Zgodba neke Eve

Eva (….)

''Nisem zaposlena, živim od zraka in od dobre volje lastnega organizma. Že od otroštva trpim zaradi anoreksije z dodatkom bulimije. Običajen dan je razpret med obiski ambulante, kjer skrbijo za osebe z motnjami hranjenja, pogovori s psihologom in pesimistično naravnano mamo, ki me nenehno mori s floskulami, katerih še sama ne upošteva.

S svojim očetom nimam nobenih stikov. Vem, da trenutno živi v bližini Bleda, kjer si je ustvaril novo družino. Mama mu je zagrenila življenje do te mere, da dvomim, da si kdaj zaželi, da bi me videl.

To, da me nenehno zebe, je nekaj najhujšega, kar me je lahko pri tej bolezni, če ji že tako rečem, doletelo. Nenehno- tudi sredi najbolj vročega poletja- imam na glavi kapo, ovita sem v volneno jopo, nosim babičine dolge spodnjice, tople čevlje. V naši družini so bile ženske že več rodov nazaj podobne bogomolkam: po parjenju moškega sicer ne požremo, ga pa izpljunemo. Tudi v naši hiši zato živimo same ženske: babica, moja mama in jaz. Prababica je umrla še pred mojim rojstvom zaradi sifilisa.

Imela sem pet let, ko so mi povedali, da bom nekoč slavna, kot Miko Fogarty. Babica pravi, da sem za začetek malo preveč debela. V istem hipu se začne dreti na mamo, češ, zakaj mi dovoli, da za večerjo jem čokolino. Začeli sta vreščati kot zmešani, z mize sem pobrala Barbiko in se izmuznila v svojo sobo.

Za sedmi rojstni dan sem si strašno zaželela torte, vendar je bila babica odločna: 'Ne bo je, ker si se spet zredila'. Že tri leta sem obiskovala balet, vadili smo tri ure na dan, včasih celo več, nenehno sem bila utrujena, zaspana in lačna. Babica mi je za malico dala riževo palačinko, ki ima najmanj kalorij. Tudi druge baletke so jedle zelo malo ali nič. Le mene je zaradi lakote bolela glava. Torej, moj rojstni dan. Babica je povabila štiri prijateljice in njihove vnukinje, ki so bile moje starosti. Iz riževih oblatov je nekdo naredil nagnusno torto, ki je bila brez okusa.

*

Nenehno, dan za dnem, četudi sem bila še otrok, sem morala poslušati pridige, da so lahko  v divjem svetu, v katerem živimo, uspešne le ''lepe ženske''. Babica je imela še pri petinšestdesetih postavo, ob kateri je ljudem zastajal dih. Enako moja mama in starejša sestra.

Z babico sva obiskali šiviljo, ki je šivala obleke za domala vso ljubljansko smetano in tudi za nekatere Zagrebčanke. Dovoljeno mi je bilo, da sem pomerjala obleke in se v njih sprehajala pred budnimi babičini očmi. Prsi mi še niso zrasle, O bokih ni bilo sledu, le noge so bile dolge kot ponedeljek. Babica me je kritično opazovala in zmajevala z glavo. Stara sem bila petnajst let, imela sem komaj štirideset kilogramov, pa še sem se ji zdela predebela. Ko shujša, prideva ponovno pomerjat obleke, je rekla šivilji.

Doma je kričala name, me zmerjala, stala za mojim hrbtom, ko sem sedla h kosilu in če se ji je zdelo, da sem žlico prehitro nesla v usta, me je udarila po roki. Krožnik juhe sem morala jesti vsaj pol ure, jaz pa bi tisto malo, kar mi je odmerila, najraje v hipu zmetala vase, tako sem bila lačna.

Nekoč sem na cesti našla denarnico. Odprla sem jo in brez razmišljanja izmaknila nekaj tolarjev. Odhitela sem do trgovine in kupila dve vrečki čokoladnih napolitank. Pojedla sem jih v nekaj minutah. Sestradan želodec moje ihte po žretju ni razumel najbolje, sredi baleta sem se zgrudila ob drogu, bruhala in se zvijala v krčih. Učiteljica je poklicala babico, ki je nemudoma prišla pome in me potem surovo, brez milosti odvlekla domov. Teden dni me je imela pod ključem, pila sem le kamilice in jedla paradižnikovo juho. Ko sem spet lahko šla v šolo, sem se komaj držala na nogah. Bila sem slabotna, zelena v obraz, brez volje. A babica je bila zadovoljna. Kar žarela je, ko me je opazovala, ko sem šla po stopnicah.

Bilo je prvič, kar pomnim, da je razredničarko, ki me je učila biologijo, zaskrbelo, ko me je videla. Niti glave nisem mogla držati pokonci, ves čas pouka sem spala in bila z mislimi odsotna. Ob koncu ure me je prijela za roko in skupaj sva odšli k svetovalni delavki. Ne vem sicer, kaj sta se pogovarjali, ker me od začetka ni bilo zraven, zapomnila pa sem si, da se gospa v živo rumeni obleki ni želela vtikati v mojo družino, ker je ''vedela, kakšne smo''. Razredničarka me je potem odpeljala v svoj kabinet in me spraševala, kaj mi je. Odgovarjala sem ji tako, kot me je naučila babica: da sem imela gripo in da se še nisem opomogla. Videla sem, da je postala žalostna, rekla mi je, da ji lahko zaupam, da ne bo nikomur povedala. Nisem se upala, bilo me je strah, da me bo babica vnovič zaklenila v sobo in bom morala jesti tisto nagravžno paradižnikovo juho, zato sem molčala…

*

Kar tresla sem se od razburjenja! Sošolka mi je podarila sivo kepico z žarečimi očki, mehko, nežno in toplo. Jokala sem od sreče, prvič v življenju bom imela nekoga, h kateremu se bom lahko stisnila in ob katerem se bom pogrela, če me bo zeblo. Domov sem mucko prinesla v košari, v roki pa sem držala gosto popisan list, kako jo moram negovati in hraniti. Bila sem presrečna. Objemala sem babico, mamo, celo sestro, ki je izjemoma prišla bliže in mi poklonila delček svoje vzvišene pozornosti.

Majhna kepica je rasla in to so bili moji najsrečnejši dnevi. S seboj sem jo jemala tudi na balet. Zvečer, ko sem zlezla v posteljo, sem jo stisnila k sebi ter jo ljubkovala, potem pa srečna in brez skrbi zaspala.

Potem je prišel tisti dan: iz šole sem se vračala polna energije, po ulici sem celo tekla, kar se mi ni že dolgo zgodilo. Zmeraj sem se vlekla kot megla, saj sem bila nenehno utrujena. Že na dvorišču me pričaka babica, presajala je rože, in ko me je zagledala, so se ji oči od jeze zabliskale. Prikovalo me je ob tla, začela sem se tresti, slutila sem, da me ne čaka nič dobrega. Res je bilo tako. Učiteljica iz baletne šole jo je poklicala in ji potožila, da sem postala grozno raztresena, tudi debelušna, naj se doma pogovorijo z menoj, drugače me v baletni šoli ne bo več prenašala. Dokler ne shujšaš, se lahko posloviš od Žine, je babica siknila skozi zobe in me odrinila od sebe, ko sem se je želela okleniti in prositi, naj tega ne stori. Stekla sem po stopnicah, klicala Žino, toda ni se mi oglasila. V tistem trenutku se mi je zdelo, da se mi je podrl svet, da mi ni več živeti. V kopalno kad sem natočila vode, se vanjo ulegla na trebuh in čakala, da se bom utopila. Ni mi uspelo. Sem se pa na smrt prehladila, staknila pljučnico in za več kot mesec dni obležala v postelji. Imela sem visoko vročino, bledlo se mi je, a mama in babica nista dovolili, da bi šla v bolnišnico. Veliko pozneje, ko sem se v razmišljanjih večkrat vračala v tisto obdobje, sem sklepala, da sta skrbeli zame doma zato, ker sta se preprosto bali, da bi  zdravniki ugotovili kruto resnico o moji nedohranjenosti. Kljub bolezni sem lahko jedla le paradižnikovo juho, pila peteršiljev napitek, ko pa sem zaduhala čaj iz preslice, mi je šlo na bruhanje. Bila sem še zmeraj dovolj močna, zato sem preživela, čeprav sem ponovno izgubila pet kilogramov, bila sem tudi bleda, malodušna, žalostna. Kadar sem sedla h knjigam, sem se zgrudila na mizo, meglilo se mi je pred očmi in že po nekaj minutah branja, sem bila tako utrujena, da sem se lahko zavlekla le v posteljo.

Žine nisem nikoli več videla. Sobo sem imela oblepljeno z njenimi fotografijami, bila sem pripravljena storiti vse, kar sta mi mama in babica ukazali, žal pa mi mucke nista vrnili. Danes vem, da sta jo dali ali v zavetišče ali pa sta jo podarili kakšni prijateljici. Neutolažljivo sem jokala, trenirala, pazila, da se nisem zredila, pila napitke, ki sta mi jih prinašali, toda njuno srce je ostajalo kamnito. Dosti pozneje, ko sem vnovič visela med življenjem in smrtjo, mi je oče podaril hrčka. Sprva ga nisem želela vzeti, ker sem se bala, da me bo spet bolelo, če ga izgubim. Kot da bi oče vedel, kaj se mi plete po glavi, je pri mami dosegel, da me je med počitnicami peljal s seboj, na Silbo. Njegova takratna partnerica je delala na Ministrstvu za zdravje, mislim, da sta se je moji ženski malo bali. Nekoč, ko sta mislila, da že spim, sta izrekla nekaj stavkov, ki jih takrat še nisem razumela:'Upam, da je tvoja hči patološka lažnivka, kajti, če je vse to res, kar pripoveduje, potem lahko proti bivši ženi zahtevaš kazenski pregon.' To se seveda ni zgodilo, saj je moral oče skrbeti za lasten ugled. Če bi karkoli prišlo v javnost, potem bi bilo umazano tudi njegovo ime.

*

K nam se je vselil M.K. Babica jezno ponavlja, da ne ve, kje je moja mami pobrala takšno zgubo. Kljub temu da mi je spet zaostala menstruacija, me je grozno zvijalo v trebuhu, imela sem tudi drisko: Goltala sem Linex, pa ni dosti pomagalo. Ko se privlečem k mizi, M.K. skoči pokonci, v njegovih očeh sem videla grozo, prisežem. Pogleda me in reče, ja, kaj pa ta okostnjak počne pri vas?

*

Želodčna kislina je počasi, a vztrajno razjedala zobe in ko sem ugotovila, da se mi dva celo majeta, sem se prenehala smejati. Medtem ko so sošolke prisegale na kavbojke, sem se ovijala v črna oblačila, ki so mi mahedrala okoli koščenih kolen. Ko sem si nadela triko, si spela lase in stopila na oder, je ljudem zastal dih. Zdela sem se jim nezemeljska, kot bi bila iz porcelana.

Sošolkina mama je bila medicinska sestra pri nekem zasebnem zdravniku. Ni me zalagala le z opravičili, za primerno ceno sem pri njej dobivala tudi recepte. Pri dvanajstih letih sem postala redna odjemalka odvajal.

Občutek praznega želodca je postal kot mamilo. Spet sem izgubila menstruacijo, ki sem si jo pred pol leta spravila v red s hormonskimi tabletami.  Zapadla sem v neko čudno obdobje, ko je bila babica sicer zadovoljna z menoj, mojim videzom, uspehi v šoli, obnašanjem doma.  Ni pa vedela, da sem včasih imela občutek, da se mi blede. Izgubljala sem spomin, pozabljala, padala je v krajša obdobja odsotnosti, primerilo se mi je, da sem hodila po Miklošičevi ulici proti avtobusni postaji, pa nisem vedela, zakaj.

*

M.K., mamin ljubimec, je sredi kosila dvignil pogled proti meni in vprašal mami, če mi ne bodo zrasle prsi. Mislila sem, da se bom vdrla v tla. Vse popoldne sem jokala in grozila, da se bom preselila k očetu. Končno mi mama obljubi, da mi jih za 18. rojstni dan podari. Nove prsi. Kakršne bom želela. Ni mi bilo nič jasno, kako, nakar izvem, da njena prijateljica pozna eno drugo prijateljico v Zagrebu, ta pa pozna kirurga, ki se je ukvarjal s temi rečmi.

A ni bilo nič z Zagrebom. Ko sem prečkala železniško progo, sem grdo padla in se udarila v glavo. Samo blazni sreči se lahko zahvalim, da me ni povozil vlak. Iz nezavesti sem se zbudila šele čez teden dni. Imela sem zdrobljeno koleno, zdravniki so dejali, da se lahko za vse večne čase poslovim od baleta. Nisem jih povsem razumela, vseeno sem vse popoldne jokala od sreče. Babica je bila zgrožena, trdila je, da sem se nalašč poškodovala. Razmišljala sem, morda pa res. Morda sem namenoma obležala na tračnici, morda sem želela umreti. Zdravniki so mami predlagali, naj obiščem psihiatra. Še isti dan sem morala oditi domov. Tudi meni bi se zdelo sramotno, če bi me kdo videl, da lazim po Polju.

*

 Babica mi je že iz navade prinašala hrano, na krožniku je bilo komaj kaj več kot za ptiča. Rekla je, da telo ne potrebuje energije, ker počiva. Poklicala sem sošolko, da mi je prinesla škatlo domačic. To so bili piškoti, politi s čokolado. Požrla sem jih v desetih minutah, potem mi je bilo slabo, bruhala sem, začelo se mi je blesti, sošolka je panično klicala na pomoč, toda doma ni bilo nikogar. Pridrvel je rešilni avto, odpeljali smo se v Polje, menda sem se obnašala, kot bi se mi utrgalo. Sošolka pove, kdo sem, menda so se vsi skupaj ustrašili, eden od njih je celo izjavil, da bo še sranje. Pa je bil res. Prišli sta obe, mama in babica. Začeli sta groziti, da poznata vplivne ljudi, da bodo posledice, ker so me proti njuni volji zadržali na zdravljenju. Ne vem točno, kaj so jima povedali, na koncu sta se strinjali, da lahko nekaj časa ostanem. A ostala sem zelo dolgo. Spet (!) sem tehtala komaj 35 kilogramov, do mene so se obnašali, kot bi bila iz porcelana. Bali so se, da bi padla iz postelje, kajti takšen padec bi lahko bil zame usoden. Polomila bi si vse kosti. Ko so me umivali, bi najraje kričala, vse me je grozno bolelo. Zaradi infuzije sem bila prešpikana kot sito. Prišel je tudi oče in se zmeraj, ko je mislil, da spim, zjokal. Veliko je preklinjal, najbolj sem si zapomnila, ko je govoril prekleta prasica stara.''

Četrti dan sem začela bruhati kri. Ugotovili so, da imam rano na želodcu. Sestre na oddelku so mi postale druga mama.

*

Ko so mi čez sedem tednov povedali, da sem že dovolj pri močeh, da grem domov, me je postalo groza. Kam- domov? Bolniška soba, v kateri sem bila, mi je bila pomembnejša kot hiša, kjer sem živela. Spet sem odklanjala hrano, veliko sem jokala, strmela skozi okno. Ko sem med kosilom želela pogoltniti žlico, skoraj mi je uspelo, so do nadaljnjega prepovedali vse obiske. Pojma niso imeli, kako so me osrečili!

*

Spet sem doma. V trenutkih, ko sem malo bolj pri sebi, sanjam o tem, da  se bom resno lotila študija, da bom normalno jedla, se začela smejati, hoditi na žure. Vsi dobri sklepi se potem poderejo, ko zaradi vrtoglavice ne morem vstati. Obležim pod odejo in se borim s črnimi mislimi, ki me oklepajo v svoj objem. V mislih kličem na pomoč mamo, a glas obtiči nekje v grlu. Slišim babico, ki se z nekom pogovarja na terasi. Vem, da bodo prišle njene prijateljice na čaj in potem bom morala paziti, da jim ne pridem pred oči. Tako sama sem. Nihče me ne mara, jaz prav tako nikogar ne maram. Sovražim jih. Včasih imam celo občutek, da bi lahko obe, mamo in babico, zadušila z blazino, a kaj, ko nimam niti toliko moči, da bi blazino dvignila k sebi. Jutri grem spet na pogovor k terapevtu. Žal me nikoli ne sprašuje stvari, ki bi jih rada povedala.

*

Prišla je zima, ki jo sovražim. Sedim ob radiatorju, zavita v šale, plašč in rokavice, ter trepetam od mraza. Nenehno me zebe. Mama trdi, da igram in jo nalašč spravljam ob živce. Mimogrede mi pove, da sestra po splavu okreva na Češkem. Študira na Likovni akademiji v Varšavi. Sploh me ne zanima, kako je prišlo do splava.

 Nekateri sošolci so že diplomirali, A.A. mi je poslal celo vabilo na zagovor diplome. Po dolgem času sem jokala kot dež. Nenehno so mi govorili, da sem najboljša v generaciji, a se je izkazalo, da sem največja luzerka. Ponoči, ko spet nisem spala, sem na radiu slišala, da ljudje izgubljajo službe. Meni je nihče nikoli ne bo niti ponudil. Prvič sem se tudi vprašala, kaj bo z menoj, ko mame in babice ne bo več. Bom škripnila pod kakšnim mostom ali me bodo zaprli na zaprti oddelek kakšne ustanove za norce? Vse je mogoče.''

PS
Eva je tri mesece zatem, ko mi je poslala dnevnik, naredila samomor. Pokopali so jo v ožjem družinskem krogu.