prihaja drugi del Ogenj, rit in kače niso za igrače



                 
                               

A N E K D O T A .
            
Birma na Otlici leta 1948
                                       

Janez »Zahribarski« z Otlice je imel več imen.

Uradno je bil Janez Bolčina z Otlice št. 254. Italijani so ga preimenovali v Giovanni Blcna  di Ottelza  No. 254, comune di Aidussina. Nemci pa so mu rekli kar Johhan.

Prijazni domačini so ga klicali stric Janez » Zahribarski«, nekateri so mu rekli tudi »Strliški Janez« ali kar »Strle«. In tisti, ki so  poznali njegove navade so mu rekli »Papež« To pa zaradi  tega ker je pogosto »po nemarnem imenoval ime svetega očeta«. Vsa ta imena in vzdevke je Janez mirno prenašal in tudi »slišal« je na vsa zgoraj opisane imena. 
Le Italijanom je zameril, ker so z njegovega priimka na črki Č odstranili strešico. Zato je na koncu vsakega pisma označil nekaj strešic, da bi jih prejemnik njegove pošte razporedil po besedilu, ustrezno slovenski besedi.

Pisalo se je leto 1948 in bližal se je čas birme na Otlici. 
Zapisati moram, da je bila to prva birma na Gori po končani II. svet. vojni in kandidati za birmo so bili, zaradi vojnih razmer, že odrasli fantje in dekleta. Med njimi je bil tudi Ivan Vidmar , »Kehlaču« z Otlice. 
Ivan Vdmar, takrat 18 letni fant, je skupaj z Janezom  Bolčina delal pri izgradnji zadružnega doma na Otlici. Ko se je bližala birmanska nedelja je nekega dne na gradbišču zadružnega doma Ivan pristopil k Janezu in ga  vprašal: "Stric Janez, ke bi vi mene pielu h birmi?" 
In Janez mu je rjku:"Ma ke pe ku te bom. Ke ti bom pe ukjupu k se neč na  udobi!"
 Dogovor med birmancem in botrom je bil sklenjen in na birmansko nedeljo 11. 08. 1948. 
"Papež"je pripeljal svojega varovanca Ivana ed apostolskega administratorja, ( škofa) dr. Mihaela Toroša(?), ki je tistega dne na Gori podeljeval zakrament svete birme.

Kako sta uravnala svoja razmerja »nadrejeni« boter »papež« in birmajoči škof, vaška kronika ni zabeležila. Dejstvo je, da so po tem v  vasi govorili, da je bil sam sveti oče »Papež« birmanski boter Ivanu »Kehlačevemu«.                                                                     

                                                                           

                                       Dreče Zahribarski, »papežev« najmlajši sin.





                                                                                                                     

PS.



Okno v kambri v hiši Zahribom ni podobno oknu rezidence sv. Očeta, s katerega Papež podeljuje svoj blagoslov vernikom na trgu Sv. Marka v Rimu. Je pa okno svetlobe  in razgleda. Čez to okno smo otroci opazovali snežni metež, burjo, ki je vrtinčila snežinke po njivici pred hišo. Očudovali smo čarobne rizbe, ki jih je mraz zarisal na stekla. S huhanjem smo si priborili majhne razgledne točke, da smo videli skozi stekla. Gledali smo meglo, ki se je vlekla iza Molkovega hriba. V kambri smo se poleti sktivali pred žgočim soncem.  Čakali smo očeta, ko je prihajal z Dežele, kdaj se bo prikazal na Vetrni rovnici.



Na polici okna, na hladnem je bilo mleko v posodah, tisto kislo s »Čibejevca« in ono od naše koze. Oboje je moralo biti pokrito zaradi muh in tudi šurki (ščurki) se niso branili mleka.



  

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

SODOMA IN GOMORA

ZAPIS O ROJSTVU, SPLAVU, OTROCIH

Življenje je polno modrosti