Ne znamo in ne znamo se pogovarjati, žal!

 Nekaj razmislekov, zakaj se o ljudeh, kakršen je bil G. Tič nismo sposobni pogovarjati...

Razlogi, zakaj se Slovenci iz svoje bolj intimne zgodovine nič(ali zelo malo) ne naučimo, tiči tudi v dejstvu, da jo zelo malo-če sploh, poznamo.

Družine iz časa, ki mu rečemo ''nekoč'', radi slikamo kot trdne, pokončne, nosilke vrednot, tako moralnih kot tudi družbenih.

Drži, da so pogosto bile takšne. Če ne v resnici, pa vsaj na videz.

Pogosto se je v zakulisju skrivalo marsikaj, kar je povzročilo, da so se medsebojni odnosi skrhali, ni jih bilo malo, ki so posledice le-tega občutili vse življenje. Žal so potem travme prenašali tudi na potomce- vse do današnjih dni.

Zato jih je danes toliko, ki so zaznamovani z ''vzorci'', ki jim ne znajo ubežati.

Za Slovence je značilno, da se zelo neradi ''odpirajo'' in pogovarjajo. Pred drugimi radi tudi igrajo, da jim gre bolje, kot je, morda, videti.

Ni jih tako malo, ki imajo doma, na polici, tako imenovane ''priložnostne maske''. Eno uporabljajo za takrat, ko gredo ven, med ljudi, druga je namenjena prijateljem, tretjo si nataknejo v krogu družine, četrto pa takrat (ni pa nujno), ko so sami s seboj.

Včasih, ko tako nanese, se peljem mimo hiše, ki že po svoji zunanjosti priča, četudi jo je zob časa dodobra načel, da je nekoč pripadala mogočni in veliki kmetiji. Žal pa starši, takšni, kot so bili, niso znali držati na vajetih svojih potomcev, zlati ne, potem ko so jih že usodno zaznamovali s svojo zagrizeno starokopitnostjo, skopostjo, medsebojnim sovraštvom. Sestre, polne nerazumljivega strupa, so iz svoje sredine na grd način izrinile brata, kmetijo pa so v tej trmasti slepoti- raje kot nečaku- prepisale na popolnega tujca.

Njihov odrinjeni brat je za posledicami vsega hudega te dni umrl.

* * *

Še ena kmečka zgodba, ki se je bolj ali manj boleče končala okoli lanskega Božiča.

Mati, zaljubljena v svojega najmlajšega sina, ki ga je rodila pri 49-ih, je kmetijo prepisala nanj, s tem pa si je usodno zaznamovala tudi svojo usodo. Sedem ostalih otrok, ki jih je zaradi enega samega – zavrgla in jim za vse večne čase prepovedala, da bi obiskovali rojstno hišo, še danes ne morejo razumeti njenega koraka.

Brat, ki je ostal doma, se je zapil, parcele je eno za drugo razprodajal, izkupičke pa utapljal v vinu, šnopcu in pivu. Poročil se ni nikoli, ker mu to ni bilo dovoljeno. Pred petimi ali šestimi leti so ga našli v hlevu, ki je bil nekoč poln repov - obešenega. Njegova mama je potem vse premoženje, kar ga ji je še ostalo, znosila k šlogaricam, da bi ji povedale, je šel sin v pekel ali v nebesa.

Ko je lani okoli Božiča umrla, je sedmim otrokom (pravzaprav petim, ker sta dva zaradi hude bolezni medtem umrla) pustila kup neplačanih računov- drugega nič.

Slovenci se skozi zgodovino nismo dosti spreminjali. V srčiki smo ostali podobni- menjal se je le celofan.