetu, ki ni ravno prizanesljiv, uspelo. V Sloveniji izide letno okoli 6000 knjig, v zadnjih treh letih se bralstva še nobena ni dotaknila na tak način kot knjiga Ogenj, rit in kače niso za igrače.
Tako bralci kot tudi kritiki in stroka priznavajo, da so zapisane zgodbe iskrene, odkrite, povedane brez zadržkov, obenem pa tenkočutne in korektne in se zategadelj zelo unikatne.
Kot kažejo zadnje raziskave, je Milenina knjiga posebna tudi v evropskem prostoru!
Že tri leta zapored je na samem vrhu po branosti in tudi po prodaji.Naj izposojena knjiga
Doživela je že osemnajst dotisov, berejo jo tako izobraženci kot preprosti bralci, Mileno pa so povabili že na 381 literarno-pogovornih večerov.

Več o različnih dogodkih, ki se sučejo okoli te knjige, pa lahko najdete na povezavi


nedelja, 06. november 2016

PREVODI V ANGLEŠČINO, NEMŠČINO, SLOVAŠČINO



 PREVOD NEKATERIH ODLOMKOV V SLOVAŠČINO
 Oheň, zadok a hady nie sú na hranie



Niekoľko autorkiných vysvetlení
Kniha Ogenj, rit in kače niso za igrače /Oheň, zadok a hady nie sú na hranie/  je - od vydania (2014) až po dnes - najobľúbenejšou a aj načítanejšou knihou v Slovinsku.
Bola som prvá, ktorá v slovinskom priestore  – síce svojským spôsobom – preskúmala  sexuálne správanie predkov, ktorí žili v prvej polovici 20. storočia. Tieto praktiky nám doteraz boli cudzie, lebo sme ich vlastne ani nepoznali.
Príbehy, ktoré si čitatelia nájdu v knihe, som nevyhľadávala, ale príbehy si vyhľadali mňa.
Prečo?
Vyrastala som v neskorých päťdesiatych rokoch minulého storočia, keď rodičia vo výchove radšej používali palicu ako pohladenie. O pohlavnom živote nebola doma nikdy reč. 
Táto téma bola tabu. Mama nás presviedčala, že akékoľvek styky s mužom pred svadbou    nemravné. Tvrdila aj to, že  žena by mala počas pohlavného styku ''aj niečo zniesť'', aby muž mohol vykonal svoje ''právo a povinnosť''.
Neverila som  takým slovám! Horlivo a vášnivo som začala bádať, ale až potom, keď som dospela a ako novinárka začala pracovať v rozhlase! Záujem o ''voľakedajší''  život sa stal mojou veľkou vášňou!
Kniha Ogenj, rit in kače niso za igrače už čoskoro po vydaní vyvolala rozruch medzi čitateľmi. I keď kniha vyšla v samizdatovom vydaní, chýr o nej, ktorý sa  šíril ústnym podaním, oslovil bezmála každého Slovinca. To je pre Slovinsko výnimočný údaj! Dnes môžem vskutku tvrdiť, že tých, ktorí ešte o nej nepočuli, sa dá spočítať na prstoch jednej ruky.
Kniha, ktorá sa zaoberá touto témou,  je v Slovinsku a údajne aj v európskom priestore prvá. Cez osobné výpovede  viac ako 1600 žien, ktoré mali v čase rozhovorov viac ako 80 rokov, odhaľuje, aké  boli intímne a vôbec a iné vzťahy  medzi našimi predkami. Aký bol vzťah medzi rodičmi a deťmi, vzťah medzi nevestou a svokrou, medzi paholkami a slúžkami…
Zároveň však kniha lieči traumy, ktoré sa medzi generáciami práve vďaka podobnej a veľmi pochybnej výchove, akou bola moja, prenášali z pokolenia na pokolenie.
Bolí ma srdce, keď si len pomyslím, že sme pre pokryteckú ostýchavosť, ktorú Slovinci (Európania) vo vzťahu k pohlavnému životu dôkladne pestujeme ešte aj dnes, premárnili obrovský počet podobných príbehov, z ktorých sme sa mohli poučiť, ale  predovšetkým však pochopiť, prečo sme dnes takí, akí sme.
Hovorí sa, že  intímne príbehy v takmer celej Európe -  najmä v krajinách bývalého Rakúsko – Uhorska – sa medzi sebou veľmi podobajú. Niektorí naznačujú, že v Európe nebol urobený podobný prieskum ako je môj.
Mojím prianím je vydať knihu Ogenj, rit in kače niso za igrače aj  v jazykoch  európskych národov, keďže krajiny bývalého Rakúsko-Uhorska mali viac-menej podobné dejiny aj v tejto oblasti.
Milena Miklavčič

Niekoľko úryvkov z príbehov:
Kristina (1923): ''U nás, na Kozjansku, ktoré je už oddávna vinohradníckou oblasťou, bola veľká bieda. Bolo aj veľa alkoholu a násilia v rodine. Náš otec bol o hlavu menší od mamy, a aj napriek tomu sa pred ním musela často ukryť do bezpečia. Vychovaná bola tak, že mužovi sa nesmie stavať na odpor, lebo to je veľký hriech. Keď ju dobehol, najskôr ju zbil. Údery padali nielen po tele, ale aj po hlave. Keď ustal, rozkázal jej, aby išla do izby a ľahla si na pec. Tam sme niekedy mali tzv. ''rancalo''. To bolo nejaké drevené zariadenie, ktoré o nejaký decimeter prečnievalo cez okraj pece. Mama si doň ľahla a čakala. Na bokoch boli dva otvory, do ktorých si musela vopchať nohy. Potom otec vyšiel na lavicu, spustil nohavice a tak dlho strkal do maminho ohanbia, až kým nedosiahol vrchol. Mama sa pre bočnice, ktoré ju na bokoch zvierali, nemohla pohnúť ani o centimeter. Keď bol otec opitý, mučenie trvalo dlhé hodiny. My deti sme plakali vo dverách a prosili ho, aby prestal. Neprestal. Nikdy neprestal. Keď zomrel, nikto z nás za ním neplakal. Nemohli sme. Príliš sme ho nenávideli kvôli všetkému zlu, ktoré napáchal na našej chudinke mame.''
Hilda (1935): ''Doma nás bolo deväť detí. Otec a mama boli k nám prívetiví. Každý večer sme sa najskôr modlili a potom sme za doprovodu otcovej harmoniky spievali neskoro do noci. Otec bol veselý chlapík, chodil z domu do domu a ľuďom opravoval  topánky. Ale mama bola tou, na ktorej stáli tri uhly domu. Keď otec zostal doma, ľahol si pod hrušku a spal. Z času na čas sa zobudil, pristúpil k senníku a zavolal smerom do poľa, kde mama plela s inými ženami: 'Angelca, rýchlo príď domov. Potrebujem ťa!' To urobil aj trikrát denne. Všetci, ktorí mame pomáhali pri práci na poli, sa lišiacky usmievali, lebo presne vedeli, prečo otec mamu tak súrne potrebuje. Keď sa mama o nejakých päť minút zasa vrátila k robote, mala badateľne červenšiu tvár, ale nikdy nič nepovedala. Dnes len sotva kto vie, že vtedy bol mužský pud veľmi silný. Avšak pohlavný styk nikdy netrval dlhšie ako päť minút. Žena musela vždy ležať nehybne. Pocit rozkoše nepoznala.''
Berta (1936):' 'Vyrastala som v biede. Doma nás bolo desať, často sme nemali čo jesť. Jednej jari sa k nám pričlenil ešte braček, ktorému sa mama vôbec nepotešila. Od rána do večera nádenničila, chodila pracovať ku sesternici, ktorá sa vydala za bohatého sedliaka. Napoludnie  šli ženy obvykle domov, aby niečo uvarili pre rodinu, ktorá už na nich netrpezlivo čakala. Len moja mama sa nikdy neponáhľala. Keď sa jej opýtali, prečo nie, im  odpovedala: 'Počkám nejakú tú hodinku a možno potom, keď sa vrátim, bude o jedny ústa menej, ktoré by pýtali jesť…'
V zime, bolo koncom novembra, braček zamrzol pri otvorenom obloku. Ešte dnes sa hovorí, že mama zámerne nechala oblok otvorený. Možno je to pravda, neviem. Nikdy sme sa o bračekovej smrti nerozprávali.''
Olga (1955): ''Skoro všetci sa domnievali, že som sa vydala za mládenca z pokrokového gazdovstva. No žiaľbohu, nebolo to tak. Už na svadobnú noc sa k nám pripojila svokra a žiadnym spôsobom sme ju až do rána nemohli dostať von zo spálne. To, že sme nemohli byť sami ani päť minút, trvalo viac ako  tri mesiace. Potom to išlo silou-mocou, čo mi veľmi zazlievala a tak sa svokra stala mojim úhlavným nepriateľom. Skôr než sa mi v roku 1974 narodil prvý syn, som  nič nevedela, ako pôrod prebieha. Bola som presvedčená, že rodiť budem cez pupok. Dokážete si predstaviť, ako som sa vydesila, keď sa dieťa vybralo na svet úplne inou cestou. Po pôrode som si prečítala niekoľko  kníh, ale aj druhý krát  som bola začudovaná: odtiekla mi plodová voda, a ja som nemala ani šajnu, čo to môže byť!''
Marko (1943): ''Keď sem ako farár prišiel do jednej farnosti v Korutánsku, internet ešte vtedy nebol, preto som sa po večeroch, po omši, keď som zostal sám, často nudil. Raz som niečo hľadal a náhodou som otvoril  jednu z cirkevných matrík z roku 1916. Našiel som nahusto popísaný list, ktorý v knihe nechal jeden z mojich ďalekých predchodcov. Vtedajší farár zapísal zaujímavý príbeh, ktorý sa vzťahoval na jeho neter. Bolo dosť trápne, lebo s manželom ani po šiestich rokoch manželstva nemali deti. Dedinčania sa im vysmievali, a posmešne radili, aby si trochu silnejšie podmastili pružiny v posteli, aby im úkon ''robenia detí'' šiel šikovnejšie. Naivní obaja to aj naozaj urobili. Dedinčania sa zachádzali od smiechu! Farár sa dopočul o tejto udalosti a rozhodol sa v dedine urobiť poriadok. Neter a jej muža zavolal k sebe do fary a snažil sa im zrozumiteľne vysvetliť, ako prebieha pohlavný styk, aby  mohli splodiť dieťa: 'Žena, ty si ľahni do postele, zatvor oči a poriadne si vyhrň šaty a pokry si tvár. Potom rozpaž ruky, lebo by to bol hriech, keby si sa muža zbytočne dotýkala. Roztiahni aj nohy, ale nie až príliš. Potom zatni zuby a trpezlivo vyčkaj, kým muž nezhasne svetlo, spustí nohavice a si na teba úctivo ľahne. Mužovi kladiem na srdce, aby svoje právo uskutočnil čo najrýchlejšie, aby zbytočne nepredlžoval ženino utrpenie. Keď skončí, sa potme oblečte, lebo sa nepatrí, aby ste sa jeden na druhého  pozerali polonahí'.
Farár o deväť mesiacov na ten list pripísal, že v nedeľu krstili syna jeho netere, ktorý sa narodil 'trochu aj s jeho pomocou''. Tento zápis je vzácny aj zo  sociologicko-etnologického hľadiska, lebo svedčí o tom, akým spôsobom prebiehali pohlavné styky v prvej polovici 20. storočia.''
Urban (1953): ''Keď som  dával do poriadku babkinu pozostalosť, natrafil  som na zaujímavý ''prístroj'', na ktorom  bol nápis ''care free''. Ihneď som si spomenul, že o tomto prístroji, ktorým si ženy niekedy pred vojnou vyplachovali pošvu a sa takým spôsobom chránili pred tehotenstvom, sa mama s babičkou viackrát rozprávali. Babičke ho poslala sesternica, ktorá žila v Amerike. Ženy si  ho  vzájomne aj požičiavali. Dôkaz, že tomu tak bolo, som našiel v jednom liste. Babičke písala jedna z jej kamarátok: 'Prosím ťa, požičaj mi care free. V piatok  prídu do Ľubľany obchodníci z Bosny. Pôjdem tam, nebudem okolkovať a aj si niečo privyrobím.'
Silva (1938): ''Náš otec bol trikrát ženatý. Ale viac—menej po celý život veľmi často žil s dcérou z prvého manželstva, s Marinkou, s ktorou mal aj dve deti. O tom vedela celá dedina, ale po rokoch sa už veru nikto nedivil krvismilstvu. Otec mal bratranca, ktorý sa správal podobne. Bol to ožran a násilník. Keď mu dcéra porodila dieťa, chytil ho za nôžku a hodil o stenu povediac: 'Ak je môj, zdochne, ak nie, prežije.' Aj môj spolupracovník z továrne, kde som pracovala skoro 45 rokov, mal otca, ktorý bolo veľký násilník. Keď sa im narodilo siedme dieťa, sa zaprisahal, že každého ďalšieho nastokne na vidly a zakope do hnoja. To aj naozaj urobil. Zakaždým keď syn na jar trúsil po poli hnoj, z neho opatrne vyberal detské kosti a ich tajne spaľoval. Keď už mal všetkého dosť, jedného dňa udal otca úradom. Vrah potom zomrel v base.'' 
Príbeh o Tinci hovorí o tom, že jej ešte ako dieťaťu pri trhaní zuba poranili lícny nerv. Ústa mala posunuté na pravú stranu a preto sa jej nápadníci vyhýbali. Všetky jej sestry boli už vydaté a ona bola slúžkou u brata, ktorý prevzal hospodárstvo. Žili bokom od iných ľudí a keďže ani bratovi veľmi nevoňalo strácať čas behaním za ženami,  si  poslúžil rovno doma. Hovorilo sa, že sa mu sestra ani veľmi neupierala, lebo odmala bola zvyknutá, že mužov treba poslúchať. Až potom, keď otehotnela, si začala uvedomovať svoj hriech. Príliš sa hanbila  niekoho poprosiť o radu. Obyčajnou lyžicou si skúšala pomáhať a dieťa vyškrabať z útrob. Pri tom sa viackrát poranila a keby ju - celú krvácajúcu - neboli našli synovcovia, bola by zomrela. Keď sa jej sestry vypytovali, kto je otcom, ani jednej neprezradila, čo robil ich brat. Až na smrteľnej posteli sa so svojimi hriechmi zverila jednej z neterí, ktorej potom zanechala svoj podiel na hospodárstve a skromný nábytok. 
Polona otehotnela, ale presne nevedela, s kým a ako. Rozhodla sa obviniť hospodára, ktorý aj v skutočnosti prišiel párkrát ku nej do jej podkrovnej izbietky. A opäť bol farár ten, ktorý musel zohrať rolu arbitra. Polona mu vysvetlila, ako ju hospodár rukami ohmatával a chytal  za kozy (prsia). A farár sa jej opýtal, že či strčil aj ten ústroj do jej ryhy. Dievča odpovedalo, že nie, lebo vraj na to nebol čas. A kto je potom ten, ktorému sa podarilo vopchať hada do diery? Polona vraj rozhodila rukami a začala vyratúvať mená, ktoré boli farárovi veľmi povedomé …







PREVOD V ANGLEŠČINO




Dear readers!
The book you are holding in your hands took me almost a quarter of a century to write. The stories it contains found me; I was not looking for them.
I grew up in the late 1950s. During my childhood, my parents preferred a stick to a hug. We never talked about sex in my family. The topic was taboo. My mother warned us that any kind of fooling around with a man before marriage was a sin. She believed that during sexual intercourse, a woman needed to “just bear it” and let the man perform “his right and duty”. She insisted that, when she was young, brides walked down the aisle as virgins. Her words somehow suggested to me that I was depraved and sinful, though I didn’t understand why, and they pierced my heart. Later when I was married and had children, I often viewed sex in a way similar to how she had portrayed it in my youth.
Through my work at the radio, I had the opportunity to interview many elderly people. This is how, through a series of unexpected events, I met Mici. Mici’s stories shattered the myths of traditional female virginity and dispelled the prejudices that had resided in me for so long.
Collecting stories about intimate moments between men and women during the first half of the 20th century became my passion and “healed my soul”. Today I see it as my mission. The stories I’ve collected show that we know absolutely nothing about this aspect of our forbearers’ lives. The stories helped both to free me of prejudice and to talk about sex openly and without shame.
The book "Don’t Play With Fire, Ass and Snakes” thoroughly shook the Slovenian reading public. Although it was self-published, nearly every Slovenian heard about it at least by word of mouth.
The book, the first of its kind in Slovenia and apparently in Europe, contains the personal testimonies of over 1,600 women, all of them over eighty years of age at the time of the interview. In large part, these interviews present intimate and other relations between our ancestors. The book has the effect of healing the trauma passed down from generation to generation and caused by upbringings similar to mine.
The stories are unique, never before heard or written down.
The book, “history expressed in the living word”, is intended for readers of all ages.
My heart aches when I think about the false shame we Slovenians have toward sexual relationships, and that this shame may have caused countless stories to be lost. These stories help us learn and understand why we are the way we are.
The book also reminds us that something good can be born out of every evil. In other words, one should never give up.
The following are fragments from some of the stories:




Kristina (1923):
I was born in Kozjansko, a wine growing area, where there was much poverty. There was also a lot of alcohol abuse and family violence. Our father was a head shorter than my mother, but still she often needed to run to safety from him. She was brought up believing that it was a sin not to obey your husband. When he caught her, he first beat her. He would hit her not only on her body, but her head as well. When he wearied of beating her, he told her to go inside and lie on the earthenware stove. On top of the stove, there was a wooden device called a rancala that struck a decimeter over the edge of the stove. My mother would insert herself into it and wait. At the side there were two openings through which she put her legs. My father stepped onto a bench, dropped his pants, and prodded her until he came. The device confined her, making it impossible for her to move even a centimeter. When father was drunk, this torture could go on for hours. We children cried at the door and begged him to stop. He never did. When he died none of us cried. We couldn’t. We hated him too much for the terrible things he did to our poor mother.

Hilda (1935):
We were nine children. Father and mother were nice to us. Every evening, we first said our prayers and then sang long into night with my father accompanying us on accordion. Father was a jovial fellow. He went from door to door repairing shoes. Mother was the one who held down the four corners of the house, as they say. When father was at home, he lay down under the pear tree and slept. When he woke up, he walked to the haystack and called out towards the field where mother was working with the other women: Angelca, come home quickly. I need you! Sometimes, he would summon her three times a day. Everybody who was helping mother in the field smirked because they knew exactly why he wanted her to come home so urgently. When mother returned some five minutes later, she would be flushed but never said anything. Few today realize how strong the male sexual drive was in those days. The act itself never took more than five minutes. A woman always had to lie still. She took no pleasure in it at all.

Berta (1936):
I grew up in poverty. We were a family of ten and often had nothing to eat. One spring another brother was born and mother felt no joy. She worked from dawn until dusk at the home of her cousin who had married into a rich family. At noon, the women went home to cook for their families who waited impatiently for their midday meal. Only my mother was never in a hurry. When asked why she would say: I'll wait another hour. Maybe there will be less mouths to feed when I get home.
My little brother froze to death that winter lying by an open window in late November. People still say that mother left the window open on purpose. It may be true. I don’t know. We never talked about my little brother’s death.


Olga (1955)
Everyone thought I had married into a progressive farming family. Unfortunately, it was not so. On our wedding night, my mother-in-law came to our bedroom and we could not get her to leave before morning. She never left us alone for more than five minutes. This went on for over three months. Finally, we convinced her to leave us alone, but she resented it so much that she became my mortal enemy. In 1974, when I gave birth to my first son I had no idea know how it happened. I was sure I was going to give birth through my belly button. You can imagine how horrified I was when the baby chose a different path. After the birth, I read several books but was still surprised the second time I had a child. When my water broke, I had no clue what was happening!

Marko (1943)
I served as a priest in a parish somewhere in Koroška, At that time there was no Internet and after the evening mass I was often bored when I stayed alone. To pass the time, I would browse through the parish records. I found a piece of paper in a 1916 baptismal book filled with dense writing left by one of my predecessors. He recorded an interesting story involving his niece. She and her husband found themselves in an awkward situation because after six years of marriage they still had no children. Villagers made fun of them suggesting they should oil their bedsprings to help them “make babies”. Naive as they were they really did oil the bedsprings. Oh, how everyone laughed! Having heard of the event the priest decided to intervene. He called his niece and her husband to the presbytery and explained to the best of his ability how to conduct sexual intercourse in order to conceive a child: You, woman, lie down in bed, close your eyes and modestly pull your dress up over your face. Then spread your arms for it would be a sin if you touched your husband without need. Then spread your legs but not too much. Then clench your teeth and wait patiently for your husband to switch off the light, drop his pants and respectfully lie on top of you. To you, husband, I speak to your heart when I advise you to exercise your right quickly so as to not unnecessarily prolong your wife's suffering. When you are done, dress yourself in darkness for it is not becoming to see each other half naked.
Nine months later the priest made a note on the same piece of paper saying that he baptized his niece’s son on Sunday who was conceived with a little help from me. This writing is valuable from the sociological and anthropological point of view as it describes what sexual intercourse was like in the first half of the 20th century.

Urban (1953)
I was going through my grandmother’s belongings after she died and I found an interesting device on which the word carefree was written. I remember on several occasions hearing my mother and grandmother talking about a device with which women rinsed out their vagina after intercourse in order to prevent pregnancy. My grandmother got it from her cousin who lived in the United States. Women would borrow it from each other. I found proof of this in a letter written by one of grandmother's friends: Please lend my your carefree. Merchants from Bosnia are coming to Ljubljana on Friday. I will go down there, put myself to use, and make a little money.

Silva (1938)
Our father was married three times, yet he lived for most of his life on and off with his daughter from his first marriage, Marinka, with whom he had two additional children. Everyone in the village knew about it but over the years ceased to be shocked by the incestuous relationship. Father had a cousin who also had an incestuous relationship with his own daughter. This cousin was a drunkard and a bully. When his daughter gave birth to his child, he grabbed it by the leg and threw it against the wall saying: If it’s mine, this will kill it; if it is not mine, it will live. One of my fellow workers in the factory where I worked for almost forty-five years also had a very violent father. After the birth of his seventh child, he swore if he had any more children he would spear them with a pitchfork and bury them in a dung heap. He kept his word. Each spring, when this fellow was throwing dung onto the fields, he picked out baby’s bones and secretly burned them. One day he had enough and reported his father to authorities. The man later died in jail.

Tinca
When Tinca was a child, her facial nerve was injured when she had a tooth extracted. Her mouth was pulled to the right and, as a result, suitors avoided her. All her sisters married and left, but Tinca stayed on to help her brother who had inherited the family farm. Tinca and her brother lived far away from other people and, as her brother did not have time to look for other women, he helped himself to what he had at home. People used to say that Tinca didn't put up much resistance as she was brought up believing that men must be obeyed. It was only after she got pregnant that she realized she had committed a sin. She was too ashamed to ask anybody for help. She used a tablespoon to try and get the baby out of her body. She hurt herself while doing it and would have died if it weren’t for her nephews who found her bleeding. Asked by her sisters who the father was Tinca didn't tell any of them that it was their brother. Only on her deathbed did she confess her sins to the niece to whom she left her share in the farm and her other modest belongings.

Polona
Polona became pregnant not quite knowing with whom or how it happened. At first, she blamed it on the master who came to her room under the roof several times. A priest was called in to judge the matter. Polona explained to the priest how the farmer touched her and grabbed her titties. The priest then asked if he had stuck his thing into her crack. The girl replied that he hadn’t because there wasn’t enough time. Who was the man then who had managed to get the roach into the hole? Polona then allegedly pointed her finger and started to give names with which the priest was very familiar…
https://ssl.gstatic.com/ui/v1/icons/mail/images/cleardot.gif





 PREVOD V NEMŠČINO



Sehr geehrte Damen und Herren,
das Buch, das Sie in Ihren Händen halten, habe ich fast ein Vierteljahrhundert lang geschrieben. Die Geschichten, die Sie darin finden, habe nicht ich gesucht, sondern sie haben mich gesucht.
Ich selber bin in den späten 50er Jahren des vorigen Jahrhunderts aufgewachsen, als die Eltern bei der Erziehung lieber Schläge mit dem Rohrstock verteilten als Umarmungen. Über Sexualität wurde bei uns zu Hause nie gesprochen. Dieses Thema war tabu. Unsere Mutter versuchte uns zu überzeugen, dass jede voreheliche Beziehung zu einem Mann eine Sünde sei. Sie behauptete auch, dass sich die Frau während des Geschlechtsakts »etwas gedulden“ müsse, damit der Mann „seinen Rechten und Pflichten“ nachkommen könne. Sie behauptete auch, dass die Mädchen aus ihrer Jugend noch unschuldig vor den Altar traten. Ihre Worte, die anspielten, wie verdorben und voller Sünden ich doch sei, obwohl ich gar keine Ahnung hatte - weshalb, gruben sich tief in mein Herz ein. Auch später, als ich bereits verheiratet war und selber Kinder hatte, erlebte ich die Sexualität oft ähnlich wie ich es von meiner Mutter gehört hatte.
Als ich meine Arbeit beim Rundfunk begann, bekam ich die Gelegenheit zahlreiche ältere Leute zu interviewen. Einmal traf ich unter ziemlich ungewöhnlichen Gegebenheiten Frau Mici, die mit ihren Geschichten meine Mythen über die traditionelle weibliche Unschuld und zugleich auch die Vorurteile, die sich in meiner Seele verankert hatten, zerstörte.
Das Sammeln von Geschichten über die intimen Momente des Lebens aus der ersten Hälfte des 20. Jahrhunderts wurde später zu meiner Leidenschaft und das „Heilmittel für meine Seele“. Heute weiß ich, dass dies auch meine Mission war. Die Geschichten, die enthüllten, dass wir über diese Kehrseite des Lebens von unseren Vorfahren rein nichts wissen, befreite mich von allen Vorteilen und halfen mir, dass ich nun in der Lage bin, unbefangen und ohne falsche Scham über Sexualität zu sprechen.
Das Buch Feuer, Hintern, Schlangen sind nicht zum Spielen da! [Ogenj, rit in kače niso za igrače ]“ hat schon bald nach der Veröffentlichung auch die Leser ziemlich erschüttert. Obwohl ich es im Selbstverlag herausgab, verbreitete es sich in Windeseile von Mund zu Mund“, sodass schon bald fast jeder Slowene davon Wind bekam.
Das Buch, das als erstes dieser Art in Slowenien, und wahrscheinlich auch im gesamten europäischen Raum, erschienen ist,  erzählt die persönlichen Geschichten von mehr als 1600 Frauen, die bei den Interview über 80 Jahre alt waren. Es enthüllt uns, wie die intimen und zwischenmenschlichen Beziehungen unserer Vorfahren wirklich waren. Zugleich heilt dieses Buch auch unsere Traumen, die sich über Generationen gerade wegen solch ähnlicher und äußerst verkehrter Erziehungsstile entwickelt haben und die, so wie auch bei mir, von Generation zu Generation weitergegeben wurden.
Die aufgeschriebenen Geschichten sind daher einzigartig, noch nie gehört und noch nie aufgezeichnet.
Das Buch ist „Geschichte im lebendigen Wort“ und richtet sich an Leser jeden Alters.
Mein Herz schmerzt, wenn ich nur daran denke, dass uns wegen all dieses verlogenen Schamgefühls, welches die Slowenen auch heute noch in ihrer Haltung in Bezug auf die Sexualität so sorgsam wahren, zahlreiche ähnliche Geschichten aus den Händen entglitten sind, aus denen wir etwas hätten lernen können, vor allem aber können wir dadurch besser verstehen, warum wir heute so sind wie wir sind.
Das Buch erinnert uns auch daran, dass aus jeder noch so schlechten Sache etwas Gutes entspringt. Das bedeutet, dass wir niemals die Hoffnung aufgeben und das Gewehr ins Korn werfen dürfen.

Ich habe gehört, dass sich die intimen Geschichten fast in ganz Europa – insbesndere in den deutschsprachigen Teilen – untereinander stark ähneln und dass in ganz Europa noch keine ähnliche Nachforschung wie diese gemacht wurde.

Wenn das stimmt, dann wäre es nur gut und richtig dieses Buch Feuer, Hintern, Schlangen sind nicht zum Spielen da! [Ogenj, rit in kače niso za igrače] auch in deutscher Sprache herauszugeben!
Milena Miklavčič

Ein paar Einblicke in die Geschichten:

Kristina (1923):„Bei uns in der Region Kozjansko, die schon immer ein Weinbaugebiet war, herrschte große Armut. Es gab aber auch viel Alkohol und Gewalt in der Familie. Unser Vater war um einen Kopf kleiner als meine Mutter, trotzdem flüchtete sie oft vor ihm in Sicherheit. Meine Mutter wurde so erzogen, dass eine Frau ihrem Mann nie Widerstand leisten durfte, da dies eine große Sünde sei. Nachdem mein Vater sie gefangen hatte, wurde sie zuerst geschlagen. Die Hiebe zielten nicht nur auf ihren Körper, sondern auch auf ihren Kopf. Als er nicht mehr konnte, befahl er ihr, ins Haus zu gehen und sich auf den Ofen zu legen. Dort hatten wir früher ein rancalo. Das war eine ganz spezielle Vorrichtung aus Holz, die um etwa einen Dezimeter über den Rand des Ofens ragte. Die Mutter legte sich rein und wartete. Seitlich waren zwei Öffnungen, durch die sie ihre Beine stecken musste. Mein Vater kam, stellte sich auf die Bank, ließ die Hosen herunter und stieß so oft zwischen die Beine meiner Mutter ein, bis er kam. Die Mutter wurde von den beiden Seitenteilen so sehr eingeklemmt, dass sich keinen Zentimeter bewegen konnte. Wenn mein Vater betrunken war, konnte diese Quälerei stundenlang dauern. Wir Kinder standen an der Tür, weinten und flehten ihn an aufzuhören. Aber stets vergeblich. Er hörte nie auf. Als er starb, weinte ihm niemand nach.. Wir konnten es nicht. Wir hassten ihn viel zu sehr wegen all der schlimmen Dinge, die er unserer armen Mutter angetan hatte.''
Hilda (1935): Wir waren neun Kinder bei uns zu Hause. Vater und Mutter waren sehr nett zu uns. Jeden Abend beteten wir zuerst, danach sangen wir bis spät in die Nacht und mein Vater begleitete uns auf dem Akkordeon. Unser Vater war ein sehr geselliger Mann, er zog von Haus zu Haus und flickte den Leuten ihre Schuhe. Meine Mutter war diejenige, die sich um Haus und Familie kümmerte. Wenn er einmal zu Hause blieb, legte er sich unter den Birnenbaum und schlief. Ab und zu wachte er auf, ging zum Heuschober und rief laut ins Feld, wo meine Mutter grade Unkraut jätete:'Angelchen, komm schnell nach Hause. Ich brauch dich!' Das tat er manchmal auch dreimal am Tag. Alle, die meiner Mutter bei der Arbeit auf dem Feld halfen, schmunzelten, denn sie wussten genau, warum sie mein Vater so dringend zu Hause brauchte. Als meine Mutter ungefähr fünf Minuten später wieder zu ihrer Arbeit zurückkehrte, war sie immer etwas röter im Gesicht, sagte aber kein Wort. Heute wissen nur wenige, dass zur damaligen Zeit die männlichen Triebe sehr ausgeprägt waren. Der eigentliche Geschlechtsakt dauerte jedoch nie länger als fünf Minuten. Die Frau musste immer ruhig liegen bleiben. Genüsse kannte sie dabei nicht.''
Berta (1936): „Ich bin in großer Armut groß geworden. Wir waren zu zehnt im Haus und oft hatten wir nichts zu essen. Eines Frühjahrs gesellte sich noch mein kleiner Bruder zu uns, über den sich meine Mutter überhaupt nicht freute. Von morgens bis abends arbeitete sie bei  ihrer Cousine, die in einen reichen Bauernhof eingeheiratet hatte. Mittags gingen die Frauen gewöhnlich nach Hause, um das Mittagessen für ihre Familien zu kochen, die schon ungeduldig auf sie warteten. Nur meine Mutter hatte es nie eilig. Als sie nach dem Grund gefragt wurde, entgegnete sie: 'Ich warte noch ´ne Stunde, dann muss ich vielleicht ein paar  Mäuler weniger füttern …'
Mein kleiner Bruder erfror eines Winters - es war Ende November - am offenen Fenster. Noch heute behaupten die Leute, dass meine Mutter absichtlich das Fenster offen gelassen hatte. Vielleicht ist etwas dran, ich weiß es nicht. Wir sprachen nie über den Tod meines kleinen Bruders.“'
Olga (1955): „Man sagte, dass ich in einen fortschrittlichen Bauernhof eingeheiratet hätte. Leider stimmte das nicht. Bereits in meiner Hochzeitsnacht gesellte sich meine Schwiegermutter zu uns, die wir bis zum Morgen nicht aus dem Schlafzimmer heraus bekamen. Mehr als drei Monate blieben wir nicht einmal fünf Minuten alleine, bis ich sie schließlich auf unschönere Weise verscheuchte, was sie mir sehr übelnahm und mich über Nacht zu ihrer Todfeindin machte. Als 1974 mein erster Sohn zur Welt kam, wusste ich gar nichts darüber, wie eine Geburt verlief. Ich war überzeugt, dass mein Kind durch den Bauchnabel zur Welt kommen würde. Sie können sich vorstellen, wie erschrocken ich dann war, als das Baby einen ganz anderen Weg wählte. Nach der Geburt las ich zwar ein paar Bücher darüber, trotzdem wurde ich auch das zweite Mal wieder überrascht: das Fruchtwasser lief aus und ich hatte nicht die blasseste Ahnung, was das sein könnte!''
Marko (1943):„Als ich meine Arbeit in der Pfarre irgendwo in Koroška antrat, gab es noch kein Internet, weshalb ich mich abends nach dem Gottesdienst, als ich alleine war, oft langweilte. Einmal suchte ich etwas und öffnete ganz zufällig ein Taufbuch aus dem Jahr 1916. Ich fand ein dicht beschriebenes Blatt, das einer meiner fernen Vorfahren dort gelassen hatte. Der damalige Pfarrer hatte eine interessante Geschichte über seine Nichte aufgeschrieben. Sie befand sich in einer ziemlich misslichen Lage, da sie und ihr Mann nach sechs Ehejahren noch keine Kinder hatten. Die Dorfbewohner machten Späße über sie und meinten, sie sollten doch die Matratzen in ihrem Bett etwas besser einschmieren, damit das „Kinderkriegen“ leichter von der Hand ging. Dies taten die beiden, naiv wie sie waren, dann wirklich. Das darauf folgende Gelächter können sie sich vorstellen! Der Pfarrer kam dieser Zwischenfall zu Ohren und er beschloss, im Dorf für Ordnung zu sorgen. Er rief seine Nichte und ihren Ehemann zu sich ins Pfarrhaus und erklärte ihnen so gut er konnte, wie der Geschlechtsakt vollzogen werden müsse, um ein Kind zu zeugen:' Du, Frau, legst dich ins Bett, schließt die Augen und bedeckst dein Gesicht mit deinem Kleid. Danach ziehe ziemlich dein Kleid über das Gesicht. Lege die Hände zur Seite, denn es ist eine Sünde, wenn du deinen Mann unnötig berühren würdest. Spreize auch die Beine, aber nicht zu sehr. Beiße die Zähne zusammen und warte geduldig, dass dein Mann das Licht ausmacht, die Hose herunterzieht und sich respektvoll auf dich legt. Ich lege deinem Mann ans Herz, seinen Rechten schnell nachzukommen, um nicht unnötig die Qualen der Frau zu verlängern. Sobald er damit fertig ist, zieht ihr euch in der Dunkelheit an, denn es schickt sich nicht, dass ihr euch halbausgezogen betrachtet´.
Neun Monate später schrieb der Pfarrer auf ein Blatt Papier, dass am Sonntag der Sohn seiner Nichte getauft wurde, der 'auch ein wenig mit seiner Hilfe' zur Welt gekommen sei. Diese Aufzeichnung ist auch aus soziologisch-ethnologischer Sicht wertvoll, da sie bezeugt, wie in der ersten Hälfte des 19. Jahrhunderts der Geschlechtsverkehr ablief.'
Urban (1953): „Als ich den Nachlass meiner Großmutter regelte, fand ich dort ein interessantes Gerät, worauf care free stand. Plötzlich erinnerte ich mich, dass meine Mutter und meine Großmutter sich öfters über dieses Ding unterhalten hatten, mit dem sie vor dem Krieg die Frauen die Scheide ausspülten und sich auf diese Weise vor der Schwangerschaft schützten. Meine Mutter hatte bekam es von ihrer Cousine, die in Amerika lebte. Die Frauen liehen sich dieses Ding auch untereinander aus. Den Beweis dafür, dass das so war, fand ich in einem Brief, den eine Freundin an meine Großmutter geschrieben hatte: 'Bitte leih mir dein Care-free aus. Am Freitag kommen Händler aus Bosnien nach Ljubljana und ich werde dort hinfahren, mich etwas zur Schau stellen und ein bisschen dazuverdienen.'
Silva (1938): „Unser Vater war dreimal verheiratet. Aber sein ganzes Leben lang lebte er mehr oder weniger häufig mit Marinka zusammen, seiner Tochter aus erster Ehe, mit der er auch zwei Kinder hatte. Das ganze Dorf wusste davon und mit den Jahren wunderte sich keiner mehr über den Inzest. Mein Vater hatte auch einen Cousin, bei dem es ähnlich war. Dieser war aber auch ein Trunkenbold und gewalttätig. Als seine Tochter ihm ein Kind gebar, packte er das Baby an seinem Beinchen und klatschte es mit den Worten gegen die Wand: 'Ist es meins, dann wird es verrecken, ist es das nicht, dann wird es überleben'. Auch mein Mitarbeiter aus der Fabrik, in der ich fast 45 Jahre lang arbeitete, hatte einen Vater, der sehr gewalttätig war. Als sein siebtes Kind geboren wurde, schwor er sich, jedes nachfolgende auf eine Heugabel aufzuspießen und im Misthaufen zu begraben. Und das tat er dann auch. Und jedes Mal, als sein Sohn im Frühjahr die Felder düngte, sammelte er sorgfältig ein paar Knochen auf, die er heimlich verbrannte. Eines Tages reichte es ihm und er zeigte seinen Vater an. Der Mörder starb schließlich im Gefängnis.''
Die Geschichte von Tinca handelt davon, dass ihr bereits als Kind der Gesichtsnerv beschädigt wurde, und zwar als ihr ein Zahn gezogen wurde. Der Mund hing immer etwas schief nach rechts, so dass sie von den Brautwerbern gemieden wurde. Alle ihre Schwestern waren bereits verheiratet, sie aber blieb als Tante und Magd bei ihrem Bruder, der den Bauernhof übernommen hatte. Sie lebte eher isoliert von den anderen Leuten und da auch ihr Bruder keine allzu große Lust hatte, den Frauen hinterherzurennen, bediente er sich gleich zu Hause. Man sagt, seine Schwester habe nicht zu großen Widerstand geleistet, da sie es bereits von klein auf gewohnt war, den Männern zu gehorchen. Erst nachdem sie schwanger geworden war, begann sie sich ihrer Sünde bewusst zu werden. Sie schämte sich zu sehr, um jemanden um Rat zu fragen. Sie nahm einem ganz gewöhnlichen Löffel zur Hilfe und versuchte damit, das Kind herauszubekommen. Dabei zog sie sich mehrere Verletzungen zu. Sie blutete stark und wenn ihre Neffen sie nicht gefunden hätten, wäre sie gestorben. Als ihre Schwestern sie nach dem Kindsvater  fragten, verriet sie nicht, was ihr Bruder ihr angetan hatte. Erst auf dem Totenbett vertraute sie ihre Sünden einer ihrer Nichten an, der sie später ihren Anteil am Bauernhof und ein bescheidenes Mobiliar hinterließ. 
Polona wurde schwanger, aber sie wusste nicht genau von wem und wie. Sie beschloss, gleich den Herrn des Hauses dafür verantwortlich zu machen, der wirklich gelegentlich zu ihr ins Dachzimmer kam. Wieder einmal war es der Pfarrer, der die Rolle des Schiedsrichters spielen musste. Polona erklärte ihm, wie sie vom Hausherrn betatscht wurde und wie er mit den Händen ihren Busen begrapscht hatte. Daraufhin fragte sie der Pfarrer, ob sie denn auch  dieses Ding in ihren Schlitz gesteckt hätte. Das Mädchen verneinte, da sie dazu nicht genug Zeit gehabt hatte. Er wollte wissen, wer denn dieser Mann sei, dem es gelungen war, seinen Schwanz ins Loch zu stecken? Polona zählte an den Fingern ihrer Hand die Namen auf, die auch dem Pfarrer sehr vertraut waren …