Ali srečni znajo razumeti nesrečne?







Kmalu po izidu prve knjige se mi je zgodilo, da pride k meni neka gospa, ter mi reče:«Kakšne neumnosti pišete! Moj oče je bil spoštovan človek, dober do mame in nas, otrok! Zato dvomim, da je od tega, kar piše v knjigi, sploh kaj res!«
Niti slišati ni želela, da pa vsi niso imeli takšne sreče!
Pri njej in njej podobnih je obveljalo je nenapisano pravilo:«Če se grde reči niso dogajale meni, potem grde reči ne obstajajo!«
Pika.
Pozneje sem še pogosto doživela takšne, ali celo še hujše odzive. Vsi pa imajo skupni imenovalec:«Česar nisem doživel(a), videl(a) z lastnimi očmi, srečal(a), občutil(a) na lastni koži…………..tega ni bilo in tudi ni!«
Zadnjič sem nekje omenila, da poznam družino, ki je dobila elektriko šele leta 1985! Obdolžili so me celo, da lažem, češ, v našem mestu smo jo imeli že od leta 1903!
Ko pripovedujem, da so se v povojnem času, ko še ni bilo vrtcev, ženske pa so po sili razmer morale v službo, otroci varovali sami, se oglasi nekdo iz publike:«To pa ni res. Nas je varovala stara mama!«
In kar naenkrat se začnejo ljudje v dvorani presedati:«Poglej jo, Mileno, laže se nam
Prišla sem do zaključka, da nam prav srečni ljudje (pa spet ne vsi, da ne bo pomote!) največkrat zarijejo nož v hrbet.
V življenju jim gre vse gladko: preden gredo zjutraj od hiše, jim starši skidajo sneg, varujejo otroke, jim omogočijo takšno in drugačno lagodno življenje, izpolnjujejo sleherno, še tako banalno željo.
Logično je, da se potem zgražajo nad tistimi, ki zaradi bolezni otrok (pre) pogosto jemljejo bolniške dopuste, vihajo nosove nad kolegicami, ki si ne morejo privoščiti oblek po zadnji modi.
Logično je, da se tudi ''čudijo'':«Pa kako to, da ste na prvi pregled pri zdravniku čakali dve leti,« če imajo dovolj denarja, da gredo k zasebniku.
In- konec koncev- logično je, da se jim zdi ''zabavno in neverjetno'', ko slišijo, da nekateri živijo iz rok v usta, da imajo doma nasilneža, ki jih maltretira. Prepričani so, da imajo takšni- s težavami- zgolj bujno domišljijo!
Še danes jih mrgoli, ki so podobni, Mariji Antoaneti in njenemu reku:«Če nimajo kruha, naj pač jedo potico…«
Marsikdo od njih je po spletu slučajev vzel v roke tudi moji dve knjigi. Mnogi so jo že po nekaj prebranih zgodbah odložili, češ, to nam ni znano, to se ni dogajalo, o tem se nismo učili v šoli, nismo brali v zgodovinskih knjigah…zato so te zgodbe laž, brezveze!
V kakšnem milnem mehurčku živimo, ''dokazujejo'' prav zgodbe najmlajše generacije iz druge knjige. Starejši me pogosto prepričujejo, da sem si jih ''izmislila'', da oni že vedo, da so vnuki ''pridni, spoštljivi, bogaboječi''.
So, seveda, ampak so tudi drugačni, jebelacesta!
Nedavno sem na nekem srečanju z mladimi – kljub dobronamernim nasvetom, kaj lahko rečem in česa ne smem- povedala, da so nekoč rekli ''lulčkom'' tudi ''curaki''. Pa je že bil ogenj v strehi!
A zanimivo je bilo tisto, kar je sledilo! V prostem pogovor so nekateri mladi začeli pripovedovati, da ''danes ni nič takšnega'', če gredo fantje- za čez vikend- za seks spremljevalca starejšim gospem. Tarifa 300 -500 evrov je zelo vabljiva! Profesorica, ki me je povabila- po moje- še ves teden ni mogla zapreti ust od presenečenja.
No, ko sem po tem dogodku prebrala še roman za mlade Evangelij za pitbule Jiřija Bezlaja, mi je pa sploh bilo boleče jasno, v kakšnih utvarah živijo starejši.
Skratka, ko berete knjigi Ogenj, rit in kače niso za igrače, prvi ali drugi del, se zavedajte, da sta knjigi ''le'' zbirki okoli 3300 pričevanj.
In teh 3.300 je pač živelo točno tako, kot so pripovedovali. Mnogi so v določenem časovnem obdobju živeli še slabše, še bolj so trpeli, še težje jim je bilo.
Nekateri, to pa tudi drži, a teh je manj, pa so šli skozi življenje kot ptiček na veji.
In če sodite med te srečneže, če ste imeli to blazno srečo, da vam je usoda prizanašala s težkimi preizkušnjami, lepo prosim, ne mislite, da je tudi drugim!
Vesela bom, če boste v sebi začutili spoštovanje do tistih, s katerimi se je življenje poigralo.
Sploh pa si želim, da nikoli več ne rečete:«Če se kaj takšnega ni dogajalo meni, potem to ne obstaja!«
S temi besedami globoko prizadenete tiste, ki so bili že kdaj na kolenih!
Morda pa tudi mene, kdo ve?

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

SODOMA IN GOMORA

ZAPIS O ROJSTVU, SPLAVU, OTROCIH

Življenje je polno modrosti