Google+ Followers

ponedeljek, 06. marec 2017

se je sploh kaj spremenilo?!






Dopoldan, ko kuham, rada spremljam dogodivščine duhovnika Sidneyja Chambersa iz nadaljevanke Grantchester. V eni od epizod prav v trenutku, ko vstopi hči, prikažejo televizor, ki so ga kupili pri detektivu Geordiju Keatingu.''Bila sem prepričana, da ta nadaljevanka kaže čas okoli leta 1935 in ne tistega, dvajset let kasneje!'' presenečeno vzklikne hči.


Globoko sem vzdihnila. Če še hči, ki ima že leta in leta polna ušesa mojih zgodb o življenju ''nekoč'', tako razmišlja, moram razumeti dvome tistih, ki jih o tem, kako se je živelo pred 40-50 leti, nihče ni niti malo poučil!
V tej nadaljevanki o zgodnjih šestdesetih letih ženske še zmeraj nosijo naglavne rute, rojevajo doma, prav tako se umivajo bolj poredko. 

Vendar! 
Danes je, denimo, po medijih zaokrožil podatek, da tudi v Sloveniji ni vse zlato, kar se sveti: samo v Podravju imamo leta 2017 še zmeraj kar 7533 stanovanj brez kopalnice in stranišč, manj kot vsak drugi prebivalec naše preljube dežele pa si po opravljeni mali potrebi umije roke. Ni jih tako malo, ki toaletni papir, ki ga uporabijo po lulanju, še zmeraj sušijo na radiatorju. Da ga pač lahko uporabijo še enkrat.

Pa tokrat nisem nameravala govoriti o čistoči, ki se marsikje iz časov dedkov in babic ni dosti spremenila, le bolj uspešno jo kamufliramo z različnimi dezodoranti in parfumi. Malo me je pač zaneslo, bogpomagaj.
 Besedo dve bi rada povedala o ruti. O tisti ruti, ki smo jo še v 60 in 70 letih prejšnjega stoletja nosile, če ne za drugam - pa za k maši. Mlada dekleta smo se je otepale, a smo z njo vseeno želele posnemati Sofijo Loren ali Liz Taylor. 


Pa bi na to ''rutarsko'' obdobje že zdavnaj pozabila, če ne bi pred dnevi na nacionalki zasledila prav posebne oddaje o tem, kako so postale naglavne rute spet aktualne. Oddaja je namreč občestvo poučevala o tem, kako si jo zavezati, da bomo v njej videti še posebej šik.

Spomnila sem se Anice, doma je bila iz okolice Idrije. V marsičem sva si bili podobni, če ne po drugem pa po trmoglavosti. Imela je zelo starokopitnega moža, ki ji ni dovolil nositi niti hlač, kaj šele, da bi jo kdaj videl brez rute. Bil bi ogenj v strehi. Anica je bila ena prvih, ki je v petdesetih letih začela ljubiteljsko šivati in plesti s pomočjo Burde. Mlajše generacije, žal, ne vedo, kakšnega, malodane revolucionarnega pomena je imela ta nemška ženska revija za Slovenke, ki so se s težavo izvijale iz tradicionalnih okov. Anica se je naučila plesti in kvačkati baretke in klobučke. Naročil je imela veliko. Moža je prepričala, da mora takšno baretko v t. i. reklamne namene nositi tudi sama. Po tistem je vse rute, ki jih ni bilo malo, vrgla v peč in sežgala. Na ta način je simbolično počistila s preteklostjo, ki ji ni dala dihati. Z ročnimi deli je zaslužila toliko, da finančno ni bila več odvisna od moža, zaradi česar je imela tudi več svobode.

Danes veliko govorijo o ženskih pravicah, o emancipaciji, enakosti z moškimi. Žal se- zlasti ženske- ne zavedajo, da jih družba iz enih kalupov tlači v druge. Vsako predpisovanje, kaj je za žensko prav in najboljše, je- hočete ali ne- nov zapor, ki tistim, veščim manipulacije, olajša trud, ko ženske drži na vrvici in pod kontrolo. 

Mediji te dni poročajo o odkritju grobnice okoli 800 otrok v Tuamu, v nekdanji katoliški sirotišnici na Irskem. Javnost se je zgražala. O tem, kaj storiti z zločinci, to je z nunami in duhovščino, pa se lomijo kopja.
Pa ne bi bilo treba potovati na Irsko, da bi našli grobove nezakonskih, predvsem pa nezaželenih otrok. Tudi pri nas jih je bilo nekoč ogromno. O njih bi vam lahko pripovedovala ure in ure. Starejši se verjetno še dobro spominjate, da je bil še pred 40 leti nezakonski otrok največja sramota za marsikatero družino. Janez Jereb je, na primer, za lansko številko Žirovskega Občasnika napisal pretresljivo raziskavo o rejenčkih, ki so jih imeli v reji naši predniki. Zaradi nečloveškega ravnanja je komaj kdo med njimi preživel. 


Znana je zgodba iz bele Krajine, ki sem jo slišala na literarnem večeru v Črnomlju. Ena od prisotnih je povedala zgodbo o sovaščanki. V navadi je bilo, da so ženske, v času dnine, okoli poldneva šle domov, da nahranijo otroke. Le ena med njimi se je obirala. Ko so jo vprašali, zakaj, je mirno odgovorila:''Malo bom še počakala. Morda bodo kakšna usta manj, ko se vrnem.''


Če bi bili takrat, pred sto leti, na Irskem in tudi pri nas, dovoljeni splavi v današnjem pomenu besede, žalostnih otroških grobišč ne bi bilo. Nekoč so v grozljivih stiskah, ki si jih niti predstavljati ne moremo, ubijali žive otroke, danes še nerojene. Zamenjali smo le celofan.

Svet Evrope je pred časom ocenil, da je eden od petih otrok v EU žrtev spolnih zlorab. V ZDA socialne službe ocenjujejo, da je v vsakem trenutku kar 15 milijonov otrok, ki jim grozi fizično ali spolno nasilje. V letu 2015/2016 je bilo v slovenskih osnovnih šolah 172.000 otrok, če je verjeti statistiki, jih je bilo kar 34.400, ki so (bili) žrtve spolnih zlorab. Vendar je naša policija med letoma 1995 in 2015 obravnavala le 3351 kaznivih dejanj spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let, od tega v letu 2015 samo 81 primerov, kar je dvakrat manj kot leta 2010. Večina otroških žrtev spolnega nasilja so deklice.

Iz nekaterih medijev nas dnevno šokirajo naslovi, kot so: Afganistanec (75 let) je spolno zlorabil sedemletnega švedskega dečka in dobil samo pol leta zapora, Britanec želel kupiti devetletnico za spolno sužnjo, V Indiji 24-letnico živo zažgali, V imenu šeriatskega prava do nezavesti prebičali par, ki je imel zunajzakonske spolne odnose, Na partnerici razbil stol, kričal nanjo, metal nož, Otroka je pustila samega na –21 stopinjah, našel ga je pes, Pošast, ki je priznala 45 pedofilskih dejanj, končno kaznovana, Za smrt deklice Jeseničanoma grozi do 20 let zapora….


Živimo v družbi, ki vedno bolj zatira žensko in njeno ženskost. Ne nazadnje tudi otroke. Sodobni svet, presit vsega, jih izrablja za spolne sužnje. V te namene na leto izgine na stotisoče otrok.

Nekoč so spolno izkoriščali pastirčke, pesterne, mlajše hlapce. Tiste pač, ki se niso mogli niti smeli braniti. Mnogi moji sogovorniki so bili prepričani, da je tako pač ''moralo biti''. 

Ob 8. marcu si zatorej lahko le želimo, da bi bile ženske zmožne zavrniti sleherno ruto, pa naj bo ta še tako dragocena, privlačna in zanimiva.   



Ni komentarjev:

Objavite komentar