Koliko je vrat, ki ostajajo zaprta?
Danes zjutraj sem naletela na zgodbo o zakonskem paru z Downovim sindromom. http://klip.si/novice-mater-so-krit...
Potem sem pomislila, kaj bi, morda komentirali mi, če bi se zgodba zgodila v naši soseščini. Bi bilo več tistih, ki bi bili ''za'' ali več onih ''proti''? Vprašanje za milijon dolarjev, a s predpostavko, da bi odgovarjali iskreno- tako kot v resnici mislimo.
Včasih se mi zdi, da smo ob pomanjkanju empatije do samega sebe, postali nekritični tudi navzven.
Ne bom pozabila večera, ko smo film Ogenj, rit in kače niso za igrače predvajali v Kranju, v eni od TUŠ-evih kinodvoran. Pristopi gospa, ki se je v dvorani znašla čisto slučajno, pa so jo slišane zgodbe tako pretresle, da mi je morala to osebno povedati. Beseda da besedo, nakar mi pove, da že 40 let živi v Nemčiji, da jo je tik pred maturo- takoj po maminem samomoru- vzel k sebi oče, ki je kot gradbeni delavec služil marke pri obnovi nemških železnic.
Recimo, da je tej gospe ime Marinka. V Nemčiji se je zaposlila kot voznica kombija ''od vrat do vrat'' in se še ne dvajsetletna poročila z lastnikom tega kombija in še petih drugih, mu rodila tri otroke, enega za drugim. Možu se je zelo mudilo, saj je bil od nje več kot trideset let starejši….
Njegovo ljubosumje krepko pomešano z nasiljem jo je porinilo v naročje drugega. Bil je turške narodnosti iz druge generacije, že rojene v Nemčiji. Tudi z njim je imela dva otroka. Zaradi nasilja, ki ga je bila deležna, mu je ušla in pobegnila v bližnjo Nizozemsko. Tam je spoznala Nemca, s katerim živi še danes, z njim pa ima tudi hčerko.
Zame osebno je največja tragika njenega življenja ta, da s svojimi otroki- razen z zadnjo hčerko- nima čisto nobenih stikov. Nič.
Da o tem, svoje lastne usode ne vidi kot zelo boleče in nenavadne, raje ne govorim.....
Ko je umrl prvi partner, je šla na pogreb, a jo trije otroci, ki so po njenem begu ostali pri očetu, niso spustili blizu, niti se niso želeli z njo pogovarjati.
Za otroka iz druge zveze, ne ve niti tega, kje sta, kaj počneta- NIČ!
Ko mi je na kratko povedala svojo zgodbo, vso noč nisem zatisnila očesa, tako me je pretresla. Hkrati pa sem razmišljala, kako različni smo. Kako zelo zelo različni!
Živimo v državi, v kateri se danes že javno govori, da otroci marsikje tepejo svoje starše, tudi učitelje. Skrajno nasilni najstniki ne trenejo z očesom, ko poškodujejo ali celo ubijejo vrstnika.
Umori so postali tedenska stalnica.
Mamila so že zdavnaj del vsakdana tako med srednješolci kot odraslimi, celo med umetniki.
Ženske in tudi moški (ne glede na to, so vezani ali ne) za dosego ciljev uporabljajo svojo rit. Ali ''le'' zveze in poznanstva. Kupujejo se diplome in doktorati kot na bolšjem trgu. Kako samoumevno!
Vsak tretji zakon gre v franže, bivši zakonci pa do zadnjega diha potem manipulirajo z otroki in jih uporabljajo kot orodje v izrojeni medsebojni bitki kdo bo koga.
V Sloveniji trpi za anoreksijo in bulimijo iz dneva v dan več žensk, žal tudi moških.
Antidepresive jemlje že več kot 8 % Slovencev.
Zlasti med mladimi je vse več tveganega pitja alkohola.
Na cesti se vsak dan zgodi ena ali več nesreč zaradi alkohola, objestnosti, droge.
V skokovitem porastu je nasilje v družini.
Pedofilija pa v nekaterih ''krogih'' postaja že sama po sebi umevna.
In ne nazadnje: lansko leto so zabeležili 610 porodov manj kot lepo poprej.
Moralne in etične vrednote vedno bolj izginjajo, medčloveški odnosi postajajo prazni, marsikje jih že zamenjujejo virtualni.
Svoboda, vezane na demokracijo, prav tako izginja…
Človek postaja podoben žabi, ki se kuha v vreli vodi. Ničesar ne vidi, ničesar ne sliši, niti ne zazna, če, seveda, njemu gre še kolikor toliko dobro.
Komentarji
Objavite komentar