Google+ Followers

sreda, 22. februar 2017

petkov večer v Mariboru

                                                            INTERVJU V ''VEČERU''





KAJ BI MORALI VPRAŠATI STARŠE, PA JIH NISMO.

Knjiga Ogenj, rit in kače niso za igrače avtorice Milene Miklavčič je delo,
ki mnoge šokira, a jih tudi zdravi. Doživela je že več kot 10 dotisov,
z njo pa je Milena gostovala na več kot 410 literarno-pogovornih
večerih. Srečanje z njo je posebno doživetje, saj nas prepriča, da vedno
novim in novim skrivnostim, ki so bile zamolčane, ni videti konca.

Na srečanju boste:
- izvedeli, zakaj ima raziskovanje preteklosti
terapevtske učinke,
- dobili odgovore, zakaj nam podedovani in
nerazčiščeni vzorci, ki smo jih nezavedno
podedovali od prednikov, še danes grenijo
življenje,
- izvedeli, zakaj se je treba o knjigi pogovarjati
in prenašati spomine in izkušnje na mlajše
generacije.

Dvorana Union
V petek, 24. februarja, ob 18.00
Prodaja vstopnic:
prizidek Večera

02 23 53 326
vzivo@vecer.com
Cena vstopnice je 8 €,
za naročnike Večera vabljeni v predprodaji 6 €.

nedelja, 19. februar 2017

Je bilo nekoč res vse slabo?










Pogosto, ko se pogovarjamo o vzporednicah med ''nekoč'' in danes''- predvsem pa o razlikah, (zlasti) mlajši trdijo, da je Človeštvo v sto letih napredovalo, pa da smo zato danes bistveno boljši, bolj civilizirani kot ''nekoč''.
Ta trditev načeloma drži, a ne zmeraj.
Danes živimo bolje kot nekoč, a tega, kot da ne vidimo.
Nikoli v zgodovini ljudje niso bili toliko nezadovoljni, kot smo danes mi.
Nikoli ni v smeteh pristalo toliko kruha, četudi – po drugi strani- nenehno tarnamo, da jih je preveč, ki so lačni.
Ker so predniki vedeli in premnogokrat tudi na lastni koži občutili lakoto, so imeli do zemlje neizmerno spoštljiv odnos. Pomenila jim je največjo dragocenost- največje bogastvo.
Kaj pa danes? Ko bi predniki videli, kako mačehovsko se obnašamo do rodovitnih polj, bi nas prekleli! Na najboljših njivah rastejo trgovski centri, tovarne. Nas bo zidovje nasitilo, ko v svetu nekega lepega dne ne bo več tako, kot je?!
Predniki so še pred 50 leti, predtem pa sploh, živeli v sožitju z naravo. Vedeli so, da narava ne daje le kruha, temveč tudi zdravi. Depresij in nervoz v današnjem pomenu besede niso poznali. Vedeli so, da za temo posije sonce, da za zimo pride pomlad. Šli so na polja in travnike in ob delu pozabili na morebitne tesnobe, ki so se naselile v njih preko dolge, turobne zime.
Če pa jim je bilo vseeno kdaj hudo, so pokleknili v sveže prekopano zemljo, v listje sredi gozda, pri klopi ob peči in zmolili Oče naš ali kakšen del Rožnega venca. Pa so se počutili veliko bolje.
Danes?
Vero svojih prednikov zasmehujemo, se iz nje norčujemo in jo poskušamo na vse možne, tudi zelo prefrigane načine izkoreniniti iz t. i. ''napredne'' družbe, ki ji pripadamo. Češ- vera je opij za neuko ljudstvo! Po drugi strani pa se – kako ironično in smešno- sodoben človek zateka v tisoč in eno- največkrat lažno in pridobitniško ezoterično duhovnost, upajoč, da bo v njej doživel čudež, ki bo pomagal, da bodo nakopičene težave izginile. To se zlepa ne zgodi. Le ena zasvojenost nadomesti drugo. Seveda bi na tem mestu lahko še marsikakšno rekla na račun še ene ubijalske odvisnosti: nekoč je to bila Esmeralda, danes je Gorski zdravnik. Pa resničnostni šovi, trgovski centri, pametni telefon, internet…

Ko pripovedujem zgodbe o nečistoči ''nekoč'', pa o tem, da se mnogi predniki še v drugi polovici 20. stoletja niso nič kaj radi umivali, poslušalce po navadi strese od gnusa. ''Kako lepo nam je, da lahko vsak dan stopimo pod tuš,''nato pravijo.
Nasmehnem se. Kljub temu, da se ''nekoč'' niso umivali, pa so živeli v veliko bolj čistem in ''bio'' okolju. Samo pomislite na ''skrito'' Ljubljano, kjer se celo v najbolj eminentnem središču ob Tromostovju, korak stran od oči, valja na tone narkomanskih igel, človeškega blata? Zemeljsko oblo smo dobesedno pokrili z odpadno embalažo, zastrupili smo tla s pesticidi. Naša bivališča niso čista, so le prežeta s ''kemijo''. Enako naše telo, ki ga držimo v dobri kondiciji z nešteto odtenki ''kemije''.
Nekoč so bili otroci poslani v življenje z mislijo, da bo potrebno tudi ''malo potrpeti''. Da sreča in blagostanje ne prideta čez noč. Da bo potrebno zavihati rokave za boljši jutri. Da bo treba biti potrpežljiv, a vztrajen hkrati. Da se bo treba boriti za cilje.
Danes?
Danes se naslanjamo na starše, če to ne gre, pa na državo. Kot da so oni dolžni, da ''živijo'' namesto nas. Tudi zato se danes dogaja, da mnogi izgubljajo voljo do življenja že zaradi ''zlomljenega nohta''. ''Uči se, da ti ne bo treba delati!'' pa je tako in tako moto, ki nas že desetletja pošteno tepe po glavi.
Nekoč so tesno živeli z naravo in so vedeli, da je ''sedmi dan še Bog počival''. Kaj pa danes? Se znamo odpočiti, oddahniti? Se?!
Koliko še poznamo, oziroma, koliko sploh še cenimo stare pregovore, ki so nastali na podlagi stoletnih preizkušenj?
Ogenj, rit in kače niso za igrače
Če kruhek pade ti na tla, poberi in poljubi ga.
Brez muje se še čevelj ne obuje
Kdor se s tujim jezikom pači, z domačim berači.
Beseda izgovorjena, ne vrne se nobena.
Laž ima kratke noge!
Kjer ljudje v miru žive, jim ptice rajsko žvrgole.
Volk dlako menja, nravi pa nikoli.
Čas setve še ni čas žetve.
Žel boš, kar boš sejal.
Lastni vesti ne ubežiš.







 PRIMERJAVE- neko

ponedeljek, 13. februar 2017

namesto Sv. Valentina




V zadnjem času, ko se o kontracepciji ponovno govori več, kot kdajkoli prej – posredi pa je, kakopak- denar- pogosto naletim na komentarje, ki pravijo:''Pa zakaj zganjate cirkus?! Včasih so bile ženske lahko brez nje, pa se niso nikoli pritoževale?!''
Kako drugače bi se obnašali do ženske, če bi pobliže poznali njeno intimno življenje!
V preteklosti so – zlasti takrat, ko so imele po 15, 20 ali več otrok – same pri sebi večkrat pregrešno razmišljale, kaj narediti, da ne bi bile vsako leto znova in znova noseče. Otroci, ki so – včasih tudi dvakrat na leto -prihajali na svet, so jih izčrpavali tako telesno kot duševno. O tem, kako se je počutila mati, ki je gledala lačne otroke okoli sebe, si danes, ko imamo vsega v izobilju, ne moremo niti predstavljati. Raje niti ne pomislim, kakšno življenje je imela Rezika. Ko so jo vprašali, zakaj ne gre domov in skuha otrokom malo krompirja za kosilo, je odgovorila:''Bom še malo počakala na njivi, morda bodo do takrat, ko se vrnem, doma kakšna usta manj.''
Ženske iz prve polovice 20. stoletja so na prvi dan mesečnega perila plesale in se smejale. To je bil zanje dan radosti, saj so vedele, da kljub pogostim, vsakodnevnim spolnim odnosom, niso zanosile.
So pa bile iznajdljive. In to kljub temu, da so morale biti ponižne in podložne možu in patriarhalni družbi, ki do njenih težav in tegob ni imela nikakršnega razumevanja. Za žensko spolni odnos ni pomenil čisto nič drugega kot le ''uvodni korak'' v morebitno novo nosečnost. Če le-te dlje časa ni bilo, se je lahko zgodilo, da je župnik ubogo revo poklical k sebi in ji bral levite:''Poldka, ali ti morebiti moža odstavljaš?!''
Po vseh slovenskih pokrajinah je bilo zelo razširjeno doma pripravljeno kontracepcijsko sredstvo, ki so ga ženske naredila na preprost način: v manjši čeber so nalile vodo, vanjo so namočile koprive ter dodale še  kurjevce. Zmes je po kakšnem tednu tako smrdela, da je, potem ko se je ženska z njo namazala po stegnih, odgnala še tako vztrajnega moškega. In to kljub temu, da so bili na smrad navajeni, saj so se- če sploh- umivali le ob večjih cerkvenih praznikih.
Danes pogosto slišim, da je bila v teh starih časih v intimnem življenju moškega in ženske vse idilično. Podobno kot v Cvetju v jeseni. Omenja se tudi vzdržnost in tako imenovani ''varni dnevi''. Glede na to, da je bila nekoč spolnost ''moška pravica'' ženina pa ''dolžnost'', močno dvomim, da so eno ali drugo zakonci (moški) prakticirali.  Še leta 1941, na pragu 2. Svetovne vojne, je duhovščina, zbrana v Novem mestu, razpravljala o škodljivih posledicah tako imenovane Klaus-Oginove metode.
Iz Dalmacije so potujoči trgovci prinašali kondome – ''moške srajčke''. Moški so jih uporabljali le, kadar so obiskovali radodajke.
Med obema vojnama, ko so se v Ameriko izselile številne Slovenke, so v novi domovini odkrile zanimiv pripomoček, ki so ga- prej ali slej- začele tudi same in to zelo na skrivaj, uporabljati. Ti pripomočki so se imenovali care free. Pošiljale so ga tudi svojim sorodnicam in prijateljicam v Slovenijo. Pri nas so mu rekli ''kerfri''. Z njim so si ženske po spolnem odnosu z vodo očistile nožnico. Menda je ta ''kontracepcija'' celo delovala!
Ena od najbolj krutih ''kontracepcij'' v tem času je bil splav. V malodane vsaki večji vasi so imeli žensko (ponekod tudi moškega), ki je poskrbela zato, da so bili ''po pomoti'' spočeti otroci odstranjeni iz materinega telesa. Pri tem izprijenem početju, zaradi katerega so mnoge ženske postale neplodne, nekatere so izgubile tudi življenje, si niso pomagale le z iglami, temveč tudi z nekaterimi poljskimi pridelki. Recimo z repo ali korenjem. ''Padla'' dekleta s premožnejših družin so na skrivaj pošiljali v kakšen drug kraj, recimo v Trst, kjer so počakale toliko časa, dokler niso rodile. Otroka so potem prepustile nunam, ki so imele tam zavetišče. Nesojene mamice so se po porodu vrnile v domače kraje, kot da se ni nič zgodilo. Žal pa je marsikatero med njimi kdaj pozneje ''dohitela'' kruta usoda. Namreč: nezakonski otroci so se ''vračali'' na Kranjsko kot rejenčki. Zgodilo se je (poznam takšen primer), ko se je zavrženi sin po spletu krutih okoliščin- in ne da bi zato kdorkoli kaj vedel- zaljubil v lastno sestro.
Še bolj krute zgodbe povezane s splavi so se dogajale po 2. svetovni vojni. Oblast je dala splavu zeleno luč šele okoli leta 1954, oziroma 1956. Splavi na ''črno'' so zelo cveteli, saj so prinašali dober, četudi krvav zaslužek. Spominjam se zgodbe ene od medicinskih sester, ki je morala asistirati nekemu okulistu, ki je imel sobo za takšen posel kar v svojem stanovanju. ''Splavljenčke, ki so se pogosto rodili celo s petim ali celo šestim mesecem, sem metala v ajmer. V njem je gomazelo in cvililo in potem sem po ubogih bitjecih toliko časa udarjala s kolom, dokler glasovi niso utihnili. Samo en dan sem zdržala v tej službi, potem sem jo poiskala v bližnji predilnici, otroci, ki sem jih ubila, pa so se mi v sanjah prikazovali še vrsto let.''

Glede na to, da temnejšo plat intimnega življenja ženske skozi minulo stoletje precej dobro poznam, si drznem reči, da je bila prav uporaba kontracepcije tista, ki je ženski pomagala, da se je v postelji – končno že - lažje sprostila in ne nazadnje doživela tudi orgazem, ki ga prababice niso niti poznale. 

petek, 03. februar 2017

vraževerje in podobno nekoč - in danes



O vraževerju iz knjige Ogenj, rit in kače niso za igrače





Mima (1927): ''Pri nas je že od nekdaj veljalo, da slabo vreme in točo prinašajo ženske, ki klepetajo. Ko je napočil čas žetve in je bilo treba povabiti v žernado več žensk, je tašča trpela peklenske muke, ker se je bala, da bo žensko nerganje prebudilo zle sile, ki bodo na zemljo stresle grome in bliske, kar bo uničilo pridelek. Velikokrat je pred takšnim opravilom polje požegnala z žegnano vodo, pa še to ni pomagalo, da bi se bolje počutila. Pri hiši je bilo zmeraj nekaj blagoslovljenega lesa, ki smo ga prižgali ob največjih ujmah. Verjela je, da lajež lisjaka napoveduje sneg, pasje jokanje pa smrt v družini. Dolgo časa sem se uspešno upirala vsem vražam, toda počasi so me obsedle. Bolj, kot sem prihajala v zrela leta, bolj sem jim verjela.''
Franja (1934): ''Poleti, ko je bilo pri hiši veliko dela, sva bila z možem zvečer preveč zgarana, da bi sploh pomislila na kakšne posteljne radosti. Kadar pa se je to vendarle zgodilo, se je mož ravnal po luni. Če je ta crkavala, potem se je raje obrnil na drugo stran in nepotešen zaspal, kadar je pa rasla, potem bi najraje vse podrl. Zelo se je jezil, če je kdaj naneslo, da sem imela ravno tisti dan svoje stvari. Kaj hitro mi je dal vedeti, da ga želim kaznovati. Potem ni govoril tudi več tednov skupaj!''
Miroslava: ''Včasih je bilo veliko beračev. Toda gorje, če je ob božiču ali novem letu na vrata potrkala beračica. Ženska je prinašala nesrečo in tega reka smo se vsi držali!
Tudi ob godovih je najprej voščil vse najboljše moški, kar je prinašalo srečo, šele nato pa ženska.''
******************



Ko se srečujem z bralci knjige Ogenj, rit in kače niso za igrače, pogosto ne razumejo, kako to, da so bili naši predniki tako polni različnega vraževerja.

Ob takšnih priložnostih jim  povem, da smo danes še hujši, še bolj naivni, še bolj dojemljivi za vseh sort neumnosti, ki nam jih tisti, ki dobro vedo, kako zaslužiti na račun te naivnosti, uspešno prodajajo. Naši predniki, denimo, ne bi nikoli verjeli, da lahko zgolj s ponavljanjem neke številke, psotaneš srečen, bogat ali si najdeš primernega partnerja!
Danes je takšnih - kolikor hočeš!

Pred desetletji so bili predniki glavnem kristjani. Kadar jim je bilo hudo, so se zatekli v bližnjo cerkev, pomolili vse tri dele rožnega venca in potem odšli domov pomirjeni in z upanjem, da jim bo že ''Bog pomagal'', oziroma, verjeli so, da ''za vsako rit raste ustrezna palica'', in če bo pri iskanju le-te malo pomagala tudi molitev, bo vse lepo in prav.

Danes smo na tem- ''verskem'' področju na slabšem! In to kljub temu, da je molitve na ''star način'' iz leta v leto manj!

Ta trenutek je v Sloveniji registriranih kar 51 cerkva in drugih verskih skupnosti! Ogromna številka, ki pa ne bi obstajala, če ne bi imela vernikov.


Tako imenovanih ''duhovnih združenj''- od različnih šamanskih skupin do bioresonančnih prodajalcev energije pa hepihepi oboževalcev pa je celo več kot 30.000!

Svoje dodajo še številni posamezniki, ki preko družbenih omrežij ''prodajajo'' nebuloze, kot so na primer ''številke, ki prinašajo zdravje, odganjajo nelagodje, bolezni in podobno''.
Politične vernike bom, če dovolite, na tem mestu obšla, ker bi bila slika vraževerja še hujša.

Spominjam ser radijskih let takoj po osamosvojitvi. Takrat so začeli ''rasti'' različni šlogarji in napovedovalci prihodnosti kot gobe po dežju. Vsak četrtek zvečer je eden od njih imel na radiu zakupljeno uro in telefoni so dobesedno pregorevali zaradi vseh, ki so želeli slišati, kaj jih bo v prihodnosti doletelo.

Zadnjih deset let so jih zamenjali preštevilni psihoterapevti, obnavljalci človekovih čaker, graditelji ''porušenih ravnovesij v človeku''….
Tistih, ki so pozabili, da se ''brez truda še čevelj ne obuje'', ki bolj verjamejo v ''čudežno tabletko, ki bo naredila čudež brez našega truda'' kot v pregovor ''pomagaj si sam, pa ti bo bog pomagal'', je vedno več.

Vraževerje dobiva nove oblike, nov celofan. Še huje: v resnici pa postajamo, in to celo v 21. stoletju, od njega iz dneva v dan bolj odvisni!

Žal pa se tega sploh ne zavedamo, kar je še najbolj žalostno.  Naši predniki, četudi so živeli v dosti bolj mračnjaških časih, se, če dobro premislimo, kažejo veliko bolj zreli, z veliko več zdrave kmečke pameti.



P.S.

Pa bi bilo včasih treba zelo malo, da bi svoje travme in težave, ki jih imamo in smo jih praviloma ''podedovali'' od prednikov, bolje poznali.
Iskren pogovor, brez slepomišenja, laži in skrivalnic s svojimi starši, starimi starši…..bi razkril vzorce, ki smo se jih nehote ''nalezli'' in nam – ne da bi vedeli zakaj- grenijo življenje.

In – ne nazadnje: če bi se naučili z zdravo kmečko pametjo primerjati nekoč in danes, bi se ob marsičem, kar počnemo, prijeli za glavo.