Zakaj srečni ljudje tako malo razumejo?!

-












Zadnja tri leta, kar s svojo knjigo Ogenj, rit in kače niso za igrače obiskujem različne kraje po Sloveniji, ugotavljam, da smo zelo zanimiva dežela ''srečnih ljudi''.
Ne mine dan, da se ne bi našli takšni, ki ne verjamejo, da se lahko ljudem dogajajo tudi grde reči. Spominjajo me na Marijo Antoinetto, ki je dejala:"Če nimajo kruha, naj pač jedo potico." (Qu'ils mangent de la brioche).
Tisti, ki jim je šlo v življenju vse po sreči, tisti, ki niso nikoli doživeli padcev, tisti, ki so bili kar naprej zaviti v vato, zlepa ne razumejo onih drugih, ki jim ni bilo z rožicami postlano. 

To ni mogoče! To se ni dogajalo! 

Ko govorim o preteklosti pa beseda nanese na ženske, ki so nečloveško trpele tudi v najbolj intimnem trenutku svojega življenja, ogorčeno protestirajo:''To ni res, to so laži! Meni je babica pripovedovala čisto drugačne zgodbe! Trdila je tudi, da ji ni bilo hudega!''

Ko beseda nanese na čistočo, predvsem na umivanje, so spet glasni:''Milena- pretiravaš! Pri nas smo imeli kopalnico in smo imeli zmeraj čista ušesa!''
Ko beseda da besedo o dedih in pradedih, ki so radi skakali čez plot in ob tem tudi od lastnih žena zahtevali pokorščino, spet zamahnejo z roko, rekoč:'' Naš ded ni bil takšen.''

Kar z drugimi besedami pomeni: če naš ni bil takšen, tudi drugi niso bili.
Srečni ljudje, zaverovani vase in slepi od lastne sreče, so prepogosto gluhi za težave in tegobe sodobnega človeka. Ne mine teden, da ne bi kdo od teh srečnežev napisal mail, v katerem izraža nevero nad problemi, s katerimi se ubadajo tisti, ki jim v življenju ne gre vse najbolj gladko od rok.

Srečni ljudje na ''slovenski način'' ne morejo dojeti, da ne gre vsem po maslu, tako kot njim. 

Srečni ljudje so zaslepljeni s svojo srečo. Le-ta jim onemogoča, da bi videli svet okoli sebe še v kakšnih drugih, malo manj srečnih barvah.

Srečni ljudje na slovenski način se zmrdujejo nad vsem, kar ni narejeno točno tako, kot oni mislijo, da mora biti.

Srečni ljudje bodo od začudenja skomignili z rameni, ko bodo opazili vaše solze, ter rekli:''Kako čudno se obnašaš! Zakaj se raje ne smejiš, saj sije sonce?''

Srečni ljudje, ki so hkrati brez slabih izkušenj in brez empatije, zlepa ne bodo znali razumeti vašega zlomljenega srca.



Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

SODOMA IN GOMORA

-
Slika
  Ravno sem lupila česen, s katerim sem želela izboljšati omako iz gosjih jetrc, ko se prikaže na vratih Lot in mi reče:«Preljuba Sara, oditi bo treba. Zbežati pravzaprav. Ponoči bo Bog spremenil Sodomo in Gomoro v prah in pepel.« Malo je manjkalo pa bi se urezala v palec. Nož, ki sem ga držala v roki, je imel skrhano rezilo, za kar je kriv Lot, ki je najbolj nepraktičen moški pod soncem,ampak tisti trenutek to ni bilo pomembno. Ozrla sem se čez ramo in jezno zmajala z glavo. »Kakšne neumnosti pa spet klatiš?« sem ga ustavila sredi besede. Obe dekli, ki sta mi občasno pomagali pri hišnih opravilih, sta bili odsotni, zato sem lahko bila predrzna. Lot v dolgi zeleni halji, ki jo je imel kot običajno prepasano z usnjenim pasom, se je negotovo popraskal po dolgi beli bradi. »Že sinoči je bilo v templju sila vroče. Saj sama veš, kakšen je Izak, tokrat se je ta norec zapletel v prepir z Najvišjim. Bral mu je levite in mu očital, da ni prav, ker namerava v obeh grešnih mestih uničiti
Preberite več
-
Slika
    KAKO VEŠ, KDAJ PRIDE ČAS, DA SE UMIRIMO? Ko sva se z Damjanom prvič srečala, bilo je to leta 2001, enkrat pomladi, je ravno kupoval novo stanovanje. Jezil se je, ker se v Sloveniji ne more človek na nobenega zanesti, ker je vse tako drago in ker je povsod sama barabija. Vse življenje se je potepal po svetu. V nekem pretepu, tik za avstrijsko mejo, so mu zbili vse zobe, od takrat mora nositi protezo, to pa je edina stvar, ki mu gre na živce. Če bi bil bolj vztrajen pri študiju, bi bil lahko arhitekt, tako pa se mu ni ljubilo sedeti pri knjigah, in je raje gradil hiše in mostove. Koliko gradbišč je zamenjal, ne more niti prešteti. »Samo po tem jih ločim med seboj, kakšno hrano smo jedli,» se zasmeje in mi potem, ko vidi moj nejeverni pogled, razloži, da je hrana na gradbiščih, kjer so v glavnem sami moški, bistvenega pomena. »Na gradbiščih, zlasti v muslimanskih državah, nikoli ne dobimo na mizo svinjskega mesa. Samo piščanca in ribo. In če   pošten Gorenjc, ki je navajen
Preberite več

ZAPIS O ROJSTVU, SPLAVU, OTROCIH

-
Slika
Ugotovila sem, da se je največ otrok rodilo v pomladnih mesecih (marec, april, maj) – izstopa mesec marec, nato v zimskih mesecih (december, januar, februar), sledijo poletni in nato jesenski meseci. V času, ki sem ga najprej raziskovala (1900 – 1960), so se ženske najbolj bale zanositve. Kljub pomanjkanju informacij so vedele, da morajo biti previdne. Vsaka nosečnost jim je – tako so menili – za kakšno leto skrajšala življenje.  Mnoge so že zelo zgodaj izgubile zobe, zredčili so se jim lasje, maternica se jim je povesila, prsi tudi, mehur ni več držal vode. Nosečnost pred poroko je pomenila sramoto, ki se je neizbrisno prilepila na vso družino, ne le na žensko, ki se je pregrešila. Edina kontracepcija, ki je pri ženskah prišla v poštev, je bila vzdržnost. Strah pred nosečnostjo je bil v njih globoko zasidran. Svoje pa je naredila tudi vzgoja, ki je tudi zato, da dekleta ne bi popustile sladkim besedam, okoli spolnosti napletla veliko grdih zgodb, ki so predstavam o združitvi moške
Preberite več