Zadnja tri leta, kar s svojo knjigo Ogenj, rit in kače niso za igrače obiskujem različne kraje po Sloveniji, ugotavljam, da smo zelo zanimiva dežela ''srečnih ljudi''. Ne mine dan, da se ne bi našli takšni, ki ne verjamejo, da se lahko ljudem dogajajo tudi grde reči. Spominjajo me na Marijo Antoinetto , ki je dejala:" Če nimajo kruha, naj pač jedo potico." ( Qu'ils mangent de la brioche ). Tisti, ki jim je šlo v življenju vse po sreči, tisti, ki niso nikoli doživeli padcev, tisti, ki so bili kar naprej zaviti v vato, zlepa ne razumejo onih drugih, ki jim ni bilo z rožicami postlano. To ni mogoče! To se ni dogajalo! Ko govorim o preteklosti pa beseda nanese na ženske, ki so nečloveško trpele tudi v najbolj intimnem trenutku svojega življenja, ogorčeno protestirajo: ''To ni res, to so laži! Meni je babica pripovedovala čisto drugačne zgodbe! Trdila je tudi, da ji ni bilo hudega !'' Ko be