moje dušice

 
 
 
 
 
 
Na različnih srečanjih z bralci pogosto slišim zgodbe o tem, kako so se nekateri med njimi srečali z mojo knjigo.

Tako mi je nekdo pripovedoval, da je sedel na letalu, ki ga je zaradi turbulence premetavalo som in tja. Bil je ves zelen od strahu. Kar naenkrat pa je njegov sopotnik segel v torbo in mu ponudil knjigo Ogenj, rit in kače niso za igrače. 
''Berite jo, pa boste pozabili na strah!'' mu je še dejal. 
To se je res zgodilo in ko je letalo čez nekaj ur pristalo, mu je bilo žal, da se je to zgodilo tako hitro, saj knjige ni prebral do konca.
 
 

Naslednja zgodba je precej drugačna. Pripoveduje o materi in hčerki. O borbi matere zanjo. O neslutenih življenjskih preizkušnjah, ki so potekale na relaciji med tujino, kjer so deklici presadili pljuča in Slovenijo, kjer so zanjo po uspešni operaciji zaradi preštevilnih zapletov še zmeraj trepetali za njeno življenje. Ko je potrkalo na vrata novo leto, je mama med hčerkinimi darili našla tudi mojo knjigo. ''Ker vem, da se te bo dotaknila in jo boš razumela,'' ji je rekla hči.
Vidite, takšne drobne zgodbe, povedane zelo mimobežno, pa se za zmeraj dotaknejo mojega srca.
 
 
 

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

SODOMA IN GOMORA

ZAPIS O ROJSTVU, SPLAVU, OTROCIH