vraževerje in podobno nekoč - in danes

O vraževerju iz knjige Ogenj, rit in kače niso za igrače

Mima (1927): ''Pri nas je že od nekdaj veljalo, da slabo vreme in točo prinašajo ženske, ki klepetajo. Ko je napočil čas žetve in je bilo treba povabiti v žernado več žensk, je tašča trpela peklenske muke, ker se je bala, da bo žensko nerganje prebudilo zle sile, ki bodo na zemljo stresle grome in bliske, kar bo uničilo pridelek. Velikokrat je pred takšnim opravilom polje požegnala z žegnano vodo, pa še to ni pomagalo, da bi se bolje počutila. Pri hiši je bilo zmeraj nekaj blagoslovljenega lesa, ki smo ga prižgali ob največjih ujmah. Verjela je, da lajež lisjaka napoveduje sneg, pasje jokanje pa smrt v družini. Dolgo časa sem se uspešno upirala vsem vražam, toda počasi so me obsedle. Bolj, kot sem prihajala v zrela leta, bolj sem jim verjela.''

Franja (1934): ''Poleti, ko je bilo pri hiši veliko dela, sva bila z možem zvečer preveč zgarana, da bi sploh pomislila na kakšne posteljne radosti. Kadar pa se je to vendarle zgodilo, se je mož ravnal po luni. Če je ta crkavala, potem se je raje obrnil na drugo stran in nepotešen zaspal, kadar je pa rasla, potem bi najraje vse podrl. Zelo se je jezil, če je kdaj naneslo, da sem imela ravno tisti dan svoje stvari. Kaj hitro mi je dal vedeti, da ga želim kaznovati. Potem ni govoril tudi več tednov skupaj!''

Miroslava: ''Včasih je bilo veliko beračev. Toda gorje, če je ob božiču ali novem letu na vrata potrkala beračica. Ženska je prinašala nesrečo in tega reka smo se vsi držali!

Tudi ob godovih je najprej voščil vse najboljše moški, kar je prinašalo srečo, šele nato pa ženska.''

******************

Ko se srečujem z bralci knjige Ogenj, rit in kače niso za igrače, pogosto ne razumejo, kako to, da so bili naši predniki tako polni različnega vraževerja.

Ob takšnih priložnostih jim  povem, da smo danes še hujši, še bolj naivni, še bolj dojemljivi za vseh sort neumnosti, ki nam jih tisti, ki dobro vedo, kako zaslužiti na račun te naivnosti, uspešno prodajajo. Naši predniki, denimo, ne bi nikoli verjeli, da lahko zgolj s ponavljanjem neke številke, psotaneš srečen, bogat ali si najdeš primernega partnerja!

Danes je takšnih - kolikor hočeš!

Pred desetletji so bili predniki glavnem kristjani. Kadar jim je bilo hudo, so se zatekli v bližnjo cerkev, pomolili vse tri dele rožnega venca in potem odšli domov pomirjeni in z upanjem, da jim bo že ''Bog pomagal'', oziroma, verjeli so, da ''za vsako rit raste ustrezna palica'', in če bo pri iskanju le-te malo pomagala tudi molitev, bo vse lepo in prav.

Danes smo na tem- ''verskem'' področju na slabšem! In to kljub temu, da je molitve na ''star način'' iz leta v leto manj!

Ta trenutek je v Sloveniji registriranih kar 51 cerkva in drugih verskih skupnosti! Ogromna številka, ki pa ne bi obstajala, če ne bi imela vernikov.

slovenske cekve in verstva 

Tako imenovanih ''duhovnih združenj''- od različnih šamanskih skupin do bioresonančnih prodajalcev energije pa hepihepi oboževalcev pa je celo več kot 30.000!

Svoje dodajo še številni posamezniki, ki preko družbenih omrežij ''prodajajo'' nebuloze, kot so na primer ''številke, ki prinašajo zdravje, odganjajo nelagodje, bolezni in podobno''.

Politične vernike bom, če dovolite, na tem mestu obšla, ker bi bila slika vraževerja še hujša.

Spominjam ser radijskih let takoj po osamosvojitvi. Takrat so začeli ''rasti'' različni šlogarji in napovedovalci prihodnosti kot gobe po dežju. Vsak četrtek zvečer je eden od njih imel na radiu zakupljeno uro in telefoni so dobesedno pregorevali zaradi vseh, ki so želeli slišati, kaj jih bo v prihodnosti doletelo.

Zadnjih deset let so jih zamenjali preštevilni psihoterapevti, obnavljalci človekovih čaker, graditelji ''porušenih ravnovesij v človeku''….

Tistih, ki so pozabili, da se ''brez truda še čevelj ne obuje'', ki bolj verjamejo v ''čudežno tabletko, ki bo naredila čudež brez našega truda'' kot v pregovor ''pomagaj si sam, pa ti bo bog pomagal'', je vedno več.

Vraževerje dobiva nove oblike, nov celofan. Še huje: v resnici pa postajamo, in to celo v 21. stoletju, od njega iz dneva v dan bolj odvisni!

Žal pa se tega sploh ne zavedamo, kar je še najbolj žalostno.  Naši predniki, četudi so živeli v dosti bolj mračnjaških časih, se, če dobro premislimo, kažejo veliko bolj zreli, z veliko več zdrave kmečke pameti.

P.S.

Pa bi bilo včasih treba zelo malo, da bi svoje travme in težave, ki jih imamo in smo jih praviloma ''podedovali'' od prednikov, bolje poznali.

Iskren pogovor, brez slepomišenja, laži in skrivalnic s svojimi starši, starimi starši…..bi razkril vzorce, ki smo se jih nehote ''nalezli'' in nam – ne da bi vedeli zakaj- grenijo življenje.

In – ne nazadnje: če bi se naučili z zdravo kmečko pametjo primerjati nekoč in danes, bi se ob marsičem, kar počnemo, prijeli za glavo.