JUTRI 2052

Češnje so bile letos sladke in sočne kot že dolgo ne. Zjutraj jih je nabrala celo naročje, ravno prav zrelih, kar padale so ji v jerbas, ki ga je držala pred seboj, smejalo se ji je, da so se drobne jamice zaoblile v kotičku ustnic in potem je bil njen obraz videti kot kakšna prifrknjena slika, pa nič zato, bilo ji je malo mar, da je le lahko segla z roko med zrelo sadje in si ga z užitkom tlačila v usta. Počasi, a previdno je ugriznila v sočno meso, narahlo posrkala sok, ki je pritekel ob straneh, potem pa je vse skupaj pogoltnila s peško vred. Drobno se je nasmehnila, vedoč, da tega ne bi smela početi, lahko se pečka zagozdi v slepiču tako kot se je nekoč očetu, da so ga sredi noči naložili v rešilni avto in odpeljali v bolnišnico na Jesenice. Žal so morali z operacijo počakati, ker je bil še zmeraj pijan kot klada, sploh se ni nikoli dodobra streznil, ampak Lucija ni bila taka, ona je tisti dan popila le enega ali dva borovničevca, sladka, da jo je stresel gnus, ampak mo

Schwanenstadt, 5. julij 2012– Konec tedna so v Gornji Avstriji padle kocke. Slovenski avtorji so prejeli daleč največ literarnih nagrad: 9 uvrstitev na stopničke in 11 posebnih nagrad žirije v jubilejnem (10.) letu mednarodnega natečaja za najboljšo otroško in mladinsko knjigo mestne občine Schwanenstadt v Gornji Avstriji ni kar tako! Na okvirno temo „ Kocka je padla na srečno številko 10 – številke, simboli in figure …“ je prispelo skoraj 200 otroških in mladinskih del iz vseh avstrijskih zveznih dežel, Slovenije, Italije, Švice, Hrvaške in Srbije. Močna konkurenčnost je vsako leto opazna zlasti v kategoriji »Odrasli«. Odlično tretje mesto Andreje Pogorevc in Katje Višnar (Slovenske Konjice) s prispevkom »Ajda se nauči šteti« ima izjemen pomen. Podelitev nagrad v soboto, 22.septembra, ob 15.00 uri, v Mestni dvorani v Schwanenstadtu, so sporočili organizatorji. Rezultati (le slovenski uspehi):   odrasli 3. mesto: Andreja Pogorevc in Katja Višnar (Slovenske Konjice) s pr

Zakoračili smo v dopustniško norijo, katero je najbolj žmohtno in nepozabno preživeti z ''Ženskami''. Če bi jo želeli prebrati tudi vi, pokličite na gsm 064 110466 in jo naročite po ceni 20€. Gvido Komar, predsednik Društva bibliotekarjev Primorske je dejal, da tako dobrega večera kot z ''Ženskami'' v zadnjih 20 letih v knjižnici Logatec še ni bilo. Nekaj osveženih podatkov: Do sedaj sem izdala več knjig, večina je namenjena otrokom. Leto 1995 je zaznamovala Abeceda iz Zakajčkove ulice /razprodana/, dve leti kasneje zbirka črtic Usode, leta 2006 je izšla zbirka otroških zgodb z naslovom Pri hrastu na levo , konec leta 2008 se je rodila Pika na B. ,s podnaslovom: detektivska pustolovka nekega Blaža M. Sledile so še slikanice: Šnitka, Marička in medvedek, Borovničja princeska, Sonček in Bosopetka, Kdo je razdrl lastovičje gnezdo? in Oblaki v Zakajčkovi ulici. Na začetku poletja 2011   je izšla knjiga z naslovom Žens

Nebeške sanje Prebudil sem se že zarana, zunaj je bila še tema, lučem, ki so v različnih oranžnih odtenkih utripale spodaj na ulici, je počasi jemalo sapo, skozi na pol odprto okno so se pričeli tihotapiti dobro znani šumi, ki sem jih v tednu, ko so me vnovič obudili od mrtvih, naučil prepoznavati, jih razumeti, ločevati med seboj. Trepetal sem od nestrpnosti in pričakovanja, kadar se mi je zdelo, da so tisti, ki so že pred peto odhajali od doma, mudili, vedel sem, da   mora prvi, ki glasno loputa z vrtnimi vrati, vsaj dvakrat obrniti ključ v ključavnici, preden zaslišim hrup motorja. Vozi namreč citroena, dizla. Raznašalec časopisov, ki ga dočakam čez kakšnih pet minut, se pripelje na starem APN-u, kakršnega sem nekoč, ko sem še živel doma, pri mami, imel tudi sam. Sestre v modrih hlačah so mi porinile v usta sedem tabletk, eno za drugo, ter počakale, da sem jih pogoltnil. Neke noči, ko vseeno nisem mogel spati, sem skupaj s sanjami zbežal po razhojeni poti, ki je od domače

2.       Literarni natečaj DPM Beltinci poezija 2012 Dragi sodelujoči, zahvaljujemo se Vam za poslano pesem. Žal nam je, da se niste udeležili svečane podelitve nagrad, obljubili smo pa, da bomo poročali o rezultatih. Literarni natečaj se je pričel 10. aprila in zaključil 20. maja. Natečaja se je udeležilo 53 pesnikov iz vseh koncev Slovenije . Strokovna žirija, ki so jo sestavljali pesniki in pisatelji Lučka Zorko Titan, Robert Titan Felix in Denis Škofič , je v vsaki izmed treh kategorij (osnovnošolci do 7. razreda, osnovnošolci od 7. razreda naprej in srednješolci ter mladi po srcu) izbrala tri nagrajence. Na literarni prireditvi, katera je potekala 9. junija v Kulturni dvorani Beltinci, smo tudi javno čestitali vsem nagrajencem v posamezni kategoriji. Dogodek je bil medijsko podprt in generacijsko obarvan, saj spodbujamo medsebojno sodelovanje. Nagrajenci: A)     Osnovnošolci do 7. razreda (8 udeležencev) 1.       mesto: Petra Munđar, Osnovna šola Beltinci, pesem L

Češnje so bile letos sladke in sočne kot že dolgo ne. Zjutraj jih je nabrala celo naročje, ravno prav zrelih, kar padale so ji v jerbas, ki ga je držala pred seboj, smejalo se ji je, da so se drobne jamice zaoblile v kotičku ustnic in potem je bil njen obraz videti kot kakšna prifrknjena slika, pa nič zato, bilo ji je malo mar, da je le lahko segla z roko med zrelo sadje in si ga z užitkom tlačila v usta. Počasi, a previdno je ugriznila v sočno meso, narahlo posrkala sok, ki je pritekel ob straneh, potem pa je vse skupaj pogoltnila s peško vred. Drobno se je nasmehnila, vedoč, da tega ne bi smela početi, lahko se pečka zagozdi v slepiču tako kot se je nekoč očetu, da so ga sredi noči naložili v rešilni avto in odpeljali v bolnišnico na Jesenice. Žal so morali z operacijo počakati, ker je bil še zmeraj pijan kot klada, sploh se ni nikoli dodobra streznil, ampak Lucija ni bila taka, ona je tisti dan popila le enega ali dva borovničevca, sladka, da jo je stresel gnus, ampa

Romantična večerja v dvoje Zadnjič sem na facebooku spoznal eno čudno bejbo. Nenavadno, vam rečem. V ušesih ni imela nobenih uhanov, iz nosu ji niso štrleli obročki in kot mi je rekla, je tudi njen popek še zmeraj neomadeževan. Brez kakršnih koli pirsingov. »Pa je s teboj vse okej?« sem jo nejeverno vprašal, medtem ko mi je srce, v sladkem pričakovanju, bilo kot noro. »Zakaj ne bi bilo?« mi je s povsem nedolžnim vprašanjem kliknila nazaj. Po fotki sodeč je imela goste, skodrane lase, ne rjave, ne črne, niti blond. Nekje vmes ali malo mešano. Koktail barv pravzaprav. Fotografijo mi je uspelo povečati čez ves ekran. Njen sramežljivi, zelo lušten nasmeh, me je spremljal kot bi bila Mona Lisa, kamorkoli sem se obrnil. »Imaš kakšnega brata ali sestro?« jo pobaram že zarana, preden sem odfrčal na vlak. »Ja, imam,« mi nemudoma odgovori,«štiri sestre in enega brata.« Skoraj me je kap. Pa saj niso resni! Mar njeni ta stari ne vedo, da smo v 21. stoletju in da smo ment