Google+ Followers

ponedeljek, 30. januar 2017

NAJBOLJ BRANA KNJIGA 2016

Presrečna sem!
 
Knjiga Ogenj, rit in kače niso za igrače je že tri leta med bralci in v knjižnicah  - ne boste verjeli- še zmeraj med najbolj izposojenimi ter rezerviranimi knjigami za odrasle!

Kako lepo!
Takšne izjemne časti je deležno malokatero knjižno delo!
 NAJBOLJ BRANE KNJIGE - 2016
Hvala vsem, ki jo berete, hvala vsem, ki ste jo kupili.
Hvala vsem, ki zgodbe prenašate na mlade rodove!

Pravijo, da je ta knjiga v slovenskem prostoru, na področju medsebojnih odnosov, naredila pravo malo revolucijo!
Mar ni lepo to slišati?






Ogenj, rit in kače niso za igrače je knjiga, ki mnoge šokira, a jih tudi zdravi. Doživela je že več kot 10 dotisov, z njo pa je Milena gostovala na več kot 410 literarno-pogovornih večerih. Srečanja so prav posebna doživetja, saj nas prepričajo, da vedno novim in novim skrivnostim, ki so bile zamolčane, ni videti konca.


''Stare'' zgodbe nas sicer šokirajo, po drugi strani pa tudi dajejo številne odgovore na vprašanje, zakaj nam podedovani in nerazčiščeni vzorci, ki smo jih nezavedno podedovali od prednikov, še danes grenijo življenje. 


Knjiga Ogenj, rit in kače niso za igrače dobiva tudi ''terapevtsko'' vlogo.
Odprta družba mora slišati tudi tisto, kar se je pometalo pod preprogo.


Knjiga je- tako kaže- v slovenskem in tudi v evropskem prostoru prvi in edini - sicer poljudno napisani - dokument, ki priča o tem, kakšno je bilo intimno življenje naših prednikov v 20. stoletju. Slovenci bi jo morali imeti doma, se o njej pogovarjati, z njeno pomočjo pa tudi prenašati spomine in izkušnje na mlajše generacije.


Janez Trdina, rojen 1930, je o tistih, ki so storili »skrivni greh samooskrumbe«zapisal:»Zapusti jih spomin, zdrava pamet gine, gubi se volja in veselje do učenja, do vsakega resnega dela. Truplo zelene mladosti. Upadejo mu lica, zatemne oči, rast zastane, tresoča se roka in noga kaže grešnika vsakem sosedu
Časi se do danes niso dosti spremenili. Na Mileno Miklavčič, ki nas razveseljuje, šokira in preseneča z zgodbami, ki jih pozna le ona, nekateri še zmeraj gledajo na podoben način, kot je pisal Trdina, prepričani, da je človekov intima nekaj, o čemer se ne bi smelo ne govoriti ne razpredati.

petek, 27. januar 2017

iz nekega daljnega časa







 Od srca sem hvaležna knjigi Ogenj, rit in kače niso za igrače, da je v Slovencih prebudila toliko raznolikih spominov na preteklost. Vsak od njih je velika, neponovljiva dragocenost, ki bi izginila, če te knjige ne bi bilo.
Stric Frido:

Iz otroštva pa mi je v spominu ostal dogodek, ko me je ata peljal vpisat v šolo. Posadil me je bicikl, na štango, saj sem bil star šele šest let. V šolo so me vpisali leto prej kot je bilo v navadi. V pisarni upravitelja so me pregledali, če sem telesno in umsko dovolj razvit. Že doma sem se naučil branja, pisanja, ter poštevanke do 20. Z vpisom v prvi razred tako nisva imela nobenih težav, na kar je bil zelo ponosen.
Imeli smo navado, da smo na praznik Sv. Ane hodili k maši na Ledinico. Tja sem šel peš, nazaj pa me je oče pripeljal z biciklom. Kupil mi je tudi konja, da sem se učil furati. Že zelo zgodaj me je pripravljal na to, da bom nekoč prevzel kmetijo...
 Potem se je začela vojna. Oče je, bolj kot mene, za delo ponucal po pol brate,  saj so skupaj furali. Ni bilo enostavno, potrebno se je bilo prilagajati in se izogibati nevarnostim, ki so prežale za vsakim vogalom. Potem je šel brat Jože iskat službo na Jesenice, od kjer je bil, žal, mobiliziran v nemško vojsko. Veliko je pretrpel, ni mu bilo lahko, pa tako mlad je še bil. Mene je oče poklical k sebi le ob kakšnih manjših opravilih. Recimo, da sem držal klešče, tlačil seno, pograbil nakošeno travo ali kaj podobnega.
Mama je bila zmeraj nekje v ozadju. Z enim očesom je pazila name, čeprav me ni crkljala.
Zmeraj je imela pod kontrolo, kam gre denar. Ko je bilo potrebno pobeliti hišo, je raje poklicala Henrika iz Rakulka kot Jana, ki je bil sicer boljši pleskar, a dražji. Spomnim pa se Henrika, ki je okoli gorišča narisal fantke in punčke, ki so se držali za roke. Da ne bodo tako puste stene, je rekel.
Preden sem šel v šolo, sem se večkrat brcnil v noht na nogi, ko sem dirkal do Znamenja /danes je tam križpotje z Opekarsko ulico/ in nazaj.
Enkrat sva z očetom kosila ob studencu v Pivkovi gmajni, naštimal mi je koso, sam sem jo hotel brusit, pa mi je ušla iz rok, pri tem mi je palec prerezalo do kosti. Kri je drla iz rane, meso je štrlelo stran, oče pa me je mirno prijel za roko in se mi na prst enostavno uscal, ker je verjel, da se bo tako hitreje zacelilo. Nato si je odtrgal še kos srajce, močno zavezal okoli rane in sva delala naprej. Na kraj pameti mu ni padlo, da bi me zaradi take malenkosti poslal domov ali k zdravniku. Kost se je po svoje zarasla, brazgotina pa se še danes pozna.
V času mojega otroštva so bili nekateri otroci iz prvega gnezda občasno še doma, drugi pa so prihajali le sem in tja. Odvisno, ali so se že šli učit za kakšen poklic ali pa so samo služili.
V toplem spominu mi je ostala Ančka, ki se je učila šivat. Bila je zelo dobra ženska, prijazna in mila. Imela me je zelo rada, pa tudi jaz sem se rad zadrževal v njeni bližini.
Rozalka je potem šla v Ljubljano, kjer se je učila za kuharico, Micke ni bilo več, živela je v Škofji Loki, Cene, Janko in Jože pa so pomagali očetu, če niso služili.
Ančki so kupili mašino za šivat, ker se je učila za šiviljo. To je bila že njena dota.  Ko se je poročila, je dobila le še nekaj masti in pohištvo.
Ko sem se rodil, me je menda Ančka najbolj razvajala. Morda je bilo v teh čustvih tudi nekaj zaščitniškega. Nekoč sta name pazili s sestro Francko. Nepričakovano pa je pričelo deževati, hudo sem se prehladil in zelo resno zbolel za škrlatinko. Bil sem že tako ubog, da so pričeli postavljati pare, vendar sem se potem na nek čudežen način opomogel in počasi okreval.
Z Ančko se je tudi moja mama- njena mačeha-zelo lepo razumela. Francka je bila pa »seme«. Očeta je nenehno vlekla za nos, zato sta si bila stalno v laseh. Bila je tudi zelo živahna ženska, ki je rada vrtela moške okoli prsta.
Nekoč je oče k njej peljal omare od Štrajta (mobilije), pa je ni bilo doma, takrat je delala v neki tekstilni fabriki, verjetno je to bila Predilnica na Trati.. Bila je ravno pred poroko, zato se je oče čudil, ker je ni nikjer našel.
Potem mu le povedo, kje je, odkril jo je pri nekem sosedu, na pol gola mu je odprla vrata. Omare ji je zložil kar na tla in se jezen odpeljal domov. Čeprav je bil tudi sam vseh muh poln, je bil pobožen in je veliko dal na zunanjost.
Mama se je hotela prikupiti prvim otrokom, če je le mogla, jim je kaj dala, Milki je kupila šivalni stroj in potem jo je vsako nedeljo hodila učit h Kržet.
Oče je imel v sebi prepričanje, da se  mora vsak od otrok naučit en antrah(poklic).
Ko se je Rozalka v Ljubljani izučila za kuharico, so jo k sebi vzele Lukove tri sestre, ki so živele v Trstu. Ceneta je oče dal učit k Balantač in vsa leta uka je gospodarju  namesto plačila zastonj oral. Tudi Jankov uk pri Mačku v Žireh, je plačal z oranjem. Oče je Janka zelo obrajtal, saj je bil pošten, šparoven in je zmeraj imel velike cilje.
Včasih je bilo življenje drugačno kot je danes. Ne pomnim, da bi pri Pivku kdaj zaklepali vrata. Če pa smo jih, je bil ključ na polici okna. Če je prišel kakšen berač,ki je prespal v štali. Ponavadi si je kar sam postregel z mlekom izpod krave, ne da bi počakal na mamo, ki je vsako jutro prišla molst.
Čeprav je bil oče Luka splošno cenjen in spoštovan mož, bil je iznajdljiv, gospodarski in preudaren, a je bil istočasno tudi zelo ihtavega značaja, mamo je večkrat udaril, po navadi so otroci tekali skupaj z njo okoli hiše. Če jih ni mogel dobiti, je loputal z vrati, da so šipe padale ven. Dobro pa je bilo to, da njegova jeza ni dolgo trajala.
Razlogov za bes je imel več kot dovolj.
Med drugo svetovno vojno je bil nenehno med dvema ognjema. Nikomur se ni hotel zameriti. Ker je bilo znano, da ni ravno revež, so vsi, tako levi kot desni, prihajali k Pivku po obvezne oddaje. Partizanom je redno puščal krompir ob njivi na Pivkovem griču, pa jim še ni bilo dovolj. Vedeli so, da mu Ančkin mož pošilja nakaznice /betukšajn/ iz Celovca, da je lahko kupoval cement, pa so prišli, kadar jim je česa zmanjkalo, ter pobrali vse, kar jim je prišlo pod roke.
Bil je v zadovoljivi kondiciji. Celo do Bleda se je vozil s svojim značilnim lesenim kolesom.
Rad je jedel turšno župo in bikov masaunk. /maslo streš, dodaš moko, da se sprime, nastane mastna kaša/.
Za priboljšek si je zmeraj privoščil jajce s pelinom. Verjel je, da ta zel zbija potenco. Z njo je namreč imel stalne težave. Kadar sva skupaj fjakala, se je velikokrat ustavil na kakšni kmetiji in z marsikatero gospodinjo sta potem izginila  za kakšnih petnajst minut. Nasploh so mu bile všeč ženske, ki so se lahko pohvalile z velikim oprsjem, takrat je kar otrpnil in svojega pogleda kar ni mogel odtrgati od videnega.
Očitno je bilo, da je bil tudi izjemno dobro obdarjen. Na levi strani hlač ni nikoli imel žepa, zmeraj si ga je odtrgal. V delavniku je sicer nosil predpasnik, zmeraj pa je lulal kar skozi levi žep. Z roko ga je le malo nagnil in obrnil, pa je šlo…
Še potem, ko je bil v letih, se je, v nasprotju z drugimi svojega spola, s tem nagajivčkom povsem upravičeno hvalil…
Med ljudmi še danes kroži zanimiva zgodba. Ko je nekoč gledal kravo, ki so jo prignali k biku, je med smehom dejal:«Ko bi bil jaz za bika, bi bila zadovoljna cela Stara vas.«
Mama pa je večkrat potarnala, češ, da je težko, ker hoče imeti Luka kar naprej glavo na prsih. Kar je pomenilo, da bi se nenehno, na njemu lasten način, crkljal.
Imel pa je tudi navado, da se je prebudil v zgodnjih jutranjih urah in ji rekel, da on pa ne bi več spal…Kar je spet lahko pomenilo le tiste reči.
Da bi bil kdaj bolan, ne pomnim.
Ko je padel prvi sneg, si je zmeraj privoščil Knajp. Nag je tekel do Glažarja,tam naredil več prevalov, potem pa še doma nekaj časa skakal čez stol, ki si ga je postavil sredi hiše. Šele nato se je šel obleči.
Pred hišo smo  nekoč imeli korito, v katerem so se napajali konji. Oče se je v njem rad umival. Sicer ne pogosto, pa vendarle. Cunje je zmetal na tla, brigalo ga je, kdo je šel po poti,ki je vodila mimo. Pozimi pa je prebil led in zlezel v korito z ledeno mrzlo vodo ter se knajpal.
Drugače pa je bil z umivanjem skregan. Rednega, vsakodnevnega umivanja se je izogibal kot hudič križa.
Oče je bil znan kot prekupčevalec z lesom. Velikokrat me je vzel s seboj v Zabrežnik, kjer sva vlačila les. Kot vem, je bil svoj čas edini, ki je les odkupoval, imel je zgovorjenih več tesarjev, ki so mu tesali, kmetom pa je, za del plačila, vozil sladkor, ker je bil ta malo cenejši, ko ga je dobil na debelo. Enako tudi moko in mekine (otrobi). 
Povsem jasno se spominjam tudi nekega  zimskega popoldneva. Nebo je nenadoma zapolnilo na stotine avionov, ki so šli nad Nemčijo. Oče je ob tem samo nekaj zagodrnjal. Nazaj grede se je iz marsikoga kadilo. Bilo je zelo mrzlo, jaz sem malo preveč dolgo držal za poledenelo ketno, ki se mi je boleče prilepila za prste.  Oče ni nič rekel, saj je vedel, da ne bo pomagalo drugega kot da mi roko poščije. Topel curek je v hipu naredil svoje.
Včasih mi je pripovedoval, da je njegova mama zelo rada pila kavo. Bila je doma iz  Ledin, kjer so že imeli italijanske navade.
Svetle je zmeraj, ko je srečal Lukovega očeta, vpil nad njim:« Franc, tebe bodo prodali, ker tvoja baba kafetur
Pitje kave je bilo včasih nekardihtno, grdo in potratno. Tudi moja mama je imela na ognjišču kozico, v kateri si je kuhala kavo in jo, po požirkih, pila čez dan.
Zaposlil sem se v Alpini. Imeli so me za zelo pridnega delavca, z Milanom Krištanovim sva zaradi izjemnega doseganja norm, dobila celo več priznanj in nagrad/nagradni dopust, prašiča in radijski aparat Kosmaj/.
Ko je v nekem obdobju pričelo v Alpini dela manjkati, je postala pridnost kar naenkrat nezaželena.  Nekateri šuštarji so se kregali, da je treba Frida »ustavit«. Ker jim ni uspelo drugega, so me degradirali na stopnjo »pomožnega« šuštarja.
Šefu Francu so šli Pivkovi na splošno »na živce«, zato mi je nenehno metal polena pod noge. Čeprav smo potem mladi fantje opravili tečaje, so nam – na koncu šolanja- dali naziv »pol-pomožni delavci«…
Dali so mi eno najslabše plačanih del-obštihavanje.  Vega tega nagajanja sem imel čez glavo dovolj, zapustil  sem Alpino, kar je bilo za tiste čase, vsaj na videz, zelo neodgovorno dejanje. Vendar nisem bil edini. Kar nekaj dobrih delavcev se je takemu maltretiranju uprlo in so odšli drugam…
Oče Luka, ki pa je bil dovolj bister, da je vedel, kako stvari stojijo, je po tistem odločno stopil do mojega nekdanjega šefa in mu, na svoj zviti način, vrgel v obraz:
»Jaz sem pa tvojega očeta poznal, pa je bil zelo dober človek in poštenjak. Nikoli ni bil baraba.«
Nato se je obrnil in odšel.

sobota, 21. januar 2017

Radodajke nekoč in danes


Mladi, ki so šli skozi intenzivno pralnico možganov našega javnega šolstva, so prepričani, da v socializmu ni bilo ne radodajk, še manj klošarjev. Pa so bili in niti jih ni bilo tasko malo! Preberite odlomek iz zgodbe, ki mi jo je zaupal nekdanji ‘’mož postave’’.
*****

V naši stolpnici so se naselile Ukrajinke. V VII. etaži bloka, kjer imava stanovanje tudi midva z ženo, se je neka družina odselila. Svoje stanovanje, ki je sosednje našemu, so oddali v najem podnajemniku, ki naj bi bil zaposlen na nekem Ministrstvu.

Na stara leta sva bila z ženo- hočeš nočeš vsaj z ušesi in očmi ''soudeležena'' pri »mobi seksu«.

Včasih smo za tovrstno dejavnost uporabljali čisto druga imena. Danes govorijo o masaži celega telesa, vendar, kolikor se jaz razumem, je tu v igri čisto navadna kurbarija.

Nekdaj so fantje hodili na »fuk patruljo« le zvečer. Mobi seks pa poteka sredi belega dne.

Moderni časi, moderni izrazi, moderne navade!?

S sosedi, ki to dejavnost izvajajo, imamo skupno predsobo, ki jo zaklepamo. Tudi tipki za hišna zvonca sta skupaj na podboju vežnih vrat.

Skozi dan se je v sosednjem stanovanju zvrstilo približno deset (10) strank. V »ordinaciji« naj bi bili stalno zaposleni po dve »maserki«, ob »konicah« pa sta dobivali dodatno pomoč. Najemnik stanovanja , »lastnik« bordela, me je zaprosil, da v času »obratovanja« njegovega »masažnega salona« ne bi zaklepal vežnih vrat. To svojo prošnjo je utemeljil z dejstvom, da stranke nimajo ključa, pa tudi spodobi se ne, da bi »njegove« hostese v »delavnih« oblekah hodile odklepati vrata vsakemu gostu posebej.

Nekajkrat sva z ženo predsobo zaklenila.

Moč navade?

Šele takrat sem razumel, kaj pomeni, če je stiska »zelo huda«. Pri nekaterih je bilo celo tako hudo, da je z eno roko držal mobilni telefon in klical »pomoč«, z drugo pa se je držal za mednožje. Nekega dne, ko so bila vrata zaklenjena, je »potrebnež« v svoji vnemi pomotoma pozvonil na naš hišni zvonec.

Ko sem prestrašenemu obiskovalcu odprl vrata, je moja pojava, ki je spominjala na starega »Gargamela«, sprožila pravo paniko. Vprašal sem ga, kaj želi, pa se je samo zazrl v mojo plešo, prebledel in pobegnil kar po stopnicah, saj ni imel časa čakati na dvigalo. Ničesar hudega nisem storil temu človeku, razen, da je morda mislil, da sem nekakšna »Puf Muti« v masažnem salonu.? Sam bog bi to vedel?

Po naravi z ženo nisva pretirano »firbčna«. Včasih pa človeka le premami radovednost. Zlasti, ko nenavadni obiskovalci zvonijo na najin hišni zvonec. Takrat pogledava skozi steklo na vratih. Nekega dne sem je obiskovalec prišel na obisk v »masažni salon« z veliko pizzo v roki. Nič posebnega.

Naročiš in prinesejo ti na dom. Po želji. Stvar je postala zanimiva šele tedaj, ko je prinašalec pizze ostal v »salonu« in se tam zadržal več, kakor je potrebno za normalno plačilo pizze. Iz tega sem sklepal, da so mu dekleta morda pizzo plačala v naturalijah - »pico za pizzo« ?

Jaz se sicer na tovrstne tarife ne spoznam. Sklepam pa, da je pica vseeno dražja od pizze?

Kdo bi vedel? Zato nočem nobenega obsojati ali delati nedokazljivih sklepov.

Spomnil pa sem se na tistega čevljarja, ki je neki fini in zelo dostojni gospe popravil pete na njenih salonarčkih. Ko je prevzela popravljene čevlje, je povprašala po računu. Čevljarček pa ji je zvito in dvoumno odgovoril: »Če bo kaj, ne bo nič. Če pa ne bo nič, bo pa pet soldov«?

Kako je bilo s tem plačilom pri čevljarju, naša vaška kronika ni zapisala.

Skratka, v predsobi so si odjemalci »masažnih« uslug kar podajali kljuko vrat. Bili so oni v delovnih oblekah s sosednjega gradbišča in taki v zlikanih hlačah, beli srajci s kravato ter v močno ošiljenih šulnih. Videti je bilo, da so »maserke« polno zaposlene in, da je na delu tudi »sezonska delovna sila«.

Danes, 27. 02. 2008. je bila v našem bloku policijska racija.

Že zjutraj je prišlo osem (8) policistov, civilistov in v uniformi, da bi pri sosedih opravili hišno preiskavo.

Ker je bilo vse zaklenjeno, so razbijali po vratih in zvonili tudi na najin zvonec. Žena jim je odprla kar v pižami. Policist se je opravičil za nadlegovanje, žena pa mu je pojasnila, da je stanovanje pri sosedih prazno, ker »masažni salon« običajno posluje šele po deveti dopoldan.

Tudi v času mojega uniformiranega službovanja, smo opravljali podobne akcije, vendar je običajno kar en sam miličnik v svojem okolišu »pospravil« kurbetine, klošarje, potepuhe in klateže, berače in druge » sumljive« osebe, ki bi s svojim vedenjem lahko motile javni red. To se je sicer dogajalo zelo redko kdaj. Običajno ob obiskih visokih tujih državnikov.

Takrat pa zato, da ne bi prišlo do kakšnega napačnega, hm, hm »tolmačenja« s strani tujih obiskovalcev. Socializem bordelov pač ni poznal in kakšen nepoučen tujec bi si, če bi naletel nanj, lahko celo ustvaril sliko, da tudi kupleraji sodijo v samoupravljanje.

Predstavljate si tudi našo miličniško grozo, da bi prišel v stik s klošarjem, ki bi imel v roki steklenico »Grajske črnine« in bi, kakšna katastrofa, tega našega visokega gosta prosil za»ubogajme«!?! Socializem tega ne bi zlahka prenesel!

Ali pa da bi kakšna »pokvarjena deklina« na kakšnih stopnicah sredi mesta »ponujala« svoja zajetna bedra temu visoko cenjenemu tovarišu, pardon -gospodu? Kakšen samoupravni socializem pa bi potem to sploh bil??.

Zato je bilo potrebno zgoraj opisane osebke »pospraviti« za čas takega obiska, oziroma za vsaj 24 ur.

Današnja akcija, ki je zahtevala 8 policistov, je bila brez učinka. Popoldan je »posel« onkraj stene najinega stanovanja že potekal normalno. Šumenje vode v kopalnici se je slišalo v enakomernih presledkih, odvisno od prihoda in odhoda stranke.

In še anekdota iz tistih mojih, kar precej starih časov.

Neka prostitutka sredi Ljubljane je vedno delala težave, kadar je bilo treba z miličnikom na postajo. Slekla se je do golega in ni hotela nikamor. Zato so se vsi starejši miličniki izogibali temu opravilu. Moj prijatelj,komandir je v neki taki akciji poslal po že omenjeno dekle mladega pripravnika. Naročil mu je, da mora žensko pripeljati na postajo za vsako ceno, vsak njen odpor pa mora odločno, hm, ignorirati. Čez nekaj časa je miličnik v spremstvu dekleta in v splošno presenečenje, poročal komandirju, da je nalogo opravil. Na vprašanje, kako mu je uspelo, je mlad miličnik strumno odgovoril: » Kakor ste ukazali, tovariš komandir. Ko se je slekla, sem jo ignoriral. In to kar dvakrat! Potem je čisto mirno šla z menoj«.

Danes, dne 16. 04. 2008. je »masažni« salon menjal lokacijo. Odšli so neznano kam.

Le lastnik se je javil in mi izročil novo ključavnico skupnih vežnih vrat s prošnjo,naj jo zamenjam. Zamenjal sem jo. V sosednjem stanovanju pa je vsaj začasno zavladal mir.

ponedeljek, 16. januar 2017

nekoč


Razlog zato, da se Slovenci iz svoje bolj intimne zgodovine nič(ali zelo malo) ne naučimo, tiči tudi v dejstvu, da jo zelo malo-če sploh, poznamo.

Družine iz časa, ki mu rečemo ''nekoč'', radi slikamo kot trdne, pokončne, nosilke vrednot, tako moralnih kot tudi družbenih.

Drži, da so pogosto bile takšne. Če ne v resnici pa vsaj na videz.

V resnici pa se je v zakulisju skrivalo marsikaj, kar je povzročilo, da so se medsebojni odnosi skrhali, ni jih bilo malo, ki so posledice le-teh občutili vse življenje. Žal so potem travme prenašali tudi na potomce- vse do današnjih dni. Zato jih je danes toliko, ki so zaznamovani z ''vzorci'', katerim ne znajo ubežati.

Eno takšnih družin poznam pobliže.

Hiša, četudi jo je zob časa dodobra načel, že po svoji zunanjosti priča, da je nekoč pripadala mogočni in veliki kmetiji. Žal pa starši, takšni kot so bili, niso znali držati na vajetih svojih potomcev, ki so povojni čas usodno zaznamovali tudi s svojo zagrizeno starokopitnostjo, skopostjo, medsebojnim sovraštvom. Sestre, polne nerazumljivega strupa, so iz svoje sredine na grd način izrinile brata, kmetijo pa so v tej trmasti slepoti- raje kot nečaku- prepisale na popolnega tujca.

Njihov odrinjeni brat je za posledicami vsega hudega te dni umrl. Že lani, ko sem osebno prisluhnila vsem grdim rečem, ki jim je bil v življenju priča, me je njegova usoda zabolela v dno srca….

* * *

Še ena kmečka zgodba se je bolj ali manj boleče končala okoli lanskega Božiča.

Mati, zaljubljena v svojega najmlajšega sina, ki ga je rodila pri 49-ih, je kmetijo prepisala nanj, s tem pa si je usodno zaznamovala tudi svojo usodo. Sedem otrok, ki jih je zaradi enega samega – zavrgla in jim za vse večne čase prepovedala, da bi obiskovali rojstno hišo, še danes ne morejo razumeti njenega koraka.

Brat, ki je ostal doma, se je zapil, parcele je eno za drugo razprodajal, izkupičke pa utapljal v vinu, šnopcu in pivu. Poročil se ni nikoli, ker mu to ni bilo dovoljeno. Pred petimi ali šestimi leti so ga našli v hlevu, ki je bil nekoč poln repov - obešenega. Njegova mama je potem vse premoženje, kar ga ji je še ostalo, znosila k šlogaricam, da bi ji povedale, je šel sin v pekel ali v nebesa.

Ko je lani okoli Božiča umrla, je sedmim otrokom (pravzaprav petim, ker sta dva zaradi hude bolezni medtem umrla) pustila kup neplačanih računov- drugega nič.

Kaj hočem reči?

Če nam danes ne gre vse kot po maslu, nikar ne verjemimo tistim, ki trdijo, da je bilo nekoč bolje, lepše, bolj človeško.

Ni bilo.

Slovenci se skozi zgodovino nismo dosti spreminjali. V srčiki smo ostali podobni- menjal se je le celofan.

PS

na podoben način kot vidite na fotografiji, so pred 2. sv. vojno od strani ‘’stisnili’’ žensko, da je v nadaljevanju ležala povsem nepremično, ko si je njen mož spustil hlače.....

petek, 06. januar 2017

Če ne poznamo preteklosti, se ne da razumeti sedanjosti










Družinska zapuščina, 1. del

V človekovi naravi je, da se tistemu, česar ne pozna, pogosto čudi. Še pogosteje se dogaja, da se ne le čudi- tudi obsoja. Da je temu res tako, me je prepričeval Ludvik, ki je po spletu različnih slučajev začel raziskovati usode prednikov o katerih so se znotraj družine ustvarjale različne, med seboj nasprotujoče zgodbe. Vsak pa se na koncu strinja, da bi morali poznati življenje prednikov, če želimo razumeti lastno ''sedanjost''.

''V naši družini je že desetletja veljalo, da so, na primer, mojega strica Janeza, ki se je leta 1921, komaj dvanajstleten, kmalu po prvi svetovni vojni, v imenu sorodnika, ki je bil gostilničar, odpravil na Dolenjsko po sod vina, ubili. Nikoli ni prišel do cilja, ljudje so našli le voz in konja, ki je bil privezan za drevo. Janez je izginil neznano kam. Govorice o njegovem izginotju so bile različne: od tega, da so ga fentali in truplo nekje zakopali do tega, da si je sodil sam, oziroma, da je padel v reko in utonil. A kaj, ko trupla niso nikoli našli. Tudi po drugi svetovni vojni, ko je neznano kje izginil njegov najmlajši brat, ni nihče nič ukrepal. Potem pa so po spletu slučajev tam okoli leta 1952, našli truplo Mirka, Janezovega brata. Šele  takrat so različne govorice o smrti enega in drugega ponovno privrele na dan. Menda so družinski člani skoraj vsako nedeljo prihajali domov na posvete, četudi so živeli na drugih koncih Slovenije. Ugibali so in razvijali različne teorije o izginotju enega in drugega brata. 
Rodil sem se leta 1955, svojega otroštva se zelo dobro spominjam prav zaradi teh modrovanj, ki sem jih poslušal s peči. Nobena knjiga ni bila tako napeta in zanimiva, kot so bila ugibanja mojih sorodnikov. Imel sem kakšnih deset let ali nekaj takega, ko mojo babico pokličejo v sosednjo župnijo k nekemu človeku, ki je bil na smrtni postelji. Od njega izve, da sta z našim Mirkom skupaj bežala pred partizani, izve pa tudi, kdo od njih je Mirka ubil. Ta ubogi revež, ki ga je vest neznansko pekla, je moral za svojega prijatelja izkopati jamo, o tem, kdo ga je ubil, pa molčati. Izpoved je mojo babico še toliko bolj pretresla, saj se je morilčev sin priženil v našo širšo družino. Se je to zgodilo namenoma, ne bomo nikoli izvedeli, saj je še mlad pri miniranju v kamnolomu izgubil življenje. V glavnem: babica je šla po nasvet k župniku, on pa ji je dovolil, da je na pokopališču, na spomeniku, dodala še imeni obeh sinov,'' se spominja Ludvik.

Dokler je bil mlad, ga družinske skrivnosti več kot toliko niso zanimale, zato jih je tudi pustil pri miru. Le poslušal jih je rad, saj so se mu zdele enako zanimive kot knjige Karla Maya. Potem pa se je po spletu nesrečnih okoliščin moral predčasno upokojiti. Kar naenkrat je imel na voljo ogromno časa, pa nobenega pametnega dela.

''Imel sem to srečo, da so moji starši podedovali babičino hišo. In ker je bil oče tisti, ki se mu je zdelo škoda karkoli zavreči, je po babičini smrti z različno, na videz ničvredno kramo zapolnil podstrešje. Zaradi prometne nesreče sem imel eno nogo precej krajšo, pa še bolela me je, zato sem imel veliko težav, preden sem lahko po strmih stopnicah prilezel pod streho. Prej, preden sem sploh lahko kaj raziskoval, smo morali podstreho izolirati, vgraditi nekaj oken in po tleh položiti pod. Napeljali smo tudi ogrevanje in zahvaljujoč moji radovednosti, smo kar naenkrat dobili čudovit, zelo ogromen prostor, ki smo ga kasneje, ko sem zapuščino spravil v red, namenili družabnostim. 
S petletnim vnukom, ki mi je delal družbo, sva prvo leto preložila na desetine škatel, pogosto je bilo tako, da so naju šele zvonovi iz bližnje cerkve spomnili, da bo potrebno skuhati kosilo. 
Spominjam se prvega ocvirka, ki me je prizemljil in mi dal vedeti, da svojih prednikov sploh nisem poznal! Sanjalo se mi ni, da sta se, na primer, dedek in babica bolj malo pogovarjala, sta pa si zato – dopisovala. Pisala sta si pisma, v katerih sta si očitala marsikaj, o čemer si iz oči v oči nista upala povedati. Tako je babica šele nekaj let po poroki izvedela, da je imel ded nezakonskega otroka, za katerega je tudi skrbel. Ko ji je novica prišla na ušesa, je stvari vzela v svoje roke. Ona je bila tista, ki je vsako jesen tej ženski izročala ''elimente'' v obliki dveh gajb krompirja in zajetnega kosa mesnatega špeha. Kot pogoj, da z možem še naprej deli posteljo, pa je navedla, da se ''propalici'' ded izogiba in nima z otrokom nobenega stika. To ji je moral pod prisego tudi obljubiti, ker se ne spomnim, da bi  njegovega nezakonskega otroka v družini kdaj omenjali. Je pa res, da smo se kasnejše generacije, tudi te- nezakonske veje, družile med seboj, saj je Slovenija majhna dežela, dve sosednji župniji pa sploh! S potomci tega nesojenega strica sem na lastno pest kasneje navezal stike, tako da se danes normalno srečujemo in smo tudi prijatelji. V pismih sem zasledil, da je babica karala deda tudi zato, ker je bil premalo strog do otrok in hlapcev. Krivila ga je, če se je kdo od hlapcev napil ali povzročil na vasi pretep. Jezna je bila, če ni ukrepal, ko se je molilo rožni venec. 'Otroci prdijo in se smejijo,'je napisala. Imela je zelo lepo pisavo, četudi ni nikoli obiskovala osnovne šole. 
Dedov rokopis je bil bolj robat, slovnično zelo nepravilen, izpuščal je črke ali pa je misel zaključeval s tremi pikicami. Iz pisem sem tudi izvedel, da sta imela probleme z eno od tet, ki je nisem poznal, saj je že pri petnajstih letih morala iti od doma, ker se je zapletla z moškim, ki ni bil primeren njenemu stanu. Pozneje sem šel po njenih stopinjah, a sem, žal, izvedel, da sta obe z edino hčerko umrli v italijanskem koncentracijskem taborišču. Njenega moža pa je ubila ena od min iz prve svetovne vojne, ki jo je našel na njivi.''

Pisma je Ludvik shranil tudi zato, da bi se mlajši rodovi iz njih česa naučili. Je pa med njimi odkril še nekaj: v tistem prastarem času so med ljudmi krožile nekatere knjige, največkrat so to bile to Mohorjeve večernice. Ne ve točno, je bil to ded ali babica, iz vsake knjige je nekdo z nožičem skrbno izrezal kakšno stran z zanimivimi mislimi. V škatli, v kateri so bila pisma, je namreč našel tudi veliko takšnih strani. Našel je tudi odrezke z različnimi nasveti ali kuharskimi recepti iz takratnih časopisov. Pogosto se je pojavljala reklama za nekega dentista, kar bi lahko pomenilo, da je imel kdo hude težave z zobmi. Da so se  s kmetov odpeljali v Ljubljano k dentistu, je pomenilo, da jim je voda že krepko tekla v grlo.

''V škatli so se znašla tudi pisma, ki jih je moja pokojna mama pisala svojemu prvemu fantu. Tudi za ta pisma, ki so se ohranila, sem babici zelo hvaležen. Mamo, ki je bila zelo verna, stroga in tudi hladna ženska, po branju pisem bolje razumem. Najmanj enega je temu Ivanu pisala še potem, ko je bila poročena. Ljubi moj Ivan, kako si kaj? Vem, da bolje nego jost, kjer sem tako nerodna ratala, da nisem za nikamor. Le tebe bom ljubila, le tebe nosila bom v srcu…


Družinska zapuščina, 2. Del 

''Ne morem si predstavljati, da je bila moja čustveno zelo hladna in odmaknjena mati zmožna tako globoke ljubezni!'' se Ludvik kar ne neha čuditi. 
V nekem drugem pismu, pa ji Ivan odgovarja:….Še zmeraj ljubljena Sonja. Kaj takega nisem pričakoval od tebe. Pišeš mi, da mi bo žal, če bom pozabil nate. Ampak jaz mislim, da bo tebi žal, ker sanjaš o drugem človeku, ko ležiš zraven očeta svojega otroka. Kljub ostrini, ki jo je bilo čutiti med vrsticami, pa je na koncu dodal:…srčno te pozdravljam, čez plan in gore, pri tebi do smrti bo moje srce….
Pisma, ki si jih je moja mama še po poroki izmenjavala s svojim prvim fantom Ivanom, so se me zelo dotaknila. Pravzaprav so me prizadela. Mama je bila, vsaj na videz, zelo častna ženska. Bogvarij, da bi se otroci kdaj kaj zlagali ali da ne bi živeli po desetih božjih zapovedih. Neusmiljeno je nas kaznovala. Sama pa je živela neko vzporedno, tudi grešno življenje, v katerega ni imel nihče vstopa. Niti ne ubogi oče, ki je verjetno dobro vedel, da žena, naša mama, ni bila nikoli čisto njegova. Ni bil neumen, moral je to čutiti! Ker ni marala njega, ni marala nas, otrok. Vsak trenutek, ko nas je pogledala, se je zavedala, kdaj in kako smo bili spočeti. Pisma, ki sta si jih z Ivanom pisala, sem zelo skrbno prebral. Če jim je verjeti, sta se po tem, ko se je moja mama poročila, srečala le enkrat. In to na Ptuju. Zakaj tam, ne vem točno, a predvidevam, da je tam nekaj časa živela Ivanova sestra Marica, ki je bila vsa leta nekakšen most med bratom in mojo mamo. Ona je bila tudi tista, ki je skrbela, da so njuna pisma prišla do cilja. V enem od pisem, ki je bilo napisano po morebitnem srečanju, Ivan piše:…..ko v poznih urah vsi sladko spijo in krasne sanje uživajo, samo jast še hodim po sobi, ker na tvoje pismo srčno odgovorit želim. Najsrčnejša ti hvala, da sem te lahko videl in ti stisnil roko. Sto in sto misli imam pred očmi, kako bi te moral objeti in poljubiti, pa se nisem upal. Preveč radovednih oči je bilo okoli naju. Trpelo in jokalo je moje srce, da ti ne morem povedati, kako. Vidim tvoje oči, ki so me gledale krasno in zapeljivo in žalostno. Srce mi še vedno močno bije, četudi sva se v tem času, kar se nisva videla, oba postarala. Molim, da bo prišel dan, ko te bom lahko na samem objel in poljubil. Bodi pozdravljena in misli na človeka, ki te ljubi. Ivan

Po kakšnem čudežu so se znašla ta pisma na podstrešju, ne vem. Lahko da jih je Ivanova sestra po bratovi smrti prinesla moji mami, lahko jih je izročila celo očetu. Nikoli ne bom izvedel. Lahko da sem kot prvi otrok celo Ivanov, kdo bi vedel?! Mama je vse življenje zelo trpela, oče tudi. Vse bi bilo drugače, če petdeseta leta prejšnjega stoletja ne bi bila tako zelo okužena s to prekleto ideologijo. Ivanovi so bili zelo zavedni, partizanski, naši ravno nasprotno. Ni bilo misliti, da bi dva mlada človeka iz takšnih družin lahko zaživela skupaj. 
Babica je bila stroga in je veliko dala na spodobnost. Kdo ve, lahko je mojo mamo celo prisilila, da se je poročila z očetom? V meni je še polno vprašanj, a bolj malo odgovorov.''


V eni od škatel je odkril tudi listino, ki odkriva, zakaj je praded ob njivi, ki je bila nekoč v njihovi lasti (danes tam stoji Mercator) postavil Bohkovo znamenje.

''Njegov brat je imel sina edinca Petra, ki je bil bolan (težave z želodcem) in ni bil primeren za naslednika. Praded je svojemu bratu predlagal, naj del hiše preuredi v gostilno, češ, vino bo pa že lahko točil, če za drugo rabo ni. Tako se je tudi zgodilo. Potem pa je naneslo, da je šel Peter sredi hude zime po očeta, ki se je z občinskimi odborniki po seji zapil. Zaradi poledice je voz zaneslo v graben, kolo se je snelo in ni kazalo drugega, kot da se je Peter sam lotil popravila. Ko je poskušal dvigniti zadnji del voza, je bil ta napor zanj prehud. Sesedel se je in bruhnil kri. Na srečo so ga našli mimoidoči, da so ga, preden bi zmrznil, odpeljali k zdravniku. Moj praded, veren kot je bil, se je zaobljubil, da bo postavil Bohkovo znamenje, če Peter ostane pri življenju. To se je res zgodilo, znamenje je potem stalo več kot sto let, dokler ga niso odstranili in zaradi nastajajočega trgovskega centra prestavili drugam.''

Dokumenti tudi pričajo, da so bili nekateri Ludvikovi predniki zelo podjetni. Eden od teh govori o nekem Maksu, ki je kandidiral celo za župana, pa ga potem niso izvolili, ker se je izvedelo, da je goljufal pri trgovanju z lesom. Zanimivo je tudi, da se nad tem, da je mož pretepal ženo, niso zgražali.
''Eden od maminih stricev, ime mu je bilo tako kot meni, se je celo štirikrat poročil. Tri žene so mu uradno sicer umrle na porodu, a kot kaže zapis, ki ga je nekdo od prednikov pustil na nekem mrliškem listu, jim je tudi sam malo pomagal na drugi svet. Ko se je poročil četrtič, je domov pripeljal žensko s tolminskega konca. Tja je šel zato, ker ga v domačih logih ni nobena marala. Imel je smolo. Ta ženska je bila precej divjaška in ga je, če je ni ubogal, tudi pretepla kot mačka. Rada je pila žganje in kavo in če enega in drugega ni bilo pri hiši, je vzela metlo in toliko časa tolkla po možu z njo, dokler ni vpregel konja in se zapeljal v dolino po eno in drugo. Je pa zgledno skrbela za otroke- iz treh zakonov jih je bilo sedemnajst. Umrla pa je, ko je padla s češnje in si razbila glavo.''

Pred drugo svetovno vojno je širšo Ludvikovo družino reševal pred lakoto Jernej, ki je bil zelo dober mesar, znan daleč naokoli. Klal je tako za kmete kot tudi za partizane in Nemce. Namesto plačila si je zmeraj odrezal kos mesa in ga potem- ker je bil samski – delil z bližnjimi. Na stara leta je postal malo čudaški in ko je umrl, ni dovolil, da bi ga pokopali s svečanostmi, ki so bile takrat v navadi. Njegov pogreb je bil eden prvih v tako imenovanem ''družinskem krogu'', zaradi česar so ga ljudje še dolgo časa opravljali.
Med različnimi papirji je naletel tudi na pismo nekega moškega, imenovanega Zorko. Četudi ima Ludvik do potankosti izdelano družinsko drevo, ne ve točno, kam bi ga del. A tudi pismo, ki ga je Zorko pisal kot mobiliziranec v prvi svetovni vojni, je zelo zanimivo. 
Čigav je bil ta Zorko, kako je bil povezan z njegovimi predniki, pa Ludvik vse do danes še ni odkril.