Objave

1. Zakajčkov literarni natečaj za mlade

Slika
1 . Zakaj č kov literarni nate č aj                                                                                                                                           Dragi mladi prijatelji, Bližajo se počitnice, mnogi jih boste morali preživeti doma. Nekoč, pred davnimi leti, se je podobno dogajalo tudi meni. Odločila sem se, da vam tudi zato - skupaj z založbo JUTRI 2052 - ponudim prav poseben poletni izziv – 1. Zakaj č kov literarni nate č aj. V knjižnici si izposodite eno od številnih ''Zakajčkovih'' knjig: Pri hrastu na levo, Pika na B., Borovničja princeska, Sonček in bosopetka, Kdo je razdrl lastovičje gnezdo?. Preberite jih in ko boste začutili navdih, se usedite za mizo in dovolite domišljiji, da dobi krila. Zapišite svojo lastno zgodbo o Zakajčkovi ulici in vaši junaki naj se pridružijo Tanji, Blažu, Tadeju, Gašperju, Galu, Žigi in drugim, ki so počitnice izkoristili tudi zato, da so raziskovali naravo, se družili med

Natalija Z.

Slika
 Natalija Z. Bilo je krasno novoletno jutro, lenobno in mirno, cela ulica je še spala, to vem, saj se sosedov Polde sploh še ni oglasil, po navadi mi laja tik pod oknom, vsaj tako se meni zdi, v sobi je bilo ravno prav toplo, da sem lahko z golima rokama objemal blazino, ne da bi me dražeče hladilo po hrbtu, skrčil sem levo nogo, malo tudi zato, ker me je tiščalo na stranišče, pa se mi še ni ljubilo vstati in odhlamudrati po hodniku, raje sem mislil na Natalijo Z., to sem pogosto počel, všeč mi je bila ta baba, četudi bi me imeli za bedaka, če bi bil tako nor in o svojih sanjarjenjih govoril na glas. Bila je ravno prav blond in živahna, na odru je zmeraj stresala z joški,   verjetno nehote<§ in spontano, drugače tega ne bi opazil. Nekoč sva šla z Gregorjem na njen koncert. Nikoli ga ne bom pozabil. V Kamniku sva pri nekih novogradnjah napeljevala elektriko, bila sva brez kosila in malice, lastniku se je grozno mudilo in je kar naprej sitnaril okoli naju,   ker se mu je zd

KAKO SO ZAKAJČKI PREMAGALI STRAH

Slika
Včeraj se je v Zakajčkovi ulici dogajalo nekaj nenavadnega. Vse je bilo mirno in tiho. Celo listje se je slišalo, ki je šelestelo v krošnjah dreves. Žiga je slonel ob oknu in na prste štel udarce ure v bližnjem zvoniku. Po ulici se je pripeljal pismonoša in se čudil: »Ali je Kaja zbolela, ker ne laja? Nenavadno. Moje hlače so še zmeraj cele, pa sem prevozil že celo ulico.« »Čudno,« je zmajevala z glavo teta Mica. Zmeraj se ji je zdelo, da so otroci na svetu zato, da skačejo, vriskajo, pojejo in kričijo. Počasi se je vzdignila s stola, tiho zaječala, kajti v kolkih jo je še zmeraj boleče špikalo. S počasnimi koraki je oddrsala po vrtni stezi do ute. Pogledala je za hišo, med grmovje in pod verando. Toda nikjer nikogar. Nenadoma se ji je zazdelo, da je zaslišala tiho hlipanje. Prihajalo je izza kupa sena na bližnjem travniku. Previdno je stopila bliže. Potem je presenečeno obstala, kajti v senu so sedeli otroci in se držali za roke. Zala in Julija sta imeli zaprte oč

fairytale: Blueberry Princess

Slika
Blueberry Princess Granny Agnes opened her window and shouted . “Children, Children, can you please be quiet for a few minutes?” “No way!” Slicy, Gertie, Blaise, and Thomas burst out laughing and continued to play in the yard. “ Go to the forest and pick me a basket of blueberries. I will lie down for a while to give my old bones a long needed rest.”. said granny with a pleasant wink. “How come we did not think of that earlier.” shouted Slicy, and hurried home to fetch a basket. “Slicy! Make sure you have your boots on so that nothing will sting you on the soles of your feet!”her mother commanded, with concern. One after another, they turned on to the forest path which wound between the mowed meadows. They stopped to fill their water bottles in the near by stream. “Last year the Fern Dwarf helped us find the blueberries,” remembered Blaise. “He showed us the most hidden spots,”remarked Slicy.She looked around cautiously, hoping that he would show up again. But, t

Angina iz Zakajčkove ulice

Slika
V Zakajčkovo ulico je prišla Angina. »Lepo je tukaj,« je rekla in sedla na klop. »Zdi se mi, da bom kar malo ostala,« je še dodala in se zahihitala. »Nikar!« se je ustrašila mama. »Naša ulica je pusta in dolgočasna.« »Nobene zabave se ne bo našlo zate,« se je razjezil očka in vlekel pipo. »Spečem ti najslajše kolačke,« se je ponudila teta Mica. «Samo odidi, prosim.« »Toliko težav prinašaš, da jim še jaz nisem kos,« je dodalo še Sonce in Angino frcnilo po licu. »Le počakajte, še žal vam bo, ker ste tako negostoljubni!« je ta požugala s prstom in odprla torbo z bacili. Potem je neopazno smuknila v Tanjino sobo. Bacili so poskakali na posteljo. »Jo že imamo!« so zavpili. »Vročina? Kaj narašča?« je vprašala Angina. »Narašča,« so prikimali bacili. »Kaj pa grlo? Ali je že rdeče, zagnojeno in boleče?« »Seveda!« so zacvilili bacili. »Kaj še manjka?« se je vprašala raztresena Angina. »Aha, še ščepec glavobola, kanček slabe volje, kozarec joka in zavitek slab

ko v srcu zdrsnem mimo

Slika
Prikazal se je popoldne, ravno je pričelo pršiti. Dež, ki je počasi polzel iz razvlečenih oblakov, je škropil po že razmočenih tleh. Le sem in tja je bilo videti kakšno zaplato umazanega snega, pomešanega s peskom in soljo. Gledala sem skozi okno, z rokami naslonjena na polico in štela kaplje, ki so se ujele na okenski šipi. Pes je bil star in slaboten. Čeprav ni bilo hladno, se mi je zdelo, da se je tresel od mraza. Po ulici so hodili ljudje, toda nihče se ni niti na za hip ozrl nanj, ko je postopal okoli prehoda za pešce, kot da ne bi vedel, kam bi se dal. Potem je nenadoma prečkal cesto, rep, s katerim je mlahavo opletal sem in tja, je bil od daleč videti smešen in nebogljen. Moški z brado in črnim klobukom je prestrašeno odskočil, ko je pes šel mimo. Nekaj otrok je strmelo vanj, vendar niso imeli več kot toliko časa, da bi se mu posvetili, ker so se igrali z mobilnim telefonom in eden od fantov je drugemu grozil s pestjo. Pes se je počasi pomaknil pod balkon, tam s

bila je vroča in je dišala po sirotki

Slika
Moja babica je zmeraj dišala po posnetem mleku in sirotki. Rada sem bila pri njej, zmeraj sem tudi vedela, kdaj je bila dobre in kdaj slabe volje.   Nikoli se ni sprenevedala. Če je vstala z levo nogo, me je včasih odgnala iz črne kuhinje, kjer je skozi majhno, zamreženo okno prihajalo komaj kaj svetlobe. ''Ne motaj se mi pod nogami,'' je pri tem godrnjala, medtem ko je hitela beliti peč, kajti kruh, ki ga je zamesila, je že vzhajal v jerbasih. Ko sem že malo zrasla, me je vzela v uk. Pripovedovala mi je o fantih, pa o tem, kakšni so in zakaj se jim moram izogibati, da se ne zgodi kakšna ''barufa''. Kimala sem, pa se mi ni niti sanjalo, kaj se ji mota po glavi. ''Če boš pridna, se bova čez zimo, ko bo več časa, učili kuhanja,''je nato navrgla, me pobožala po laseh, kot bi želela omiliti svojo strogost. Prvo lekcijo, ki sem si jo zapomnila za celo življenje, sem dobila na lesenem ''štokarlu'', ki je bil nevar