Izza odra
Včeraj so hčerki, ki živi v isti hiši, dostavili
manjši paket s hitro pošto.
Ni je bilo doma, pa sem jaz odprla vrata. »Hm, ne vem,
če imam sploh kaj denarja doma!« sem dejala postavnemu možaku, s katerim se
sicer poznava.
Gromko se je zasmejal:«Imeti ga moraš kot listja in
trave. Saj si izdala knjigo!«
Začudeno sem ga pogledala.
»Ne izgovarjaj se, saj vsi vemo: stroške
so ti plačali mi- iz davkoplačevalskih žepov, kasiraš pa sama!«
Stara sem 65 let. Pišem že, kar pomnim. Najprej sem to
počela za otroke, zgodbe, ki so veliko kasneje zagledale luč sveta v knjigah Ženske,
Ogenj, rit in kače niso za igrače, 1. In 2. del, so se zbirale
spontano, vzporedno.
Danes skoraj nihče ne ve, da sem v samozaložbi izdala 10 knjig za otroke. Ki so bile prodane ali podarjene
le v nekaj deset izvodih.
Tistim, ki so kupili zadnjo knjigo v mesecu decembru, sem
eno od teh knjig tudi podarila.
Nihče mi ni nikoli nič šenkal,
še najmanj država. Največ mi je pomagala družina (zato jo tako cenim) s tem, da niso sitnarili, ko sem (bila) odsotna in potovala po Sloveniji
ali sedela za računalnikom in pisala.
To, da sta knjigi Ogenj,
rit in kače niso za igrače najbolj brani knjigi, ni padlo z neba. Prav tako
ne, da sta na prvem mestu po rezervacijah.
Samo lansko leto sem- stara mama- prevozila več kot 30.000
kilometrov. Neštetokrat sem prespala tu in tam, se potem še pogovarjala z
ljudmi, ki so mi želeli povedati svojo zgodbo.
To so bili lepi in nepozabni trenutki. Seveda pa so se
zgodili tudi kakšni takšni, ki bi jih rada pozabila, pa jih ne morem. Nekateri,
tudi iz t. i. ''kulturnih krogov'' še zmeraj mislijo, da se jim mora knjige kar
podarjati.
»Kaj ti je tega sploh treba?« me sprašuje prijateljica istih
let. V srednji šoli je bila med najboljšimi, vse smo jo občudovale, potem pa je
nekega lepega dne ugotovila, da to, da bi bilo življenje ''bolj naporno'', ni
zanjo.
Srečna sem, da sem drugačna. Da kljub vsemu še zmeraj zmorem, da me številne ovire, ki se skrivajo
za samozaložništvom, ne spravijo na
kolena.
Vsem, ki ste kupili
knjigo, bi se rada na tem mestu od srca zahvalila. z nakupom mi pomagate, da
poravnam račune, da lahko tankam
bencin, da lahko grem tja, kamor me povabijo.
Danes- čez kakšno uro ali dve, se ponovno odpeljem proti
Štajerski. Popoldan ob 17. Uri se lahko vidimo v Poljčanah, na Bistriški 65.
Če se bomo lahko potrepljali po ramenih, bom vesela.
Milena
Komentarji
Objavite komentar